Martin Bell je svojo bogato 50-letno novinarsko kariero začel leta 1962 pri BBC-ju. Poročal je z 18 različnih vojnih območij in dvakrat prejel nagrado Kraljeve televizijske družbe za poročevalca leta; drugo je prejel prav za poročanje o vojni v Bosni med letoma 1992 in 1995, za katero trdi, da je bila najnevarnejša vojna, o kateri je poročal. Zdaj je Unicefov ambasador.
Martin Bell je bil prepričan, da ima prav. "Mislim, da se je začelo," je dejal svojemu uredniku 5. aprila 1992, potem ko se je mirovni protest v Sarajevu končal z napadom ostrostrelca, ki je ubil dva človeka. Glede na to, da je bil Bell izkušen vojni poročevalec, mu je urednik verjel na besedo: razmere v Bosni se bodo močno poslabšale.
Bell je bil takrat v Berlinu, a je v roku 24 ur že prispel v Beograd, glavno mesto Srbije, od tam pa v bosansko obmejno mestece Zvornik. "Posneli smo prizore z izredno prestrašenimi muslimani, ki so pričakovali napad, posnetke pa odnesli v Beograd in poslali za objavo. Prihodnje jutro smo se neovirano peljali skozi Sarajevo. Ker se je konflikt širil počasi, smo naleteli le na nekaj cestnih ovir in se pogodili, da so nas spustili mimo, večjih težav pa nismo imeli."
Vojna se je po vsej Bosni, najbolj raznoliki republiki bivše Jugoslavije, kar se tiče narodnosti in veroizpovedi, razširila sočasno. Po Bellovih besedah je bilo zaradi mešane skupnosti, ki je tam prevladovala, in posledičnih napetosti med prebivalstvom povsem običajno, če je kdo na lastni poroki ubil na primer svojo poročno pričo. Toda medtem ko so mirovni protesti v Sarajevu napovedali začetek obleganja tega mesta (šlo je za najdaljše obleganje v sodobni zgodovini), se je prelivanje krvi pravzaprav začelo na zahodu dežele, v dolini reke Drine, kjer se je državljanska vojna sprevrgla v genocid.
"V prvih desetih dneh vojne so vzpostavili prve bojne vrste. Bojevali so se za vsako ulico posebej, na splošno pa je veljalo, da so Srbi vnaprej načrtovali napade na vse mešane in razdvojene skupnosti. Nadzorovali so večino vojaških postojank in zajeli mnogo krajev z mešanim prebivalstvom. Zvornik je bil le eden izmed njih; tu so bili še Foča in številni drugi. Srbi, ki jih je bilo v Bosni okrog 32 odstotkov, so si prisvojili okrog 50 odstotkov ozemlja."
Očitno naklepno dejanje Srbov je Bella najbolj šokiralo: "Bošnjaki, torej bosanski muslimani, tega niso pričakovali. Niso bili pripravljeni in niso imeli nikakršnih načrtov ali sredstev, s katerimi bi se branili. Upora sploh ni bilo. Zdaj vemo, da je imel (bosanskosrbski) vodja Radovan Karadžić takrat v parlamentu govor o tem, kako so z obstoječimi vojaškimi zalogami iz časa bivše Jugoslavije zajeli večino občin. Nisem se zavedal, da je bilo vse načrtovano vnaprej. Prisvojili so si občine, kot je Zvornik, čeprav so bili Srbi v njej v manjšini (po popisu prebivalstva iz leta 1991 naj bi tam živelo 38 odstotkov Srbov in 59 odstotkov Bošnjakov), to pa zato, ker so morali nekje prečkati reko."
V zgodnjem obdobju vojne v Bosni so novinarje, kot je bil Bell, domačini na obeh straneh sprejeli z odprtimi rokami: "Niso bili sovražni do tujih novinarjev, vsi pa so nas hoteli prepričati v svoj prav. Sprva smo bili nastanjeni v hotelu Ilidža v srbskem predmestju Sarajeva, kjer so na vsak način hoteli pred nami upravičiti svoja dejanja," pravi Bell. "Spomnim se nekega moža, Draženka Djukanovića, (bosanskosrbskega) novinarja, ki je kasneje postal celo poveljnik in je vodil čete v prvih bojnih vrstah. Ozračje je bilo takrat zelo napeto, saj so bile meje povsem zabrisane oziroma niso bile določene."
"Devetega aprila sem se bil prisiljen vprašati, kaj za vraga bom naredil. Odpravili smo se proti Palam (mesto, jugovzhodno od Sarajeva), a je postalo očitno, da je tam preveč nevarno, zato smo se obrnili in vrnili v Sarajevo."
Ker je bilo v Zvorniku čutiti nemir, so se odločili vrniti tja. Še pred nekaj dnevi so se lahko po tamkajšnjem območju še povsem nemoteno gibali, zdaj pa so jih tam pričakale cestne zapore. Da je prispel na cilj, se je moral Bell zanesti na svojega bosanskosrbskega prevajalca in na domače žganje: "Mojemu prevajalcu Vladimiru Marjanoviću je uspelo prepričati pijanega srbskega vojaškega vodjo (da jih je spustil mimo ovire)." Nekaj kilometrov pred Zvornikom jih je bošnjaški policist napotil na stransko cesto, kjer so bili priča srhljivemu in obenem neverjetnemu prizoru, kakršnega Evropa na svojih tleh ni videla od konca druge svetovne vojne.
"V dolini je bilo na tisoče beguncev, ki so se od doma odpravili z vsem imetjem, kar so ga lahko nesli s seboj. Nekateri so kar obsedeli tam. Bili smo slabih pet kilometrov od Zvornika in prisluhnili smo zvoku eksplozij, ki je posnet tudi v eni od mojih reportaž. Begunci so bili zelo prijazni, saj v tistem času na tem območju še ni bilo čet Združenih narodov (ZN). V neki vasi so nas kar obkolili in nam ploskali. Spomnim se, da sem naši snemalki dejal, naj kamero sname s stojala in posname prizor. Bilo je zelo ganljivo. Tam je bilo okrog 20 tisoč beguncev, med katerimi se jih je večina napotila proti 32 kilometrov oddaljeni Tuzli."
Posneti prizori so ganili tudi Bella, ki je čutil, da mora ukrepati: "Medtem ko sem v hotelu Srbija v Ilidži montiral posnetke, je v veliki avtomobilski povorki tja prispel diplomatski posrednik. Odšel sem ven in mu dejal: 'Ljudem morate razložiti, kaj se dogaja tukaj,' kar ni bila ravno moja novinarska naloga. Ko je o tem povprašal Srbe, so seveda zanikali, da bi se tam dogajalo karkoli slabega."
S pojmom etnično čiščenje so označevali množično izseljevanje Bošnjakov na začetku vojne v Bosni. Če bi to preprosto označili za genocid, bi bili namreč ZN prisiljeni ukrepati. Do enačenja obeh pojmov je prišlo veliko kasneje, v času še bolj krvavih zločinov v Srebrenici, kjer so pobili okrog osem tisoč ljudi. Podjarmljenje, ki se je v okolici Zvornika dogajalo leta 1992, so kasneje označili kot pokol pri Zvorniku, toda zaradi takratne zmede in omejevanja medijev je bilo takrat težko prepoznati, da se je tam v resnici zgodilo popolno iztrebljenje.
"Težava je bila v tem, da nam niso dovolili posneti osvojitve Zvornika. To je namesto mene storil moj srbski prijatelj Dragan Havzijević. Prvih 45 sekund mojega poročila je posnel Dragan, na posnetku pa vidimo Arkana (poveljnika zloglasne milice Tigri Željka Ražnjatovića), kako salutira pred srbsko zastavo, ki se dviga nad Zvornikom. Na njem vidimo tudi več preživelih muslimanov, ki so jim Srbi na rokave nadeli zelene trakove in ki so iz svojih lastnih domov nosili trupla."
Po objavi poročila se je Bell zaradi navedenega števila žrtev zameril Arkanu, človeku, ki ga ne bi nihče želel za svojega sovražnika. "Ocenil sem, da je umrlo od 200 do 300 muslimanov, oni pa so rekli, da jih je bilo veliko manj. Naslednji dan sem moral objaviti novo poročilo in poskrbeti, da se niso maščevali Draganu."
Čez leta, ko so izkopali množična grobišča v okolici Zvornika, se je izkazalo, da je bila Bellova ocena o tem, koliko muslimanov so pobili Srbi, še premajhna, saj jih je v resnici umrlo od 800 do 900, morda celo veliko več. "Še danes ne vemo, koliko so jih pobili. Podatki so še vedno nepopolni."
