Mihaela Poropat: »Mama me ni marala«

Njeno življenje je kot roman, poln močnih čustev, neverjetnih preobratov, iger usode, napetih prigod, ki so mi vzele dih, in zlasti neomajne volje do življenja, ki je Mihaela ne spusti, niti ko ji je najhujše. Njena zgodba je zares posebna – in je navdih. Sporoča, da se z vero v dobro in s trdim delom lahko doseže vse in da ima človek le dve možnosti: lahko pusti, da ga vodi usoda, ali pa usodo vzame v svoje roke in on vodi njo.

V rejništvu

Mihaela se je rodila pred dobrimi štirimi deset­letji na Primorskem. Ko je imela leto in pol, ju je mama s trimesečnim polbratom oddala v rejo. Odšla sta na drugi konec Slovenije, v hribe nad Domžale, k družini, ki je že imela tri otroke, tri starejše hčerke.

»Rekli so, da so me vzeli zato, ker so si želeli še otrok, ampak so bili prestari, da bi imeli svoje,« pripoveduje Mihaela. Vse tri domače hčerke so že mlade zapustile dom. »In samo z najmlajšo sem v stikih,« še dodaja.

Na vprašanje, kako se je počutila v rejništvu, malo pomolči. »Hvaležna sem, da so me vzeli za svojo,« slednjič reče. »Vendar se nismo najbolje ujeli. Ogromno je bilo dela in življenje je bilo težavno. V šolo sem hodila najprej štiri, potem pa osem kilometrov peš. Poleg tega so imeli mojega brata raje kakor mene. Njemu je bilo dovoljeno vse in meni nič.«

Tudi sicer je bilo prepovedi več kot dovoljenj, saj je bilo okolje, v katerem se je znašla, hladno in konservativno. »Ves čas smo poslušali, kako se je kaj počelo včasih. In če sem hotela na kak­šen žur, sem se morala zlagati, da imamo v šoli plesne in nimam avtobusa za domov, zato bom prespala pri sošolki,« se nasmehne ob spominu.

V Ljubljano

Mihaela je končala srednjo agroživilsko šolo in dobila službo v Ljubljani. Takrat so se odnosi z rejniško družino zaostrili. Zaradi službe za polni delovni čas in dveh do treh ur vožnje je prišla poz­no domov, zato ji je zmanjkovalo časa za domače delo. »Začeli smo se prepirati,« pove s pogledom, uprtim v kavo. »Nekoč smo se tako sprli, da sem rekla, bom pa šla. Pojdi, so odgovorili, ampak ne vračaj se.« In se res ni.

Toda prizna, da tega ne bi mogla storiti tako na lahko, če je vmes ne bi zadela Amorjeva puščica in ne bi imela neomajne podpore partnerja, ki je ob njej še danes. Spoznala je namreč Toneta, ki si je prišel v tiste hribe kupit kmetijo. Od nje je bil starejši 22 let in je imel svojo družino, ženo in otroke.

»Prvič sva se videla, ko sem bila še najstnica,« pripoveduje z iskrico v očeh. »Takoj mi je bil simpatičen, ampak med nama se ni zgodilo nič, dokler nisem postala polnoletna in se on ni ločil.«

Ko pripoveduje, kako zelo ji je Tone pomagal, besede kar vrejo iz nje. Takole pravi: »V Ljubljani mi je našel službo in stanovanje. Nekaj časa sem živela pri njegovi mami, potem pa sva se preselila skupaj. Ne vem, ali bi se znašla brez njega.«

Kmalu se jima je rodila hči, danes gimnazijka. Tudi ko govori o njej, Mihaeli zasije obraz. Neznansko je ponosna nanjo, odličnjakinjo, skrom­no in lepo dekle. »Vedno sem govorila, da bom imela le enega otroka,« je iskrena. »Ne da bi hčer razvajala in bi dobila vse, kar bi hotela, želela pa sem, da bi vedela, da jo ima nekdo rad.« Za hip pomolči. »Lahko, da so imeli tudi mene rejniki radi, ampak tega niso znali pokazati.«

Mama

Ne morem se premagati in vprašam, ali je ni nikoli zanimalo, kdo je njena mama.

»Baje je bila mlada in ni hotela imeti otrok,« mi odgovori. »In v otroštvu mi je pojasnilo, da me mamica ni marala, povsem zadostovalo. Pozneje, v najstniških letih, sem seveda več razmiš­ljala o tem, da bi jo poiskala. Nekoč smo se po naključju srečali in ni bilo prijetno.«

Čeprav Mihaela ni imela stikov z mamo, pa je ohranila stike z babico, mamino mamo, ki je imela Mihaelo rada, »brata pa še raje«. Vsako leto je hodila k njej na počitnice in nekoč je bila tam tudi mama.

»Nona je rekla, da je to moja teta, ampak dovolj sem bila stara, da sem vedela, kako je v resnici,« grenko pripomni in doda, da je babici laž zelo zamerila.

Pozneje se je mama, ki se je spominja kot »fine gospe«, poročila in rodila še dva otroka, dečka in deklico. Mihaela ne ve, ali sta s polbratom edina, ki ju je oddala v rejništvo. »Kdo bi vedel, koliko nas je.« O otrocih, ki jih je rodila zunaj zakona, mama ni povedala nikomur, niti možu ne.

Pred kratkim je Mihaela poskušala navezati stik z bratom in sestro, to je našla na Face­booku. »Ampak mislim, da noče imeti ničesar z mano, ker me je potem izbrisala.« Zelo si želi spoznati brata.

Brat

S polbratom ju v rejništvu niso ločili, vendar se nista nikoli razumela. Njega je to, da ni poznal staršev, prizadelo še bistveno bolj. Čeprav so ga načeloma imeli povsod raje kakor Mihaelo, je imel vse življenje težave in ni končal nobene šole. Mihaelo je pogosto tepel. »Tudi pozneje, ko sem šla v službo, če mu nisem dala denarja ...« Vendar ga opravičuje: »Mislim, da je padel v slabo družbo. Poleg tega si je zelo želel spoznati mamo, in ko jo je resnično našel, ga je zavrnila.«

Bila je že v Ljubljani, ko je slišala, da se je obesil. Star je bil 18 let in zelo jo je prizadelo. »Bil je vse, kar mi je ostalo od družine.«

Trgovina

V Ljubljani je njen Tone odprl trgovino in zaposlila se je v njej. Delo je imela rada. »Še na porod­niški sem hodila tja in prestavljala otroški voziček med policami,« se nasmehne.

Toda niti tam ji ni bilo prizaneseno. Nekega zimskega večera sta namreč trgovino obiskala mlada fanta. Mihaela pripoveduje: »Prišla sta in me gledala, nič nista kupila in odšla sta ven. Potem sta spet prišla. Zdela sta se mi simpatična, še hecala sem se z njima. In spet nič. Tretjič sta kupila jabolko. Vrgla sta denar na pult, češ, naberi si drobiž. V tistem me je eden od njiju zagrabil, mi zvil roko na hrbtu in me z obrazom položil na pult. Odprla sta blagajno in pobrala ves denar.«

Kričala je in stekla na ulico, vendar pred trgovino ni bilo žive duše. »Šla sem po telefon, pa niti nisem znala poklicati policije. Morala sem v sosednji lokal, naj jo oni pokličejo, ker je jaz ne morem.«

Storilcev niso nikoli našli. Mihaela ob mojem vprašljivem pogledu zamahne z roko: »Mah, napokajo te v marico in te malo vozijo okoli, ali boš kje videl koga sumljivega, potem pa moraš tja hoditi gledat slike in na koncu se ne zgodi prav nič,« prostodušno pove. Je razočarana? »Ne, nikoli nisem pričakovala, da ju bodo našli. Samo mulca sta bila.«

Mihaela je odšla v službo tudi dan po ropu. Toda po kakšnih treh mesecih jo je le zvilo.

»Če je v trgovino prišel kdo, ki ga nisem poznala, sem bila čisto preč. V tistem času sem bila sama doma, saj sta šla Tone in hči smučat, in mislila sem, da se mi bo zmešalo.«

Zaradi paničnih napadov je dobila antidepresive in na bolniški je bila le toliko, da so tablete prijele. »Brez Toneta, ki je bil ves čas z mano, ne bi šlo,« je spet hvaležna partnerju.

Pozneje so se ropi v trgovini nadaljevali in kolegici so nekoč celo grozili s pištolo. Zato sta se s Tonetom odločila, da lokal zapreta. Približno sočasno je imel Tone tudi hude težave z zdravjem in Mihaela mi pritrdi, da življenje včasih samo pove, kaj moraš narediti, če le razumeš njegova sporočila.

Nova kariera

In življenje je imelo z njo prav zanimive načrte.

Tako se je zgodilo, da se je nekoč z Alenko, mamo najboljše prijateljice svoje hčerke šalila, da ji z veseljem čuva najmlajšo hčerko, če bo treba. Alenka jo je prijela za besedo in Mihaela je njeno deklico varovala, dokler ni šla pri treh letih v vrtec. Sočasno se je vpisala v vzgojiteljsko šolo.

»Od nekdaj sem si želela postati vzgojiteljica,« pripoveduje. »Moji rejniki so poleg naju z bratom vzeli še dva fanta. Eden od njiju je 'zabluzil' in je umrl zelo mlad, drugi pa je k nam prišel, ko je imel komaj eno leto. Takrat sem imela 12 let in sem pazila nanj; klical me je mama. Zelo sva se imela rada.«

Pozneje so ga rejniki posvojili, toda ko se je Mihaela preselila v Ljubljano, sta izgubila stik. »Včasih je bilo drugače, ni bilo mobilnih telefonov in Facebooka. V najemniškem stanovanju niti navadnega telefona nisem imela!« se zasmeji.

Kljub temu sta se s tem fantom pred kratkim po Facebooku spet našla, veseli pa se, da se bosta morda kmalu srečala tudi v živo.

Kakorkoli že, ko je Mihaela končala šolanje, je poslala veliko prošenj vrtcem in se javljala na njihove razpise, toda brez uspeha. Alenka jo je kot varuško priporočila prijateljicam in začela je čuvati še njihove otroke. Zdaj ji včasih pomaga tudi hči, ker njej, prizna, zmanjkuje časa. Ne zaradi tega, ker bi poležavala, temveč, nasprotno, ker se je medtem lotila novega dela. In tudi pri tem se je začelo – pri Alenki.

»Nekoč me je prosila, ali bi ji pomagala pospraviti stanovanje. In sem ji. Bila je zadovoljna, in to je povedala prijateljicam. Sčasoma se je razvedelo, da sem pridna, in zdaj čistim po vsej Ljubljani. Odprla sem espe in delam vsak dan,« pove.

Začenja navsezgodaj zjutraj in končuje poz­no zvečer. Tudi pri tem ji včasih pomaga hči. »Rada gre z mano. Ampak samo med počitnicami, drugače ji ne dovolim.«

Je zadovoljna z delom? »Ja, zelo. Meni se zdi, da je to to, čeprav mi Tone kdaj svetuje, naj se lotim česa drugega, češ da bom čez deset let vsa uničena. Ampak jaz sem trenutno srečna.« Pa res ni preveč utrujena, vztrajam. Tudi midve sva se dobili ob sedmih zjutraj, ko je imela ona en šiht že za sabo, jaz pa sem še odpirala utrujene veke. Ob vprašanju se nasmehne: »Saj grem kdaj pa kdaj popoldne spat. Ampak potem mi je 'smotano', ker je zunaj sonce, in si rečem, ne morem spati, no.«

Danes je srečna!

Najina kava je pri kraju in Mihaelo čaka nova zadolžitev. Vseeno jo vprašam, kaj je z njeno mamo zdaj.

»Slišala sem, da je mlada umrla,« odgovori. »Baje je imela raka. Žal mi je za njeno družino, ampak včasih pomislim, da je tako uredil Bog.« Nato toda: »Precej več pa razmišljam o očetu. Rada bi vedela, kdo je. In rada bi spoznala brata.«

Za konec jo vprašam, ali mami zameri, ker jo je zapustila.

»Ne, ne zamerim ji. Samo ne razumem, kako je lahko to naredila.«

Spogledava se – obe sva mami in vem, kaj misli.

Mihaela hitro doda: »Ampak vesela sem, da se je tako izšlo. Zdaj sem srečna in mi je super. Imam dobrega partnerja in pridnega otroka. Res se imamo radi, pomagamo si in nam je lepo. Mogoče vsega tega ne bi bilo, če ne bi bilo prej tako hudo. Tako pa imam zdaj vse, kar sem iskala.«

Urška Kaloper, fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec