Že slab mesec vem, da bom najverjetneje ponavljala letnik.
Delno po nesreči, delno načrtno. Ne morem se slepiti, da ima leto počasnega študija svoje čare. Lahko bom več delala, v miru opravila tistih nekaj izpitov, ki mi jih je še ostalo, naredila nekaj tečajev, ki me zanimajo, športala, in ko se bom prihodnje leto vpisovala v naslednji letnik, zagotovo lahko izbrala tiste izbirne predmete, ki mi bodo všeč.
Če bi se namreč vpisovala letos, bi bila večina teh že zasedenih, resnično pa nimam namena narediti letnika zgolj zato, da ga naredim. Da ne postanem študent, ki je padel letnik. Ali je tako pomembno, v katerem stadiju študija naredim malo premora? Če ne bi padla letnika, bi si pač ob končanem diplomskem programu vzela absolventa – leto podaljšanega statusa študenta. Namesto tega bom naredila premor leto prej in nato izbrala predmete, ki me zanimajo in ki mi bodo tudi nekaj dali za prihodnost.
Pa kaj, če me bodo nekateri gledali postrani? Pa kaj, če bom postala tarča neslanih šal o študiju na Fakulteti za družbene vede. Za nekatere je pač pomembno le to, da imaš na koncu diplomo, ne pa način, na katerega jo pridobiš. Jaz jo imam namen pridobiti s študijem, ki me bo veselil. Nekaterim to ni pomembno. Na srečo je večina zgroženih protestnikov, ki se je zvrnila name, ko sem omenila svoj načrt pavziranja, hitro spregledala, da ima ta tudi nekaj logičnih točk. V njihovih mislih sta pred tem najbrž odzvanjali besedi 'falirana študentka'. Najbrž bi morali biti vsi ne le diplomanti ali magistri, temveč kar doktorji svoje stroke.
Očitno nismo vredni nič, če nimamo vsaj katerega izmed teh nazivov, naša vrednost pa se zmanjša celo, če študija ne opravimo v enem kosu.
Besedilo: Maja Pavlin
