Milenina resnična zgodba: Ko izgubiš otroka!

Milenina resnična zgodba: Ko izgubiš otroka! (foto: shutterstock, osebni arhiv) shutterstock, osebni arhiv
Vir: Jana
24. 11. 2016

Začelo se je z noricami. Nekaj nedolžnih pikic po telesu triletnice, njen starejši bratec jih je imel več. In se končalo na onkološki kliniki. Nela je po treh tednih zapustila ta svet.

Prebolela je norice, a so ji zaradi vnetega grla in slabega počutja predpisali antibiotike. Po treh dneh je dobila visoko vročino. Peljali so jo k pediatrinji, ki je dala pregledati kri. Ker je bila njena krvna slika zelo slaba, so jo odpeljali v mariborsko bolnišnico, od tam pa v Ljubljano. Takoj so posumili na akutno levkemijo, ki je sicer v 95 odstotkih ozdravljiva. A Neli so se po treh tednih ponovile norice, ki so stanje še poslabšale. Začeli so terapijo za levkemijo in 14., ključni dan po kemoterapiji, v njenem telescu niso več zaznali rakavih celic. Stanje se je vseeno slabšalo; norica na trebuhu se je čudno ugrezala. Po treh tednih se ji je v pljučih začela nabirati voda.

»Zvečer so jo takoj odpeljali na operacijo, da so ji sčistili pljuča. Ker je bila po operaciji na intenzivni negi, sem spala v drugi sobi, k njej naj bi prišla okoli desetih dopoldne, vendar so me že ob osmih klicali, da ni v redu, da naj pridem tja. Takrat so jo že nekaj časa oživljali, in šele ko sem brala izvide, sem videla, da so jo oživljali tudi ponoči,« se spominja Milena Košak, ki pravi, da je do njenega zadnjega dne ves čas kazalo, da bo deklica kmalu ozdravela.

Zadnji trenutki s hčerko

»Vse skupaj je šlo zelo hitro, morda je trajalo deset minut. Sama pri sebi sem točno vedela, da je konec – da se je hčerka odločila, da gre; vedela, sem, da oživljanje nima smisla, da traja že predolgo, obenem me je bilo groza, ko sem gledala to zelo intenzivno oživljanje na mali punčki. To je bil tak šok, da človek ne more verjeti, popolnoma sem otopela. Vedela sem, da je konec, da je Nela šla, a obenem sem imela globok občutek v srcu, da bo vse v redu – čutila sem, kot da me je objemala in preveval me je močan občutek, da bo vse v redu. Ko so jo nehali oživljati, sem prišla k njej, jo držala za roko, jo božala. Gledala sem, kako srček bije vse počasneje, in videla ter se zavedala, da odhaja. Govorila sem ji, da jo imam rada, da je v redu, če je to njena odločitev, da bomo že preživeli ... Moža sem klicala, ko je bilo vsega konec. Bila sem čisto mirna. Naročila sem mu, naj ga pripelje svak. Nato je on ostal z Nelo, jaz pa sem šla domov po njena oblačilca. Potem smo se poslovili. Šele po približno dveh, treh urah, ko sem vse uredila, sem se zavedala, kaj se je zares zgodilo, šele takrat je vse prišlo za mano.«

Ko ljubiš brezpogojno

»Zelo močno verjamem, da je starševska ljubezen resnično brezpogojna – brez tega, da mora biti otrok ob nas za vsako ceno, prav je, da mu pustiš njegove izbire. Seveda je prav, da se boriš, a prav je tudi, da spustiš. In to je najtežji del vsakega starševstva,« pove Milena z mehkim, a odločnim glasom.

Kako preboleti smrt otroka?

Zdravniki so ji predpisali tablete in psihiatra. »Čeprav so rekli, da brez tablet takšne stiske ne bom zdržala – z njimi so me dobesedno silili –, sem precenila, da je zame bolje, da se z izgubo hčerke soočim takoj, morda tudi zato, ker sem poznala gospo, ki je pred 30 leti izgubila svojega sina in je še zdaj na tabletah. Prvi moj odziv je bil: tega nočem! Ne bom vse življenje odvisna od tablet, šla bom naprej. Seveda pa je bila to moja odločitev, vsak mora sam presoditi, ali bo zmogel ali ne. A kot sem že rekla: prej ali slej se z dejstvom moramo spoprijeti, tablete le podaljšajo ta čas. Menim, da človeku, ki ima sicer urejeno življenje, tablete samo podaljšajo trpljenje.

