Mame, pozor! Dojenčki brez plenic!

Mame, pozor! Dojenčki brez plenic! (foto: Shutterstock, osebni arhiv) Shutterstock, osebni arhiv
Vir: Jana
7. 11. 2016

Sliši se precej neverjetno. Plenice so, poleg dude, simbol za dojenčke zahodnega sveta, v katerem je mama preobremenjena še ob plenicah za enkratno uporabo ...

Pa vendar mi je Ana Božič, avtorica priročnika za starše Od rojstva brez plenic in svetovalka za brezpleničarstvo v Sloveniji, povedala, da je njej brezpleničarstvo prihranilo tako čas kot živce: »To, da sta bila moja otroka brez plenic, je bila pravzaprav olajševalna okoliščina – ker sem otrokoma omogočala izločanje z nežno komunikacijo, sta bila olajšana tako hranjenje kot uspavanje – otroka sta bila bolj umirjena in lažje sta zaspala.«

Ano je v koncept brez pleničk 'zvabil' njen drugi sin. Njegovi znaki o želji po 'svobodnem izločanju' so bili tako drugačni od vseh drugih, da je preprosto poskusila in jokajočemu ter zvijajočemu se dojenčku odvila pleničko. Razbremenjen se je takoj pokakal, nato pa pokazal zadovoljstvo in hvaležnost. To jo je spodbudilo, da je opazovala njegove odzive, in ugotovila, da sin lahko kaka le, ko okoli ritke nima pričvrščene pleničke. Nato je začela raziskovati koncept brez plenic ter si potrdila svoje ugotovitve o prepoznavanju signalov in pravilnem pristopu k vzpostavljeni komunikaciji, a vseeno kar ni mogla verjeti, da stvar deluje: »Iz poprejšnje miselnosti o nekakšnem čudežu je to zame postala popolna resničnost. Sin je bil kmalu večinoma že brez polulane plenice ponoči in podnevi. Od navdušenja ob dobljenih rezultatih nisem mogla razumeti, da tega pristopa ljudje danes sploh ne poznajo.« In šla je naprej – ter z nežno komunikacijo pleničk odrešila še 14-mesečnega sina.

Nežna komunikacija – pogoj za uspeh

»Nežna komunikacija izločanja pomeni, da otroku znaš resnično prisluhniti, prepoznati njegova hotenja in se mu približati na pravi način, tako da ob izločanju čuti lagodje, varnost in ljubezen ... Le pozorni smo na njegova odzivanja, jih upoštevamo in jim sledimo,« mi je odgovorila Ana Božič in na moje vprašanje, ali je bilo (vsaj sprva) težko prisluhniti dojenčku, odgovorila: »Ni bilo težko prisluhniti otroku, saj sem videla 1000 razlogov, kako si bom s tem olajšala življenje. Tako sem sebi in otroku omogočila, da bo najin ritem potekal bolj umirjeno, bolj sproščeno, predvsem pa z veliko mero razumevanja in poglobljenega zaupanja.«

Plenica je samo navada

In to navado nam je prefinjeno predala potrošniška družba. Otroci plenice nosijo vedno več časa, saj so supervpojne, otrok se v njih počuti ,n ko se enkrat navadi na izločanje v takšne pleničke, ne čuti nobene potrebe po izločanju v stranišče. »Vsak človek ima ob rojstvu sposobnost reguliranja svojega izločanja. Če se ta sposobnost ne uspe razvijati naprej, ker otroka nenehno povijamo v plenice, ne bo izpolnila svoje funkcije in bo sčasoma zamrla. Otrok se na plenico navadi in ker smo tako vadili in vadili, je to zanj postala železna srajca. Ker signali, ki jih otroci nenehno oddajajo v okolico, niso upoštevani, so otroci primorani lulati v plenico kjerkoli in kadarkoli, saj druge možnosti nimajo,« je v knjigi Od rojstva brez plenic zapisala Ana Božič.

Kako odstranimo plenice?

»Preprosto tako, da se odločimo, otroku odstranimo plenico in opazujemo. V prvem dnevu smo malo bolj pozorni, kaj zares naredi, preden se polula. Takoj zatem pa mu začnemo ponujati prostor za izločanje. Pripravimo si zalogo rezervnih oblačil, saj bo preoblačenje pogosteje na urniku, kot je bilo v navadi doslej. Priznam, tudi meni je prvi dan oblačil skoraj zmanjkalo, preden sem sistem dojela tudi v svojem umu. A temu nikoli nisem pripisovala velikega pomena. To sem sprejela kot del procesa, za katerega sem se zavestno odločila, da ga bom izvajala.«

Kdaj otroci lulajo in kakajo?

Najverjetneje se bo, tako kot drugi dojenčki, vaš otročiček polulal pred ali (in) med hranjenjem, po hranjenju, dopoldne več, popoldan manj, nikoli med spanjem in seveda v enakomernih razmikih. Tudi ritem kakanja poteka v določenem ciklusu, tako kot pri odraslih. »Ko ugotovimo otrokov ritem, je naša naloga, da, preden začutimo, da je prišel čas lulanja in kakanja, ulovimo pravi trenutek in otroka odnesemo na stranišče, katerakoli drugo obliko prostora ali namensko posodo,« pravi svetovalka koncepta brez plenic ter dodaja: »Na začetku otrok velikokrat lula tudi takrat, ko vi tega sploh ne pričakujete ali niste pripravljeni. Včasih potrebo opravi tudi brez vidnih signalov in specifičnega vedenja. Naj vas to nikakor ne zmede, saj je bil doslej ves čas navajen lulati v plenico malo po malo in potrebuje čas, da se mu sistem uravna. Ko bo po kakšnem tednu ali dveh ujel ritem, se bodo tudi signali sporočanja začeli stopnjevati,« ter opozarja: »Seveda to ne pomeni, da bo urin otrok dolgo zadrževal. Nakazal bo signale, počakal na naš odziv, nato pa bo 'svoje opravil', če bo uvidel, da ga nismo razumeli.« In kako pokaže, da bo kakal? »Znake je povsem enostavno prepoznati, saj se nekako prekrivajo z znaki za lulanje: otrok postane nemiren, začne se napenjati, skrije se v intimen prostor, hoče biti sam, ima vetrove,« odgovarja Ana Božič.

Kako gre dojenček 'na stranišče'?

»Zelo pomemben je položaj, ki ga bomo izbrali za izvajanje koncepta brez plenic,« poudarja Ana Božič. Najenostavnejši in tudi najhitrejši je tisti, pri katerem otroka držimo v obliki lune: Otroka primemo v naročje in ga obrnemo tako, da je njegov hrbet naslonjen na naš trebuh in prsi. Z dlanmi objamemo njegova stegna in mu hkrati pokrčimo obe nogi. Otrok bo tako ves čas čutil našo bližino, se lažje sprostil, njegova ritka pa bo imela prosto pot izločanja.

Zunaj so možnosti različne, saj lahko položaj izvajate kjerkoli – na travi, ob cesti, v mestu pa poskrbite, da se boste v 'tistem' trenutku gibali oziroma umaknili tja, kjer boste lahko to izvajali nemoteno, brez zadržkov in sproščeno. Poleg imejte vedno tudi robčke in vrečke, če bi bilo treba blato tudi pospraviti. Če ste na začetku še nekoliko negotovi pri izvajanju, pa le mirno uporabite plenice, ko se na primer odpravite ven, na javne kraje, v trgovino ... Pazite, da boste tudi zunaj pozorni na otrokove signale in jih ob jasnih izražanjih, in seveda svojih zmožnostih izvajanja, tudi upoštevali. Tako bo vaš otrok sistem vzel zelo resno in bo zavestno čakal na vaš odziv,« dodaja svetovalka in avtorica priročnika, kako živeti z dojenčkom brez plenic.

Ne pričakujte preveč ...

... od sebe in od dojenčka, opozarja Ana Božič, ter dodaja: »Predvsem je pomembno, da smo pri vseh 'nesrečah' in ves čas izvajanja pozitivno naravnani in da upoštevamo tudi morebitno otrokovo nesodelovanje. Morda celo za kakšen teden v tej smeri ne naredimo popolnoma ničesar in se s tem ne obremenjujemo. Enostavno mu nadenemo plenice in smo pozorni le na njegovo vedenje in notranjo komunikacijo. Ko začutimo, pa spet postopoma začnemo izvajanje. Ob določenih ritualih, pred spanjem, po spanju, pred hranjenjem, pred bivanjem na prostem ... mu odpnemo plenico in mu postopoma ponujamo prostor za izločanje. Tako bomo ponovno ulovili ritem. Pomembno je tudi, da se znate zavestno umiriti ali pa se boste tega še – prav ob izvajanju – naučili. Vedeti morate, da se tako kot vi na sistem prilagaja tudi vaš otrok. In oba za to potrebujeta svoj čas, ki je zelo dragocen.«

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: shutterstock, osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri