Miha Blažič (N'Toko): Vsi lahko končamo na cesti!

Številni ga poznajo kot glasbenega ustvarjalca in kolumnista revije Mladina. A v živ­ljenju je počel in še počne veliko različnih stvari – pravi, da zato, ker je imel pogoje, da je lahko razvijal svoje talente. V javnosti se je nedavno aktivno izpostavil kot zagovornik beguncev –­ med njimi tudi sirskega brivca Ahmada Šamija, ki ga želi država deportirati na Hrvaško. A tudi to, da se je znašel v vlogi protestnika in aktivista, ni naključje, saj je imel v sebi od nekdaj malce političnega razmišljanja, nam je povedal.

Omenjate, da ste v življenju imeli pogoje? Imate v mislih privilegiranost?

Mislim, da besedo 'privilegiranost' uporabljamo preveč zlahka. Tega, da lahko ljudje razvijajo svoje potenciale, ne bi smeli razumeti kot privilegij, ampak kot nekaj, kar bi nam moralo biti samoumevno. Žal pa v naši družbi ni tako – če se ne bi rodil v družini srednjega razreda, ampak v okolju, ki je revnejše, zagotovo tudi ne bi imel toliko prostega časa, ne bi imel možnosti izobraževanja, ne bi imel možnosti zasledovati kreativnega poklica, v katerem se je potem izkazalo, da sem dober. Verjamem tudi, da je veliko ljudi, ko so boljši od mene, a ker so recimo morali hitreje v službo, niso imeli možnosti izpopolnjevati drugih veščin.

Odraščali pa ste v Ameriki ... bili ste tujec. Bi rekli, da je mogoče tukaj iskati kakšno povezavo s tem, da posvečate pozornost obrobnim skupinam tukaj v Sloveniji?

Sam tega zavestno ne doživljam, tako da takšne neposredne povezave ne bi naredil. Ko sem začel hoditi v prvi razred v Los Angelesu, nas pol otrok najprej ni govorilo angleško, a se nismo nujno imeli za obrobne. To je bilo nekaj normalnega – nihče se ni čudil, da prihajajo ljudje iz različnih koncev sveta in skupaj živijo. Šele z leti, ko ljudje začnejo tekmovati za položaje v družbi in imajo eni več pravic kot drugi, se začnejo izpostavljati etnične razlike. V Sloveniji, kjer je manj kulturne raznolikosti, so te težnje po razločevanju 'pravih' in 'nepravih' Slovencev zelo močne, čeprav tudi tukaj nikoli ni bilo etnično enot­ne populacije. Morda imam zato nekoliko drugačne predstave o tem, kako se ustvarja 'narod'. Sem pa seveda tudi sam kot otrok radovedno spremljal nastanek slovenskega naroda in po osamosvojitvi risal zastave – najprej hrvaško in slovensko skupaj, potem samo slovensko, ker je začelo veljati, da hrvaška ni več 'ta dobra' soseda (smeh). Potem po določenem času ugotoviš, da ti ta ideja o narodu kot 'veliki srečni družini' ne pomaga reševati konfliktov med močnejšim in šibkejšim – vprašaš se, koliko zares skupnega interesa imata reven in bogat Slovenec ...

Kakšno življenje pa si vi želite zase in za druge?

Človek nikoli nima na izbiro idealnega življenja ... Vprašanje je, kaj lahko narediš s tem, kar ti ponujajo okoliščine. S svojim življenjem sem zadovoljen, čeprav je včasih stresno in bi si želel imeti več zasebnosti, več prostega časa ...

Če lahko prekinem. V bistvu tudi vi živite življenje, do katerega ste v svojih besedilih kritični ...

Da, nesmiselno je govoriti o tem, da lahko jaz kot posameznik izstopim iz sistema, s katerim se ne strinjam. Ta nas pač sili, da z delom služimo denar in da se na račun tega odpovedujemo drugim vrednotam. To velja za vse nas, izstopil bi lahko le, če bi šel v gozd in živel od koreninic. Nimam druge izbire, kot da poskušam čim bolj živeti svoje ideale in se boriti za spremembo tega sistema. Tako sebi kot drugim bi želel predvsem manj obremenjena življenja – da bi bili v materialnem smislu bolj svobodni in nam ne bi bilo treba preživeti življenja v skrbeh, kako plačati najemnino, položnice, koliko nadur moraš delati, kako sploh do službe ... Ta konstantna tesnoba, gonja, v katero smo ljudje potisnjeni, je danes nesmiselna, glede na to, kako bogata in tehnološko razvita družba smo ... To je zelo nepravično. Ljudje, ki imajo denar, si lahko sicer privoščijo vsaj navidezni izstop iz tega sistema, velika večina pa si izstopa iz teh okoliščin ne more niti zamisliti.

Verjamete, da nam pri tem lahko pomaga tehnologija?

Seveda, a vprašanje je, v čigavih rokah bo ta tehnologija... Danes lahko s pomočjo pametnega telefona isto nalogo, za katero bi nekoč potreboval več ur, opraviš v eni minuti. Ampak zaradi tega nimamo manj dela, temveč moramo v tem času toliko več različnih stvari narediti, meja med prostim časom in delom pa se je zabrisala. Tehnologija bi nam morala pomagati k zmanjšanju delovnih obremenitev in predvsem h krajšim delavnikom. Ko si bomo znali izboriti, da bomo zaradi nje imeli več prostega časa, bomo ljudje bistveno bolj ustvarjalni in imeli bolj polna življenja. Za kaj takega pa bomo potrebovali več demokratičnega nadzora nad tehnološkim razvojem. Danes je družba kljub visoki razvitosti zastavljena še vedno zelo barbarsko – vsi smo si konkurenca, vse nas je strah, da lahko pristanemo na cesti. Kako je to možno leta 2018?

Kakšno pa je vaše mnenje o stavki javnega sektorja, ki je napovedana za 14. februar?

Vedno, ko se neki sindikat odloči zavzeti se za svoje delavce, slišimo podoben plaz kritik v smislu: »Zakaj ravno oni?« Sprašujemo se, ali niso stavkajoči morda privilegiranci, ki odžirajo nam? Seveda je mogoče popolnoma legitimno kritizirati določene pojave v javnem sektorju – obstajajo anomalije, ko ljudje izkoriščajo položaje, ki so si jih tam izborili. A posplošene kritike po navadi prikrivajo resnico, da tudi ogromno ljudi v javnem sektorju dela v podstandardnih pogojih in da je njihovo delo bistveno podcenjeno. Dejstvo je, da večkrat slišimo o stavkah javnega sektorja, ker je ljudi v javnem sektorju lažje združiti kot tiste v zasebnem – to pa ne pomeni, da do borbe za javne uslužbence pride na račun tistih v zasebni sferi ... Nasprotno – vsi bi se morali zavzemati za boljše pogoje. Te umetno ustvarjene vojne med zasebnim in javnim sektorjem ne bi smelo biti, ker od te vojne nimajo delavci čisto nič! Eni in drugi smo odvisni drug od drugega.

Hitro podležemo ščuvanju, potrebnih je le nekaj besed ...

Seveda, ker ves čas poslušamo o tem, kje je nekdo nekaj preveč dobil in tebe, reževa, ogoljufal. Namesto da bi ljudje imeli cilj, kako si izboriti več pravic, se konstantno ukvarjamo, kako nekomu nekaj vzeti. Hvala bogu, da imajo vsaj še nekateri ljudje redne zaposlitve in stabilne plače! To bi moral biti cilj vseh! Mar res mislimo, da se bo nam položaj izboljšal, če jim to odvzamemo? Od kod pa naj bi ljudje jemali posojila, si ustvarjali družine, gradili hiše in kupovali vse to, kar gospodarstvo poganja naprej? Od dela prek pogodb in s. p.-jev, z minimalno plačamo pod pragom revščine? To vse vodi v večjo negotovost, s tem pa se ustvarja še več strahu, nacionalizma, ksenofobije. Zato se je treba ves čas pogajati za več, ne pa gledati, kje lahko še komu kaj 'odrežemo'.

S svojimi prijatelji in sodelavci iz Roga se aktivno borite za pravice begunskih in migrantskih delavcev. Zakaj begunci?

Če se v Sloveniji ukvarjaš z vprašanjem rev­ščine in izkoriščanja, nižanja socialnih standardov ipd., nujno trčiš na vprašanje migracij. Se pravi tisti del prebivalstva, ki se na eni strani izkoristi kot poceni delovna sila, ki jo gospodarstvo nujno potrebuje, in ki je hkrati obravnavana drugorazredno –­ skupina, ki začne iz 'nič', nima nobenega zaledja ali politične moči. Ni težko razumeti, zakaj se državljanom prikazuje kot največjo nevarnost – šefi lahko izkoriščajo tako ene in druge, delavci pa bodo vedno jezni le na tujce. Begunci so postali tista priročna skupina, na katero se pokaže s prstom, češ, dobili ste nekaj zastonj in izkoristili ste nas. Mislim, da je boj proti sistemskemu rasizmu zavzemanje za pravice in enako obravnavo migrantov zelo pomemben. V preteklosti smo že videli, kam pelje to razslojevanje in izključevanje ljudi – to je smer, ki ni dobra za nikogar. Nekateri politiki pa si gradijo svojo moč na podlagi hujskanja prebivalstva, tako da ustvarjajo vtis, da bo država ekonomsko propadla zaradi 200 ljudi, ki jih je Slovenija v tem času sprejela.

V javnosti ste se nekoliko bolj izpostavili zaradi sirskega begunca Ahmada Šamija, ki so mu v Siriji uničili dom, v Slovenijo je prišel prek koridorja, ki so ga države vzpostavile na balkanski poti. Tu je prosil za azil, ob svojem prihodu pa se je aktivno vključil v lokalno skupnost. Kaj nas lahko Ahmad Šami kot posameznike nauči?

Veliko. Ahmad Šami je dosegel, da je navad­nim ljudem v Sloveniji zelo približal sistem, kako Evropa upravlja življenja ljudi. To ni zdaj neka množica, ni neka abstrakcija, ni številka in ima obraz. Čeprav je Ahmad poosebljanje tega, kar država pojmuje kot 'zgleden član družbe', v isti sapi drugo ali tretjerazredni član družbe, ki ni upravičen do najosnovnejših stvari in ki ga ima država pravico 'vreči', kamorkoli si ga želi, on pa se mora s tem sprijazniti. Tega ne bi sprejel noben državljan Slovenije, ne zase ne za svojo družino. To, da lahko živimo in delamo, kjer hočemo, vsi smatramo kot neko našo osnovno pravico. Vsi pošiljamo otroke izobraževati v tujino. On je odprl vprašanje – zakaj eni lahko, drugi pa ne morejo?

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