Manca Košir po nareku notranjega glasu o človeški ljubezni s slovenskimi psihoterapevti!

Mesec marec ima namreč v njenem svetu, v katerem je vsak človek sam svoje neizmerno vesolje, še posebno veliko veljavo. Tega meseca je namreč rojena in prav tega meseca se ji praviloma dogajajo najpomembnejše reči. Ena od takšnih stvari so tudi njene knjige, še posebno tiste, ki niso zgolj strokovne narave. Še več. Manca pravi, da jo takšne knjige, za katere ona v resnici ne naredi nič, dobesedno pokličejo. Da torej sliši njih glas.

Glas, ki ji pravi ...

'Napisala boš naslednjo knjigo!'

Tako je nastala tudi knjiga dopisovanj Človeška ljubezen.

Najprej se je v pogovoru z enim od njenih kasnejših dopisovalcev za novo knjigo razkrilo nekaj za Manco pomenljivih na-KLJUČ-ij, potem pa je vsakršen dvom o njenem naslednjem knjižnem projektu razblinil še povsem jasen narek njenega notranjega glasu. Ta naj bi ji tako med drugim ne le povedal naslov in z njim temo njene naslednje knjige, temveč ji je celo poimensko določil vse dopisovalce, nenazadnje pa celo izbral barvo platnic taiste knjige.

Da Mančin svet niti ne pozna naključij, na tem mestu verjetno niti ni potrebno posebej poudarjati. Zanjo so naključja – še posebno, ko jih je veliko na kupu – v resnici znamenja. In za knjigo Človeška ljubezen slednjih zares ni manjkalo.

• »Na obisk si prišel 8. marca. A sva začela pogovor z datumom 5. marec. Ker je to moj rojstni dan. Povedal si, da se je tudi tvoja žena rodila na ta marčevski dan. Sem se zasmejala: 'Aha, potem nas pa poznaš, ribice ...' Sem se v hipu nehala smejati. Kajti 13. decembra se je rodila moja mlajša hči. Tudi moj vnuk, ljubi mi indijski princ, kot sem ga poimenovala, se je rodil 13. In sploh je 13. moja najljubša številka. Ustavil si se in izza ovratnika potegnil drobceno zlato verižico, na kateri visi obesek: številka 13.. Aha! Pomembno znamenje, da bi te lahko pre-poznala.« - Manca Košir v prvem pismu Izidorju Gašperlinu v knjigi Človeška ljubezen

Tako je torej nastala že šesta knjiga dopisovanj Mance Košir, ki jo je psihologinja dr. Lea Šugman Bohinc v spremni besedi pospremila z naslednjo dobrodošlico: »Avtorica in njeni sogovorniki pripovedujejo vsak svojo zgodbo o sebi kot ljudeh z lastno življenjsko zgodovino, sedanjostjo in prihodnostjo. Pripravljeni so se razgaliti v širokem razponu človeških izkušenj. Z Manco – in nami, bralkami in bralci – delijo svoje vzpone in padce, svoje negotovosti, dileme, razočaranja, čustveno zahtevne, marsikdaj neprijetne izkušnje, pa osrečujoča, celo ekstatična, razsvetljujoča doživetja, tudi tista, ki jih povezujemo s človeško ljubeznijo.«

V kolikor boste Mančini novi knjigi dali priložnost, pričakujte, da boste v njej poleg priznanih slovenskih terapevtov malce bolje spoznali tudi avtorico knjige samo. Tisti, ki so knjigo že prebrali, namreč menijo, da je mogoče v njej spoznati kar pet različnih Manc, saj se v vsakem izmed odnosov, ki se vzpostavijo prek besed zapisanih v pisma, poleg tiste Mance, za katero mislimo, da jo že poznamo, vsakič znova pokaže še ena nova Manca.

Človeška ljubezen

• ... izpod peres Izidorja Gašperlina, Gabi Čačinovič Vogrinčič, Mirana Možine in Tomaža Flajsa!

V nadaljevanju vas želimo z nekaj izbranimi odlomki iz dopisovanj z Manco Košir spodbuditi, da si knjigo Človeška ljubezen ob priliki vzamete v roke in si tako tudi sami dovolite pogledati globoko vase.

Kandelaber

Mančino dopisovanje z Izidorjem Gašperlinom, fotografom ter partnerskim in družinskim terapevtom se začne z nesporazumom, ki pa se izkaže za 'plodnega', saj z odkritim pismom, v katerem Manca tvega, da bo prizadela ali celo užalila, odpre možnost, da se zares razkrijeta in ugledata onkraj njega.

• »Ja – seveda – kandelaber se me je dotaknil. Dosegla si, kar si (nevede?) želela. Dotaknilo se me je. To ženske pogosto počno moškim, ki jih doživljajo hladne in nedostopne. Mečejo kamne vanje. DA bi izvabile vsaj neki odziv, vsaj malo čustev ... Bolje, da znori, kot da ga sploh ni. Tvoj drugi kamen je končno zadel, odzval sem se. Zdaj si to morala sprejeti. Težji del naloge. Lažje je lučati kamne kot potem čistiti in obvezovati rane. 'Ne, ti si luč. Pot potrebuje razsvetljavo.' V trenutku so se rane zacelile, če so sploh bile. Kakšen lep stavek! Spomnim se, da sem se spraševal, ali misliš resno ali me hočeš samo pomiriti. V bistvu to sploh ni pomembno. Veš, kaj me je pomirilo? Ton, način, nežnost, s katero si stavek povedala. Tisti trenutek mi je bilo povsem vseeno, če res tako misliš. Z besedami in tonom si mi dala vedeti, da si me opazila, začutila in da ti ni vseeno. Iskala in našla si način, ki je pomiril in ohranil stik. Je to človeška ljubezen? Sveda je. Tako lepo je prišlo do mene tudi kasneje, ko si rekla, da ne boš moja mama, ampak ljubezen – človeška ljubezen. Nesporazum gor ali dol. To se me je tako močno dotaknilo, da sem ga očitno povsem spregledal.«

Mali vulkan

Manca z Gabi Čačinovič Vogrinčič, zaslužno profesorico Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, klinično psihologinjo in družinsko terapevtko, odpre in izmenja številne teme, njuno prisrčno (mestoma tudi otožno) dopisovanje pa se dotakne tudi slepe pege, ki jima je (pa tudi številnim med nami) še kako skupna.

• »Da je jeza čudovito čustvo, eno najboljših čustev? Da je jeza ob veselju največji vir zdrave energije, da smemo biti jezni, da je nujno, da smo, da jezo potrebujemo? Vir zdrave energije? Ta vir je umanjkal v mojem življenju predvsem v odnosih z najbližjimi. In še ko sem se iz jeze uprla, sem imela slab občutek, da iz jeze ne bi smela. Uči me Izidor Gašperlin, a uči me tudi moja čarobna vnukinja. Ona si vzame pravico do jeze! Včasih me spominja na mojo mamo. V predsobi, prav pri starinskem ogledalu, imam njeno zelo, zelo jezno risbo. Ker lahko narediš grozno jezne risbe, če si zelo jezen, mi pravi, ker jezen smeš biti. S toplim srcem vidim, kako se uči biti jezna, ravnati z jezo, ustaviti se. Ne uspe ji vedno in takrat je mali besni vulkan. Mene boli srce. Mnogo bolje se razumem z žalostjo. Sama sebi sem se nasmehnila, ko sem morala prebrati, da se jeza hitro prekrije z žalostjo. Mislim, da sem mojstrica v tem, da jezo prekrijem z žalostjo. Meni je žalost domača, ne bojim se je, zdi se mi pomembno čustvo, ki ga imam in hočem imeti. Žalost mi je domača.«

Ikarus

Z Miranom Možino, psihiatrom in psihoterapevtom ter direktorjem Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, je Manca med drugim prišla na sled možnosti spremembe s pomočjo psihoterapije.

• »Starša sta me z najboljšimi nameni preveč zavijala v vato. Želela sta mi prihraniti težke plati življenja, njegova bremena, mi olajšati vzpenjanje k sreči. Nehote pa sta me na tak način spodbujala v oblikovanje narcističnega vzorca. Ena njegovih temeljnih značilnosti je opisana v zgodbi o Ikaru: vedno znova sem poletel previsoko, na primer pri delu, športu in v ljubezni, vosek na krilih se je stopil in pristal sem na skalah. Če sem v študiju in v športu še nekako vozil, pa so se ljubezenski brodolomi vrstili drug za drugim. Nato se je silovito zalomilo tudi na mojem prvem delovnem mestu, ker so me po treh mesecih poskusnega roka zaradi mojega narcističnega vedenja odpustili. Sprašuješ me, ali in kaj je možno spremeniti v smislu osebne rasti, in ti bom za zdaj na kratko odgovoril kar na primeru spremembe narcističnega vzorca. Primeri iz Yalomove knjige Rabelj ljubezni so odlična ponazoritev sprememb, do katerih pride s pomočjo psihoterapije, seveda pa je življenje samo največji terapevt. Problem je le, da življenje lahko tako močno udari, da nas zlomi, medtem ko je ključna odlika dobre psihoterapije tako doziranje bolečine, da ostaja v območju za osebno spremembo spodbudnega.«

Spoznanje

Tomaž Flajs, psihoterapevt, resni član Evropske zveze za geštalt terapijo in predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, je v svojem pisanju med drugim razkril tudi, kako je s terapijo uspel nasloviti eno od največjih bolečin v svojem življenju.

• »Lahko bi rekel, da je psihoterapija ena od možnih oblik samospoznavanja. Vendar pa ne verjamem, da obstaja nekaj takšnega kot je absolutno, dokončno samospoznanje. Če pa morebiti obstaja, psihoterapija do tja zagotovo ne seže in to tudi ni njen cilj. Sam sem, kot sem že napisal, s pomočjo psihoterapije začel bolj poglobljeno spoznavati sebe 'v tem svetu' - kako nezavedno oblikujem svoje življenje in svoje odnose z drugimi ljudmi. Bolj kot sem se tega ozaveščal, bolj sem lahko sprejemal in prevzemal odgovornost za to, kar doživljam in počnem. Ta proces seveda še zdaleč ni končan in verjamem, da niti po smrti ne bo. A tisto, kar je bilo zame najbolj zdravilno in kar mi je pomagalo preseči mojo notranjo bolečino, ni bilo toliko ozaveščanje sebe. Najgloblje so vame segli in me preobrazili trenutki srečanj z mojimi terapevti. Nenačrtovani, a vendar ne nenaključni, saj se je to zgodilo zaradi zaupanja, ki sem ga zgradil z vsakim, čeprav z vsakim nekoliko drugače, ker je bil vsak drugačna osebnost in je zato v meni vzbujal drugačno doživljanje.«

P.S.

Manca Košir je knjigo Človeška ljubezen posvetila Alenki Rebula, ki nas navdihuje s svojimi knjigami, predavanji in delavnicami.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord