Ko pomislimo na plazilce, se spomnimo na strupene kače, hladnokrvne krokodile in malo bolj prikupne želve. Dejstvo je, da se od preostalih živali precej razlikujejo. Tako po videzu kot po fiziologiji.
Vendar znanstvene raziskave kažejo, da ima tudi ta vrsta vretenarjev čustva – tako kot preostale predstavnice favne. Najpogostejša pojavljajoča sta jeza in strah – vemo, da večina kač postane agresivnih le, če so ogrožene. Nanjo nas opozarjajo s sikanjem in zvijanjem, če opozoril ne sprejmemo in se ne umaknemo, pa sledi ugriz. Po drugi strani bo prestrašen plenilec poskušal zbežati. Skratka, pri plazilcih, ki jih še ne poznamo dovolj dobro, je treba biti potrpežljiv in jih spoznavati počasi. Morajo se nas navaditi. Prehiter pristop predstavlja še posebej velik problem pri plazilcih, ki so hišni ljubljenčki, saj številni lastniki podcenjujejo zahtevnost njihovega vzgajanja, kar nemalokrat privede do raztresenosti živali.
Čuteči hišni ljubljenčki
Tako je dolgo veljalo prepričanje, da plazilci ne čutijo zadovoljstva ali ljubezni. Zgolj zato, ker jim v naravi ne koristita. Vendar znanstvenike navdušuje dejstvo, da nekateri plazilci zmorejo prepoznati svojega lastnika, ki jih redno hrani in zanje skrbi. Nekatere ljudi imajo dokazano raje kot druge. Opisano vedenje je izrazito predvsem pri legvanih – nekateri so mirni in zadržani, spet drugi agresivni in avtoritativni, vsi pa kažejo navezanost na svojega lastnika, medtem ko do tujcev hitro postanejo nestrpni.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Shutterstock
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
