Štefančičev Zombi o živih in mrtvih, metafori kapitalizma, apokalipsi in Romeru!

Tako je George Romero, ki mu Marcel Štefančič v svoji novi knjigi o filmskih in pravih zombijih pravi kar prenovitelj zombijevske ontologije, Wikipedia pa ga predstavlja kot očeta zombijevskega filma, v svojem kultnem črno-belem filmu Noč živih mrtvecev najavil novo epohalno ero filmskih zombijev, vampirjev in freinkesteinov.

Romero, ki je svojo kariero začel s promocijskimi filmi za pivo in pralne praške, se je s tem filmom ne le proslavil, temveč v naslednjih nekaj letih posnel še kopico uradnih zombijevskih nadaljevanj.

Zombiji kot zrcalo in metafora

O tem, da se za priliko grotesknih, počasnih in nerodnih zombijev, ki v kleteh zabarikadiranim živim postanejo resna grožnja, ko se nadnje zgrnejo na stotine njih, skriva nekaj veliko pomenljivejšega, pa filmske laike v knjigi Zombi z veliko lucidnosti in neusmiljene neposrednosti poduči kar priznani filmski kritik Marcel Štefančič sam.

»Zombiji so zrcalo kulture, ki se grša, ki mutira in ki si ni več všeč – konveksni odsev ljudi, ki hočejo svoje staranje, svojo evtanazijo in svoje razpadanje na vsak način ustaviti, bodisi s plastičnimi operacijami, vitaminskimi terapijami ali instagramom. Na vsak način hočejo biti lepi in mladi, saj so le tako lahko konkurenčni in sprejemljivi – le tako lahko na trgu preživijo.«

In zombiji so tako po Romeru kot Štefančiču še veliko več od tega.

So metafora neokapitalizma, kapitalizma razlaščanja, kapitalizma obupa in kapitalizma paralize. So metafora vsega, kar kapitalizem v svoji najbolj izprijeni formi počne z ljudmi.

»Ljudje so vse bolj hiperaktivni in amfetaminski, vse bolj manični in hektični, vse bolj multiopravilni in ekstremni, vse več znakov življenja kažejo, vse bolj se delajo žive in pametne, 'smart' - iz strahu, da jih ne bi žive pokopali. Gotovosti ni več. Kdo je živ in kdo mrtev, je težko reči. Tega ne ve niti trg. Še algoritem ne. Ko človek umre, algoritem še vedno misli, da je živ. Še vedno se hrani z njegovimi kliki, njegovimi všečki, njegovimi preferencami, njegovimi nakupi – z njegovo nemrtvostjo in njegovo neživostjo. Tudi mrtvečev profil na Facebooku, njegova spletna stran in njegov blog preživijo – zombificirani. Nemrtvi in obenem neživi.«

Večina ljubiteljev tovrstnega žanra se v svoji nasladi nad filmskimi prizori pobijanja zombijev, ki jo odlikuje odsotnost vsake slabe vesti (saj gre vendar za zombije) tovrstne kritike družbe v ozadju strašljivih slik gotovo ne zaveda, slovenskim filmofilom pa zaradi Štefančičeve nove knjige ta naivnost poslej ne bo več prihranjena. Vedeli bodo, da filmi o zombijih v resnici govorijo tudi o njih samih.

»Zombiji so le nekdanji ljudje, bivši ljudje, razosebljeni ljudje, razčlovečeni ljudje, razlaščeni ljudje. Nekoč so bili to ljudje, zdaj niso več. Zato lahko z njimi počnejo, kar hočejo. Neoliberalni dictum, da je delo le še strošek in da so delavci pogrešljivi in odstreljivi (kar ustvarja armado odvečne delovne sile, odvečnega prebivalstva), tu zaživi v polnem žaru,« je v knjigi še jasen Marcel Štefančič, jr..

Družba, ki se razkraja!

Ob prebiranju Štefančičevega Zombija, ki ob nizanju bolj in manj znanih zarisov zgodb iz na stotine zombijevskih filmov zadnjih desetletjih sili h globljemu razmisleku o sliki sveta, v katerem prav zares ni več jasno, ali je bolje, da se delaš blazno živega (da te ne bi živega zakopali), ali pa mrtvega (da te ne bi opazili v sebi že mrtvi), nam je postalo jasno: »Zombijski filmi sporočajo: vsi mrtvi – tisti, ki niso, morajo to postati, da bi preživeli.«

Zombijevski filmi so do neke mere tudi svarilno preroški. V njih namreč ni regulacij, pravne države, demokracije ali konvencij o človekovih in otrokovih pravicah.

»Zombi je kriv, ker je zombi – in otrok je le zombi. Pes prav tako. Ubijte otroka ali psa v filmu – in vsi bodo jokali in se zgražali. Ko so v Villarongovi nezombijski Stekleni kletki otroku zabili fatalno injekcijo, ko so v Bollovem nezombijskem Auschwitzu truplo otroka vrgli v krematorij ali pa ko je v von Trierovem Antikristu otrok omahnil v smrt (oh, ali pa ko so v tibetanskem Starem psu na koncu ubili psa), je vse stisnilo, zmrazilo in zgrozilo – blasfemija! V zombijskem filmu pa je to dovoljeno, celo zaželeno. Poboj otrok velja za nekaj upravičenega, celo za odrešitev. Tu ni več tabujev.«

