Medeni park: Cvetlični travniki iz otroških spominov

Začelo se je z željo po majhni njivici. Tam bi lahko gojila svoja zelišča, sta si zamislila Bogdan Mak, sicer inženir lesarstva, takrat zaposlen v podjetju, ki se ukvarja z gradnjo velnesov, in njegova žena Petra Špes Mak, ekonomistka.

Oba ljubitelja ekološke prehrane o kmetovanju nista vedela prav dosti. Na zapuščeni, že dolgo neobdelani in z robidovjem zaraš­čeni kmetiji sta za začetek usposobila njivo za svoja zelišča. Dva tisoč sadik sta posadila. Ameriški slamnik, sivko, žajbelj, pelin, smilj, ognjič sta okopavala v zgodnjih jutranjih urah in pozno popoldne, ko sta se vrnila iz službe. Začeli so nastajati prvi zeliščni sirupi in čaji.

Konec leta 2015 sta kmetijo odkupila in Bogdan se je poslovil od redne službe. »Smiselno se nama je zdelo, da se usmerim v eno dejavnost, poleg tega se 14 hektarjev večinoma hribovitega terena ne da obdelovati ob redni službi. Zeliščem so se pridružile še nekatere druge, tržno zanimive rastline, na primer industrijska konoplja, pira in hokaido buče, ki smo jih v sodelovanju z znanim mariborskim slaščičarjem v veliki meri predelali v marmelado, pa posebna vrsta koruze, imenovana stoletna, iz katere dobimo najboljši zdrob za otroke,« razlaga.

Pokrajina, kot je bila nekoč

V letošnjih mrzlih zimskih dneh, ko si je narava vzela čas za počitek, sta se Bogdan in Petra veliko pogovarjala o prihodnosti njune kmetije, ki sta jo poimenovala Posestvo SONČNI RAJ. »Jasno je, da našega hribovitega terena nima smisla spreminjati, ampak ga je treba obrniti v našo prednost. Že na začetku sva se odločila, da naša kmetija ne bo vinogradniška, saj je vinogradnikov z odličnimi vini okrog nas vse polno, potem pa sva sklenila, da na naši kmetiji tudi alkohola ne bo. Iz otroštva se spomnim, da je včasih tukaj raslo sadno drevje, da so bili travniki polni cvetlic. Z intenzivnim gnojenjem so cvetlice izginile, sadno drevje se je posekalo, saj je oviralo strojno košnjo. Ugotovila sva, da si želiva nazaj pokrajino, kakršno smo nekoč imeli, in da imava sedaj edinstveno priložnost, da jo ustvariva. Tako se je rodila ideja Medenega parka, 2,5 hektarja velikega, v katerem bomo zasadili 9.500 sadik avtohtonih slovenskih medonosnih rastlin, za vsakega desetega prebivalca Maribora eno.«

V prvem mesecu od rojstva ideje sta imela postavljeno spletno stran, izdelano krajinsko ureditev, navezane stike z nekaterimi sponzorji in izdelan načrt zasaditve, saj zasaditi skoraj deset tisoč rastlin ni mačji kašelj.

»Najina filozofija je, da na naši kmetiji dajemo možnost stika z naravo vsem, ki si tega želijo, nimajo pa priložnosti. Pri nas bodo lahko sodelovali pri nekaterih opravilih, lahko bodo recimo nabrali svoja zelišča, jih posušili, iz njih izdelali svoje milo, si prišli nabrat jabolk ali se družiti ob ličkanju koruze. Želiva si, da bi ljudje z nami spremljali razvoj parka od samega začetka, zato smo pripravili več terminov, ko lahko pridejo in sami zasadijo svojo rastlino. Prvo srečanje smo imeli že konec februarja, ko smo sadili orehe in lesko. Odziv je bil takrat zelo dober, tudi vreme nam je šlo na roko. Zadnjo soboto v marcu bomo sadili sadno drevje, predvsem jablane, hruške, slive in češnje, teden pozneje pridejo na vrsto rože, trajnice in grmovnice. Spomladansko sajenje bomo zaključili 20. maja, ko je rojstni dan začetnika modernega čebelarstva Antona Janše. Slovenski čebelarji si že vrsto let prizadevajo, da bi ta dan postal svetovni dan čebel, saj vemo, da je obstoj čebel bistven tudi za obstoj človeka. Ker je častni pokrovitelj Medenega parka predsednik države Borut Pahor, si prizadevamo, da bi se sklepne prireditve udeležil tudi on.«

Kjer je volja, je pot

Bogdan in Petra računata, da bo v petih letih Medeni park dobil podobo, kot sta si jo zamislila. Še prej pa bo treba zagristi v nekaj kislih jabolk. »Največji izziv je najti zadostno število sadik avtohtonih vrst dreves, grmov, jagodičevja in trav,« pripovedujeta. Medtem ko s sadnim drevjem ni bilo težav, pa sta 30 sadik slovenskih orehov našla z velikimi težavami. Še večji izziv so trave in travniško cvetje, ki je skorajda izginilo. »Sedaj iščemo redke posameznike, ki zbirajo semena trav, da nam jih nekaj odstopijo.«

Nenavadno je tudi čebelarjenje sredi vinogradov, vendar, »če se vsi držijo pravil, težav ni. Naša prednost je, da imamo na eni strani gozd kot naravno bariero, na drugi strani mejimo z vinogradnikom, ki uporablja za škropljenje vrhunsko tehnologijo. Če ne bi bilo tako, ne bi dobili ekološkega certifikata,« pravi Bogdan, ki ima s čebelami veliko načrtov. Lani je na dveh izposojenih panjih pridelal več medu, kot je pričakoval, v desetih letih želi imeti 40 čebeljih družin, na katerih bi lahko uredil opazovalne panje za otroke in izvajal apiterapijo. »Velik del Medenega parka želimo nameniti otrokom, zato načrtujemo učilnico na prostem z učnimi potmi, labirint, ustvarjen iz tisoč sadik robid. Rada bi tudi vsaj malo popravila statistiko, ki pravi, da 62 odstotkov otrok še nikoli ni splezalo na naravno oviro, višjo od pol metra. Skrajni čas je, da začnemo spet skrbeti za naravo, da jo otrokom približamo, da jo vzljubijo in začutijo njen pomen, sicer bodo otroci naših otrok lahko gledali le še suho pokrajino.« 

Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl, Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec