Maša Kociper je nekoč bila vodja službe za alternativno reševanje sporov pri ljubljanskem okrožnem sodišču in poslanka državnega zbora, danes pa odvetnica in mediatorka ter vodja spomladi ustanovljenega Mediacijskega centra pri Odvetniški akademiji OZS.
Mediacija je tehnika reševanja sporov, ki je primerna za skorajda vse vrste sporov: če le obstaja minimalna pripravljenost za dogovarjanje, je mogoče najti rešitev, ki je sprejemljiva za vse vpletene. Spor namreč vzamemo v svoje roke in ga kot odrasli tudi sami rešimo. V mediaciji tako ni zmagovalca in poraženca.
Vsak spor najbrž le ni primeren za mediacijo, niti vsaka stranka ne ...
V mediacijskem svetu velja pravilo, da je vsak spor primeren za mediacijo, ne pa tudi vsak človek. Temeljno načelo v mediaciji je vendarle prostovoljnost; sprti strani morata namreč soglašati s tem, da bosta spor rešili z mediacijo. Tisti, ki niso niti malo pripravljeni za dogovarjanje, se seveda ne odločajo za mediacijo. V neki raziskavi v Franciji so celo ugotovili, da se kar 80 odstotkov ljudi, ki so v sporu, iz najrazličnejših razlogov ne odloča za sodno pot (ker jim je to zoprno, ker nimajo denarja za stroške odvetnika in sodne takse ipd.), njihov spor pa ostaja nerazrešen in obremenjuje njihovo življenje. Mediatorji si zato želimo, da bi ljudje vsaj poskušali reševati svoje spore sporazumno.
Mediacija naj bi imela pred sodnim postopkom prednost predvsem glede hitrosti in cene. Drži?
V večini primerov je mediacija hitrejša in cenejša možnost reševanja sporov, zagotovo pa to nista njeni edini prednost. Mediacija se mi zdi pomembna zlasti zato, ker uvaja novo kulturo reševanja sporov. Ljudje si namreč vedno bolj želimo soodločati o zase pomembnih zadevah, na primer o tem, kje bodo živeli skupni otroci, ko se bova s partnerjem razšla, kako bova delila skupno premoženje, kaj bo z našim podjetjem, ali pa sta stranki v trajnem poslovnem odnosu in ga želita ohraniti še naprej ... Dokler imam torej možnost, da mi tretja nevtralna oseba pomaga vzpostaviti porušeno komunikacijo z »nasprotnikom«, da mi pomaga iskati rešitve, ki so sprejemljive za obe strani, in da vplivam na končni dogovor, se mi to zdi boljša možnost kot sodna pot. Dogovor, sklenjen v mediaciji, ima lahko tudi enako moč kot sodba sodišča. Seveda pa obstajajo ljudje, ki bodo vedno želeli, da o njihovem sporu odločajo drugi, oziroma ne bodo imeli druge možnosti, zato bo sodišče v tem smislu vedno ostalo zadnja, najbolj poznana in dokončna instanca za razrešitev nekaterih sporov.
Kakšne osebnostne lastnosti pa mora imeti mediator?
Mediator mora imeti podobne lastnosti kot vsi tisti, ki delajo z ljudmi v stiski. Sicer pa je za mediatorja najbolj pomembno − vendar hkrati tudi najtežje − zagotavljati nevtralnost. Vedno se ti lahko zgodi, da ti je ena oseba bližje, bolj simpatična kot druga, vendar to ne sme biti opazno navzven. Zagotovo pa drži, da je slab mediator tisti, ki ne zna poslušati, ki nenehno govori, ki vsiljuje – sicer dobronamerno – svoje rešitve in ne da ljudem možnosti, da bi sami razmislili o tem, kaj je zanje pomembno.
Mediator tako v okviru domišljene strukture, s tehnikami, ki izhajajo iz drugih svetovalnih in psiholoških tehnik, sprti strani pripelje do tega, da v miru, brez prekinitev povesta, kakšen je njun pogled na zadevo. Največkrat je to prvič, da mora ena stran v miru poslušati, kaj ima povedati druga stran, in prisluhniti drugačnemu pogledu. Že samo to ima lahko enormne psihološke učinke. Dober mediator nikoli ne gre iz faze raziskovanja v fazo pogajanja, dokler ne oceni, da so izmenjane vse ključne informacije, da so jasni vsi glavni interesi in da sprte strani druga drugo sprejemajo kot partnerja v pogajanjih. To mediator doseže tako, da s pogovorom spodbuja vzajemno razumevanje, hkrati pa sprtima pomaga, do uvidov, kot so, da ima vsaka od njiju svoj prav in da npr. nihče ni zloben, zlonameren ... Mediator torej vodi pogovor v smeri, da se konflikt ne povečuje, temveč da se zmanjšuje in umirja. Na sodišču se velikokrat zgodi ravno nasprotno ...