V zombijevskih filmih je skratka dovoljeno vse, filmarji pa si zdaj končno lahko dajo duška pri kreativnosti pobijanja brezdušnih kreatur, ki si ne zaslužijo gledalčeve empatije. In kjer ni empatije, izgine vse, kar je človeškega. Pred gledalčevimi očmi se rodi družba, ki se razkraja, sesuva in razsuva: »Kaos. Anarhija. Distopija.« Ko ulice preplavijo zombiji, takoj izgine vsa modernost, sistemi odpovejo, vojska in policija razpadeta, politiki se poskrijejo, ljudje razbežijo, vse zaloge poidejo, trga pa izgine. »Vsi iščejo le še hrano – živi in mrtvi. Mrtvo pritiska na živo. Preživetje je nemogoče. Bellum omnium contra omnes. Zombikalipsa ustvari 'naravnega' človeka – nagonskega, sebičnega, asocialnega, živalskega, pač takšnega, kakršnega je Thomas Hobbes opisal v Leviatanu.«

Alegorija za golo preživetje

Zombijev v tem pomenu zato tudi ne gre toliko primerjati s sodobni prekarnim in fleksibilnim človekov, ki se bori z odtujenostjo, temveč gre v njem videti bolj alegorijo človeka, ki se bori za golo preživetje. Je torej srhljiva prilika popolnoma razlaščenega posameznika, ki mu je ostalo le še golo telo in ki lahko preživi zgolj tako, da se odreče svoji identiteti in spominu. Zombiji so namreč brez spomina.

Z razlogom.

»Ljudje morajo pozabiti na alternative, na pretekle prizore zgodovine, na revolucionarno preteklost. Človek lahko preživi le tako, da se pusti razčlovečiti, razosebiti, povsem razlastiti, da torej izgleda vse slabše in vse grše, v očeh kapitalistične mašine odvratno in pošastno.«

Nekako tako, ko novi prerok neoliberalizma Donald Trump vidi ta svet in ljudi v njem, ko na vsa usta razglaša, da so čiste in lepe zgolj elite, vsi ostali pa so grdi in navadni luzerji.

»V filmih ljudje delajo vse, da bi ustavili invazijo zombijev – postavljajo ograje in barikade, nadnje pošiljajo vojsko. Tudi Trump dela vse, da bi ustavil begunce. Izdaja protibegunska izvršna povelja, prepoveduje jim vstop v Ameriko, gradi zidove, pa četudi je Amerika sama ustvarila 'reke begunce', saj je po 11. septembru 2001 bombardirala Afganistan, Irak, Pakistan, Somalijo, Jemen, Libijo in Sirijo, potemtakem prav dežele, katerih državljanom Trump zdaj prepoveduje vstop v Ameriko. A ni edini. To počnejo tudi v Evropi. Begunce vidijo tako, kot filmi vidijo zombije. V filmih ni nikoli problem osamljen zombi – zlahka se ga znebijo. Ni nevaren. Poroblem je vedno množica zombijev, ki se vali 'kot reka'. Množica zombijev predstavlja 'grožnjo', saj ogroža nacionalno varnost. Kot begunci.«

Nov čas zahteva nove pošasti!

Če so bili torej zombiji metafora boja proti neoliberalizmu, pa po mnenju Štefančiča novi časi že terjajo tudi nove pošasti.

Zombikalipsa, ki smo ji v zadnjih desetletjih bili priča na velikih in malih ekranih, nam je pokazala, kaj se lahko zgodi, če družbenega reda ne prenovimo. Ker pa se slednje ni zares zgodilo in ljudje vidno postajamo 'neživi, nemočni agenti tujih sil', je čas za nekaj še 'hujšega'. Štefančič znanilce slednjega vidi v sodobnem raztreščenem filmu, v katerem vse razpade na svoje subatomske delce.

Letos že sedma knjiga filmskega kritika in publicista Marcela Štefančiča pa ni zgolj poglobljen esej o zombijevskem žanru, temveč je sama po sebi odličen filmski vodnik po filmih, ki nam jih ima tako v zabavo (kot svarilo in razmislek) priporočiti avtor. Čeravno si vsi zombijevski filmi ne zaslužijo naše pozornosti, pa jih je med njimi kar nekaj, ki bi si jih moral pogledati vsak pravi ljubitelj dobrih filmov.

In ker bi od Štefančiča zaman čakali seznam zgolj desetih najboljših, saj je mnenja, da bi s takšnim seznamom veliko filmom naredil hudo krivico, bo najbolje, da si v roke vzamete Marcelovo zadnjo knjigo in si dovolite, da vas ob nadvse kratkočasnem branju Zombija pravi filmi kar sami nagovorijo k skorajšnjemu ogledu. Vse, kar vam na tem mestu še lahko zagotovimo, je, da zombijevske filme poslej ne boste nikoli več gledali s toliko krute in krvi željne naivnosti kot doslej.

Priporočamo!

Zombi - od Romera do Romera

Marcel Štefančič, jr., je ljubitelje grozljivk, srhljivk in zombijev pred dnevi razveselil z esejem o noči živih in mrtvih, ki ga je prikladno poimenoval Zombi – od Romera do Romera.

S strupeno rumenimi črkami na črnih platnicah pa knjiga kar kliče k branju tudi tiste, ki jim v zadnjih treh desetletjih nadvse priljubljena tema filmarjev morda (še) ni bila ena ljubših.

• »Kam ste dali mojo ženo?«
• »Mrtva je, gospod. Odpeljali so jo v mrtvašnico.«
• »V mrtvašnico? Ponorela bo!«

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