Sem pa na priporočilo osebne zdravnice po smrti hčerke obiskala psihiatra, ki mi je govoril, kako mi je, kako se počutim, kako bi se v posameznih obdobjih morala obnašati. Vse to sem že vedela, saj sem prebrala v knjigah, zato od teh pogovorov nisem dobila tega, kar sem potrebovala. Želela sem si zaupati, želela sem globlji pogled v smrt, pogovor o stikih z Nelo, pa sem se bala, da bo rekel, da se mi je zmešalo, če bi mu povedala, da se nam doma same od sebe prižigajo televizija, luči ... Potrebovala sem strokovnjaka, ki ima strokovno in duhovno znanje.«

Pomagala ji je hčerka

Milena je čutila, da ji pri prebolevanju Neline smrti pomaga prav Nela. Sliši se paradoksalno, a sogovornica me je v hipu prepričala: »Ali si vi ne bi želeli pomagati svoji mami, ji povedati, da vam je na onem svetu lepo, da je z vami vse v redu?«

»Zelo hitro po njeni smrti sem začutila, da mi hčerka nekaj sporoča, da me želi pomiriti. Vendar sem potrebovala potrditev, da nisem zmešana, da je vse to v redu, normalno. Obiskala sem intuitivno svetovalko, ki je potrdila moje občutke. Nela mi je želela pomagati in pri tem je bila res zelo uspešna! Takoj ko se je v meni začela nabirati žalost, vsa ta teža, sem prosila: 'Nela pomagaj, pomagaj.' In v hipu me je minilo. V trenutku sem začutila mir, spokojnost, nisem potrebovala zdravil, saj sem imela njo, ki mi je pomagala. Naslednji dan sem to povedala možu in mu rekla: 'Pusti ji, glej, meni pomaga.' Poskusil je in pomagala je tudi njemu.

Nela nikoli ni postala tabu, tudi v širši družini smo se pogovarjali o njej, bila je del nas, del naše družine, vendar na drugem nivoju. Tudi z Žanom (starejšim sinom, ki je bil ob Nelini smrti star šest let, op. a.) smo se veliko pogovarjali o njegovi sestrici, njegovi starosti primerno.«

Ko odidemo v duhovni svet, nismo ne otroci ne odrasli

Pa je prav, da nam – odraslim – pomaga otrok, ki je prebolel težko bolezen in umrl? Milena govori iz svoje izkušnje, iz znanja in ugotovitev množice prebranih knjig ter po letih intenzivnega ukvarjanja s sabo. Pred Nelino smrtjo je gledala na življenje in smrt povsem drugače, a izkušnja, ki je sicer ne bi rada nikoli več doživela, ji je dala ogromno. O pokojnikovi pomoči pravi: »Ko odidemo v duhovni svet, nismo ne odrasli ne otroci, temveč energija. Kako sem vedela, da je Nela v redu? Spontano sem videla, da je v zelo lepem kraju, obdana s svojimi angelčki, in takrat sem jo prosila: 'Daj, pomagaj.' Povsem spontano. To je bilo res dobro, saj tisti, ki preminijo, želijo pomagati.«

Pridejo tudi občutki krivde, jeze ...

»Takoj po smrti hčerke sem dobila občutek, da bo vse v redu. A potem pridejo bolečina, krivda, strahovi, jeza, praznina in bolečina, pogrešaš majhno punčko, ki je bila še tako zelo odvisna od tebe. Čeprav zelo dobro veš, da nisi mogel narediti ničesar več, da si dal vse od sebe, čutiš krivdo, pomešano z občutkom, da bi lahko dal še več. Potem se začneš spraševati, kaj več. In dobiš odgovor, da bi bil lahko bolj potrpežljiv, bolj ljubeč, bolj ne vem kaj ... sploh se ne da opredeliti, kaj vse; starši vedno najdejo razloge za krivdo: ravno sva se sprla, ne bi mi ga bilo treba ošteti ...

V prvi fazi je bistveno, da izraziš, da govoriš, kaj čutiš. Sprva je to cenzurirano. Pokojnega najprej pogrešamo: 'Hudo mi je, zakaj si šla?' Šele v drugi fazi pridejo težja čustva: 'Zakaj si me zapustil?!' S temi vprašanji ga ne obremenjujemo; on čuti, kaj se z nami dogaja, četudi mi svoja čustva zanikamo. Oni nas namreč vidijo v dno duše; želijo si, da se izrazimo, ker vsa ta bolečina mora ven. Dokler ne gre ven, so čustva v nas zaklenjena, in dokler so zaklenjena, ne moremo iti naprej. Travme izraža vsak po svoje, a vse travme se morajo izraziti skozi telo. Žival se odzove s tresljaji, ko ima težavo. Mi pa zaradi razuma vse potlačimo in delamo preveč razumsko. Skozi stoletja smo si namreč zgradili določena pravila, kako je prav, kako naj bi ravnali, kako ne bi smeli ravnati ali razmišljati v določenih trenutkih ... Če naše dejanje ne sodi v tisto, kar naj bi bilo prav, pa nam je hudo, ker čutimo eno, obenem pa obsojamo druge, ki ravnajo po instinktu. Veliko ljudi doživi povezavo z umrlimi, a se bojijo, ker mislijo, da je to narobe, da motijo mrtvega, da ga ne morejo spustiti, da nekaj ni v redu ... Vendar nam mrtvi le hoče sporočiti, da je v redu in da naj gremo naprej. (Tako kot bi tudi sami svojemu otroku hoteli sporočiti, da smo v redu in da si želimo, da živi naprej.)«

Smrt ni izgovor, da ne bi živela naprej

Minilo je pet let. Milena se je zelo intenzivno ukvarjala s sabo, odločila se je, da hčerkina smrt ne bo izgovor, da ne bi živela; da bi bila ves čas žalostna. »To tudi ni bilo pravično do sina, ki je izgubil sestrico, na katero je bil tako navezan; naj bi potem izgubil še starše? Bilo je tako težko, da nikoli ne bi rada še enkrat šla čez takšno izkušnjo.« A po drugi strani Milena pravi: »Ko se naučiš sprejeti, dobiš cel kup darov. Seveda pa je odvisno od tega, ali greš kot žalujoči v dramo in je tvoj preminuli kriv za žalost, slabo voljo, za to, da si zaključil svoje življenje predčasno, ali pa se odločiš, da se iz tega hočeš nečesa naučiti, da začneš ceniti odnose, začneš ceniti druge ljudi, čas, ki ti je dan na zemlji. Ne nazadnje smo zdaj tukaj in ne vemo, kdaj koga ne bo več z nami; ena sekunda ti spremeni življenje.«

Pravkar so dobili dojenčka

»Vedno sem mislila, da bom imela dva otroka – čisto razumsko, slovensko. Na dan, ko sem z Nelo prišla iz porodnišnice, pa sem začutila močno željo po tem, da bi imela še enega otroka, in rekla sem si – mogoče pa. Ko je bila Nela stara dve leti in pol, si je zaželela imeti dojenčka, za tretji rojstni dan si je želela nič drugega kot dojenčka, in ko smo ji kupili lutkico, je rekla: 'Mami, a veš, kaj je to dojenček?' To so bile tudi njene zadnje besede – pred operacijo pljuč – bližali so se novoletni prazniki in vprašala sem jo, kaj si želi. Vztrajno je govorila: 'Dojenčka, dojenčka, dojenčka. 'Takrat sem ji obljubila, da ga bo dobila. Pravega. Zato sem že ob njeni smrti vedela, da bova imela še enega otroka. Po letu dni sva začela, a ni in ni uspelo, zato je zdravnica predlagala umetno oploditev. Sprva se mi je to zdelo nesprejemljivo, a potem sem si rekla: Ljudem ves čas govorim, naj gredo po drugi poti, če se prva ne izkaže, kot so si želeli, sama pa trmasto vztrajam pri svojem. Tudi sama moram izbrati ponujeno pot, ki vodi k cilju, tudi če mi na prvi pogled ni všeč. In sem šla. Takoj je uspelo in zdaj imamo Aleksa.«

Milena ob svojem dojenčku tako žari, da mi igra srce, ko jo gledam. »Popolnoma sem zaljubljena vanj, otroci so tak blagoslov! Življenje gre naprej in zdaj je zagotovo vse drugače. Sem pa še pred spočetjem lepo prosila, da bo s tem otrokom vse v redu; po Nelini smrti sem pustila službo profesorice angleščine in delam z žalujočimi, jih ozaveščam, jim pomagam (več na www.mojapot.si, op. a.), napisala sem knjigo (Moja pot, op. a.), pripravljam tudi programe za mamice z bolnimi otroki, popolnoma sem se predala, zaupala svojo intimo, vse sem dala, ampak tu si pa želim, da se konča. Da moja družina ostane zdrava. Zdaj se torej ne ukvarjam s tem, ali se bo kaj zgodilo. Tako in tako smo imeli že s prvim otrokom velike preizkušnje.«

Pri Žanu so namreč že v nosečnosti odkrili tumor v srčku, zdaj je zdrav, a že vse življenje jemlje zdravila in hodi na kontrolne preglede. »A to je del našega življenja. Iz izkušnje otrokove smrti in pred njo s soočenjem s težkimi diagnozami tako pri Žanu kot pri Neli sem se odločila, da se posvetim tudi mamicam, ki imajo bolnega otroka in se srečujejo s pregledi, preiskavami, s čustvi, kako bo otrok, ali bo v redu ali ne. Z boleznijo se nekako naučiš živeti in vse poteka normalno, ko nastopi dan pregleda, pa se telesno odzoveš, nekateri že dan prej sploh ne morejo več v službo; to je tako, kot da čakaš na razsodbo – bo v redu ali ne. 

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: osebni arhiv, Shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri