Približujejo se volitve za novega predsednika Republike Slovenije.
Zadnjih nekaj let jim nisem posvečala posebne pozornosti – delno zato, ker me tema ni tako močno zanimala, delno, ker slovenski predsednik države nima toliko moči kot v nekaterih drugih državah ... najbolj pa zato, ker pri prejšnjih volitvah sploh še nisem imela možnosti voliti. Skrb glede zamenjave predsedstva me torej ni zbujala ponoči.
Pravzaprav me je zanimanje za svetovne voditelje prevzelo v času minulih ameriških volitev in predsedniške kampanje. S kolegi družboslovci sem razglabljala, zakaj bi bil ta kandidat primeren predsednik in zakaj bi bil drugi (beri: zakaj bi bil neki kandidat slabši kot drugi). Moje mnenje se je kaj hitro zasidralo s prvo debato. Tam so se pokazala prepričanja obeh kandidatov, in čeprav nisem mogla trditi, da bi bil katerikoli izmed njiju dober predsednik, pa sem zagotovo lahko izbrala tistega, ki je bil po mojem mnenju veliko slabša izbira. In čeprav sem bila prepričana, da tekmec nima možnosti za zmago, se je na volitvah pokazalo ravno obratno.
Čeprav so me volitve (svetovne in domače) že velikokrat razočarale, pa je bilo to zame nekaj nepredstavljivega. Druge volitve, ki so sledile ameriškim, sem spremljala z veliko mero skepse. Francoske volitve so mi vdahnile nekaj novega upanja v odločitve ljudi, vendar pa vseeno ne dovolj, da me zdaj, ko so na vidiku volitve za našo domačo državo, ne bi zvijalo od strahu. Še vedno se mi zdi nepredstavljivo, da bi lahko človeštvo tako močno skrenilo s poti, a zgodovina nam kaže drugače. Zgodovina se rada ponavlja.
Novo na Metroplay: Aljoša Bagola in Matej Šarc│1, 2, 3 ... bis! Podkast Slovenske filharmonije