Poleg tega po mediaciji velikokrat dobimo dve zadovoljni stranki, namesto ene ali dveh nezadovoljnih, kar se pogosto dogaja pri sojenju.
Opažam, da so ljudje po mediaciji bolj zadovoljni kot po končanem sodnem postopku, četudi na primer sodno bitko dobijo. Ne glede na uspeh na sodišču včasih tam ne dobijo vsega, kar so pričakovali, ali pa so porabili veliko časa, denarja, živcev. Predvsem je pomembno, da ljudje po mediaciji odidejo z rešitvijo, s katero lahko živijo, in da čutijo olajšanje, da so rešili svoj spor. Četudi morda dogovor ni idealen, jim je vendarle uspelo doseči dogovor, s katerim lahko živijo, konflikt pa jih ne obremenjuje več.
Z ustanovitvijo Mediacijskega centra pri Odvetniški akademiji OZS, ki deluje v okviru Odvetniške zbornice Slovenije (OZS), si torej tudi odvetniki prizadevate za uveljavitev kulture mirnega in sporazumnega reševanja sporov ter s tem hkrati pripomorete k manjšim obremenitvam sodišč. Kako pa se mediacija v mediacijskem centru razlikuje od tiste pred sodiščem?
Sodišču pridružena mediacija ostaja najbolj uveljavljena mediacija v Sloveniji, saj se izvaja že od leta 2001. Pri sodni mediaciji sta sprti strani že začeli sodni postopek, saj je ena od njiju (tožnik) že vložila tožbo na pristojno sodišče. Če obe stranki soglašata, se sodni postopek prekine in izvede se mediacijski postopek. Dodana vrednost novega mediacijskega centra pri odvetniški zbornici pa je prav v tem, da ljudem zato, da se lahko postopek nadaljuje z mediacijo, ni treba vložiti tožbe na sodišču. Odpade torej pisanje tožb, odgovorov na tožbe, plačilo taks. Ljudje namreč še vedno zmotno mislijo, da lahko do mediacije pridejo le prek sodišča. In čeprav že obstajajo številni zasebni mediatorji in mediacijski centri, smo se v odvetniški zbornici odločili, da bomo mediacijo ponujali kot institucija, saj je pod »našo streho« skoncentrirano veliko pravnega znanja. V prihodnosti si tako želimo postati največji zunajsodni institucionalni mediacijski center, ki ponuja mediacije že v fazi pred vložitvijo tožbe, pa tudi, ko je spor že na sodišču.
Kaj bi torej predlagali nekomu, ki želi zgladiti dolgoletni družinski spor glede delitve solastnine?
Vse, kar mora posameznik (ali njegov odvetnik, če ga seveda ima) storiti, je, da nam bodisi po telefonu bodisi po elektronski pošti sporoči, da želi svoj spor rešiti s pomočjo mediacije. Ker pa mora z mediacijo soglašati tudi druga stran, jo bomo v treh dneh poklicali in jo vprašali, ali soglaša z mediacijo. Če bo soglasje dano (v 15 dneh), si bosta lahko »nasprotnika« sama izbrala mediatorja; če se ne bosta mogli dogovoriti, bo ena stran predlagala tri, druga stran pa se bo odločila za enega; če niti to ne bo mogoče, bomo v centru mediatorja določili po abecednem redu. Kakovost mediatorja je zelo pomembna za uspeh mediacije, zato je tudi izbor mediatorja izredno pomemben. Ko bo mediator enkrat izbran, lahko pride do prvega mediacijskega srečanja v 14 dneh, dogovor pa je lahko sklenjen že po treh srečanjih, seveda odvisno od kompleksnosti primera. Našim strankam pa omogočamo tudi poenostavljen način podpisovanja sodne poravnave. Ko je ta podpisana, postane formalna sodna poravnava z vsemi posledicami, tudi izvršljivostjo.
Kakšni pa so stroški mediacije in kdo jih krije?
Ko so v sporu fizične osebe ali je ena od njiju samostojni podjetnik, je pavšalni strošek mediacije, ki vključuje šest mediacijskih ur, 400 evrov, pri čemer vsaka stran krije polovico. Če so v sporu pravne osebe, je pavšalni strošek nekoliko več, 600 evrov. Večina mediacij se konča v šestih urah, v tem času pa stranka že dobi občutek, koliko ur bo morebiti še potrebovala ...
Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
