Medvedke so se prilagodile švedski zakonodaji

5. 4. 2018
Deli
Medvedke so se prilagodile švedski zakonodaji (foto: profimedia)
profimedia

Znanstveniki so ugotovili, da medvedke v Skandinaviji zadržijo mladiče ob sebi leto dlje. Podaljšanje se ujema s švedsko zakonodajo, ki je prepovedala lov na medvedje družine.

Trditev, da so si medvedke prebrale novo zakonodajo, ki prepoveduje lov na samice z mladiči, in ji prilagodile družinske navade, bi bila seveda prvoaprilska šala, a ugotovitvam raziskovalcev se ne da oporekati. Ugotovili so, da so v zadnjih dveh desetletjih medvedke podaljšale čas z mladički z 18 mesecev na dve leti in pol. Eno leto daljša doba z zarodom kaže, da imajo samice manj priložnosti za parjenje. Raziskava je postregla tudi s podatkom, da so medvedi zaradi tega težji in imajo večje možnosti za preživetje. Matere in mladiči.

Združena raziskovalna skupina s kanadske in dveh norveških univerz je 22 let pozorno spremljala življenje skandinavskih rjavih medvedov in skrbno zbirala podatke. »Človek je postal evolucijska sila, ki vpliva in spreminja življenje medvedje populacije,« je povedal vodja raziskave profesor Jon Swenson.

Po švedski zakonodaji je lov na medvede prost in ni potrebno posebno dovoljenja za lov. Med letoma 2010 in 2014 so lovci postrelili okrog 300 medvedov na leto. Podobno kot mnoge druge države pa tudi Švedska ne dopušča odstrela samice z mladiči. »Samica brez mladičev je na Švedskem štirikrat bolj izpostavljena tveganju za odstrel kot samica z mladiči,« je povedal Swenson.

Raziskovalci so opazili na nenavadno obnašanje med švedsko medvedjo populacijo. Gledano z evolucijskega zornega kota ni običajno, da redkejše parjenje poveča možnosti za preživetje, a na Švedskem se je zgodilo prav to. »Ta trditev drži predvsem v predelih, kje je več lovcev. Medvedke, ki imajo ob sebi mladiče leto dlje, imajo veliko prednost,« je izsledke raziskave povzel Swenson.

Število samic, ki so z zarodom celo leto dlje, se je med letoma 2005 in 2015 dvignilo s sedmih na 36 odstotkov.

Raziskava je bila objavljena v reviji Nature Communications.

Vir: Independent