Ob tako očitnem neupoštevanju človekovih pravic ali ločevanju med vojaškimi in civilnimi žrtvami so se mnogi spraševali, ali se ne bi mednarodna skupnost iz dogodkov pri Zvorniku lahko česa naučila in morda preprečila nadaljnje pokole. Morda bi tako lahko preprečila grozljivi pokol v Srebrenici leta 1995, ki ga je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije kasneje opisalo kot 'prizor iz pekla, spisan na najtemačnejših straneh človeške zgodovine'.
"Nismo se hoteli naučiti," odločno odgovarja Bell, "nismo bili pripravljeni tvegati. Toda prav zaradi dogodkov tiste grozljive pomladi in medijskega poročanja o njih so ZN nazadnje ukrepali."
Tako kot v vsaki vojni tudi v tem primeru ni bilo vse tako črno-belo, kot se je zdelo, saj Srbi zagotovo niso bili edini, ki so izvajali grozljive zločine, še zlasti ne potem, ko se je vojna še bolj razvnela.
"Eden najhujših pokolov, ki sem mu jih bil priča, se je zgodil v vasi Ahmići, kjer so aprila 1993 Hrvatje pobili več kot sto muslimanov. Šestnajst kilometrov naokrog ni bilo tam nobenega Srba. Potem sta tu primera vasice Uzdol, kjer so Hrvati obkolili Bošnjake (in pobili približno 60 civilistov), in vojaškega konvoja, za katerega je bilo dogovorjeno, da bo odpeljal iz Sarajeva, a so ga ustavili člani milice in pobili osem ljudi v rešilcu. Nihče ni imel monopola nad pobijanjem; nekateri so jih sicer pobili več, toda monopola ni bilo."
V primerjavi z vsemi drugimi vojnimi območji, s katerih je v svoji novinarski karieri poročal Bell, med drugim tudi iz Severne Irske in iz zalivske vojne, je bila Bosna zanj "zdaleč najhujše in najnevarnejše območje, saj smo bili tri leta in pol ujeti v vojno in živeli med domačini. Doživljali smo enake nevarnosti kot oni in bili vsak dan z njimi. Prišel sem celo do točke, ko nisem več nosil neprebojnega jopiča; žaljivo se mi je zdelo, da nosim zaščito, oni pa ne."
Od vojne v Bosni in grozljivega genocida, ki je potekal pod pretvezo državljanske vojne, je morda res minilo 18 let, toda Bell se brez neprebojnega jopiča še vedno bojuje za tiste, ki so v vojni izgubili življenje. Od leta 1995 je Mednarodnemu haaškemu sodišču za vojne zločine v nekdanji Jugoslaviji že petkrat podal dokaze in pomagal obsoditi tiste, ki so bili odgovorni za tamkajšnje grozljive zločine. Zadnjič je to storil na sojenju proti generalu Ratku Mladiću januarja 2013. "Moje takratno pričanje danes na sodišču velja za dokazno gradivo. Izkušnja je bila srhljiva, toda kadar si ogledam tiste posnetke, mislim, da sem vse, kar sem povedal, povedal pravilno."
Povod in posledice
Bosna, pretežno muslimanska dežela, ki leži na pol poti med Evropo in Azijo, je vedno veljala za talilni lonec različnih kultur in veroizpovedi, stoletja je črpala svojo moč prav iz raznolikosti in strpnosti.
Po drugi svetovni vojni pa se je z ustanovitvijo Jugoslavije in Beograda kot njenega glavnega mesta vse spremenilo. Ko je v devetdesetih letih Evropo zajel osamosvojitveni val in posledične politične spremembe, je bila Jugoslavija obsojena na podobno usodo kot poprej Avstro-Ogrska. Medtem ko sta bili Slovenija in Hrvaška prvi državi, ki sta leta 1991 razglasili neodvisnost, je bila Bosna mesec dni po izglasovani neodvisnosti zaradi zapletene sestave prebivalstva ter nasilnega napada srbskih paravojaških enot pahnjena v vsesplošno državljansko vojno. V vojni v Bosni je umrlo okrog 98 tisoč ljudi, pri čemer jih je bilo 65 odstotkov Bošnjakov, od katerih je bila večina žrtev genocida. Štirinajstega decembra 1995 se je s podpisom Daytonskega sporazuma vojna končala, država pa se je razcepila na Federacijo Bosne in Hercegovine ter na Republiko srbsko, od katerih ima vsaka svojo vlado.
