Milenijci na kavču pri psihiatru o svojih težavah s starši

Po besedah psihoterapevtke Deborah Duley se mnogi ubadajo s svojimi starši. »Naša družba se je spremenila, v središču niso več starši, ampak otroci. Zdajšnja generacija je produkt te struje, zato nenehno poslušam tožbe na račun staršev. Največja zamera leti na nadzor, včasih celo absurdnih podrobnosti, s čimer gospodovalno uravnavajo otrokovo življenje in ga dušijo,« je v pogovoru za HuffPost povedala Duleyjeva. Specialistka za ženske in pripadnike skupin LGTB je skupaj z drugimi terapevtkami zbrala najbolj značilne težave, ki mučijo milenijce v dvajsetih in tridesetih letih starosti.

1. Pretirano zaščitniški starši

»Po mojem mnenju je največji problem milenijcev pretirana vnema staršev, kar mladi pogosto spregledajo. Ko mama pokliče psihiatra, da bi prestavila termina za 28-letnega sina, je zanesljivo nekaj hudo narobe. Drži? Starši milenijcev so preveč zaščitniški in skušajo vse urediti namesto otrok. Posledice se pokažejo, ko otrok odraste, saj ni samostojen in ne zna reševati vsakodnevnih težav.«

Tara Griffith, terapevtka iz San Francisca

2. Ob starših se počutijo kot zgube

»Neskončna tema, o kateri poslušam, ko gre za odnos starši-otroci, je občutek, da otroci za starše niso dovolj dobri. Milenijci odraščajo ob starših z visokimi pričakovanji, ob starših, ki ne sprejemajo neuspehov. Medtem ko si starši želijo, da bi bili otroci uspešni, pošiljajo otrokom zastrašujoča sporočila. Nisi uspešen, ampak zguba. Spodletelo ti je. Nisi dovolj dober.

Posebej so izpostavljene ženske, ki se morajo soočiti še z družbo, mediji in javnim mnenjem, ti pa jim na tak ali drugačen način nenehno sporočajo, da niso dovolj dobre. Ko k temu dodamo še neodobravanje staršev, so okoliščine grozljive. Srečujem ženske, ki so v čustveni rasti popolnoma paralizirane, saj jim ne dovolijo razvoja, ampak jim glavo nenehno polnijo z nasveti, kakšne bi morale biti.«

Deborah Duley

3. Starši ne odobravajo psihoterapije

»Veliko mojih pacientov toži, ker starši ne odobravajo psihoterapije in mislijo, da je potreba po psihologu znamenje šibkosti. Starejši terapijo pogosto povezujejo s stigmo, zato negodujejo, kar odrasli otroci dojemajo kot nerazumevanje in podcenjevanje .Ali kot očitek, da niso dovolj močni za reševanje težav. Nekateri pacienti so frustrirani, ker se o svojih psiholoških tegobah ne morejo odkrito pogovarjati s starši. Posledično ne morejo poiskati pomoči pri ljudeh, ki igrajo pomembno vlogo v njihovem življenju.«

Gina Delucca, psihologinja iz San Francisca

4. Starši so tudi zaščitniški stari starši

»Ko imajo svoje otroke, se milenijci soočajo s starši, ki ne držijo jezika za zobmi. Vmešavajo se v vzgojo vnukov, delijo odločne nasvete in mnenja, ugovarjajo odločitvam staršev. Če milenijci pred partnerjevo ali svoje mnenje postavijo mnenje staršev, nastanejo težave.

Starševstvo je zasebno potovanje, ki mnogim milenijcem ni dovoljeno. Stari starši so kritični do sodobnega načina vzgoje in oporekajo skorajda vsemu. Zapletom se da izogniti le tako, da se vzpostavi meja. Otroke naj po lastnih vrednotah in zamislih vzgajajo starši, vsem drugim pa naj preprečijo nezaželeno vmešavanje.«

Liz Higgins, terapevtka iz Dallasa

5. Pretirano vtikanje v finance

»Ena od večjih ovir, ki se postavijo na pot, je, da starši ne upoštevajo meja in se pretirano vtikajo v življenje otrok. Še zlasti, ko gre za denar. Pogosto otroku pomagajo pri izdatkih, zato se jim zdi, da imajo pravico vedeti vse, kar je povezano s financami. Lep primer so ure psihoterapije. Plačujejo jih starši, zato hočejo poznati vsebino pogovorov in niti ne pomislijo, da bi morali spoštovati otrokovo zasebnost. Od mene hočejo izvrtati, o kakšnih težavah govoriva. Včasih, ko otrok postavi neke meje, starši zvalijo krivdo nanj, napačno ocenijo njegovo neodvisnost in dojemajo pogovore s terapevtom kot vmešavanje v družinske zadeve. Terapijo, za katero plačujejo, pogosto dojemajo tudi kot grožnjo njihovemu odnosu z otrokom.«

Jennifer Stone, terapevtka iz New Yorka

6. Nemoč pri soočanju z negativnimi čustvi

»Ena stalnih tem, ki jo poslušam, je pomanjkljiva vzgoja, kako se soočiti z negativnimi čustvi in izkušnjami. Zgodbe se nenehno nalagajo ena na drugo in skozi mojo ordinacijo se vrstijo milenijke, ki se na vso moč borijo s strahom pred negativnimi čustvi. V glavo so jim vtepli, da se je treba negativnim čustvom izogniti za vsako ceno, da je tesnoba povsem običajna sestavina vsakdana pri ženskah in da jo najbolje odpraviš s tableto ali kakšno drugo zdravju škodljivo metodo. Meni se zdi to najbolj nevaren in škodljiv napotek.

Ko med pogovori dekleta dojamejo, da so negativna čustva povsem običajen sestavni del življenja, da jih upravičeno pričakujemo in da imajo celo določen namen, jim nova spoznanja povsem spremenijo pogled na življenje. Večina mojega dela je povezana z milenijkami, ki jih ne učim samo tega, kako naj ne potonejo med valovi čustvene pokrajine, ampak tudi, kako naj se soočijo s težavami in kako naj okrepijo svojo odpornost.«

Deborah Duley

Vir: HuffPost