V devetem mesecu nosečnosti so ji zdravniki povedali, da pod srcem nosi otroka z neozdravljivo srčno napako, ki je lahko po porodu zanj usodna. Tri dni zatem je rodila dečka Lukasa, ki je v samo prvih štirih mesecih svojega življenja prestal štiri večje operacije in nekaj manjših posegov.
Maja Mesić Štrubelj iz Šmarja Sap je diplomirana vzgojiteljica, ki je še pred nekaj meseci imela vso oblast nad svojim življenjem. Kot svetovalka in terapevtka na področju osebne rasti, partnerstva in starševstva uči druge. Prepričana je, da se je Lukas, ki je njen tretji otrok, odločil boriti za svoje življenje zaradi njene podpore in ljubečega okolja.
Na svoji spletni strani Nasloni se name prve trenutke po diagnozi opisujete kot občutek popolne nemoči. Kaj so vam tri dni pred porodom rekli zdravniki?
Ginekologinja je na rednem pregledu z ultrazvokom ugotovila, da je z Lukasovim srcem nekaj narobe, in me nemudoma poslala h kardiologu. Zaznal je srčno napako, ki se je nikoli ne bo dalo povsem odpraviti. Zdravniki so rekli, da Lukasu lahko pomagajo preživeti s tremi srčnimi operacijami, ki jih bo treba opraviti v tujini. Napovedali so, da Lukasa v življenju čaka več kriznih faz, ki jih morda ne bo preživel. Prva kriza bi se lahko pojavila že pri prerezu popkovine.
Kako ste takrat to sprejeli?
Tisti dan sem samo jokala. Reagirala sem enako, kot bi vsak človek, ko zapade v veliko krizo. Spraševala sem se, kako je mogoče, da tega zdravniki niso odkrili že prej. Strah me je bilo in upala sem, da so se zmotili. Vsa družina je bila v šoku. Lukas je bil ves čas nemiren in trebuh me je bolel, kot še nikoli.
Po začetnem šoku ste se še tisti večer zavestno odločili, da boste spoštovali Lukasovo odločitev, tudi če se ne odloči za življenje.
Z možem sva se pogovorila in sklenila, da bova odločitev popolnoma prepustila Lukasu. Govorila sva mu, da si ga zelo želiva v svojem življenju. Ravnala bi sebično, če bi zahtevala, da zaradi naju izbere življenje. Vloga staršev je, da otroku dajejo oporo pri odločitvah in preizkušnjah, ne pa da ga oblikujejo po svojih merilih. Zavedala sva se, da bo Lukas tisti, ki bo moral prestati operacije in občutiti fizično bolečino, ne midva. Zato sva mu rekla, da ga bova imela rada, tudi če se poslovi, čeprav nama bo hudo. Naslednja dva dni je bil Lukas popolnoma miren, da sem se na trenutke vprašala, ali sploh še živi, ker ga do poroda nisem več čutila.
Po porodu ste doživeli še en šok. Kaj so po Lukasovem rojstvu ugotovili zdravniki?
Porod je bil lep, sedem minut sem lahko Lukasa držala na svojih prsih. Potem sva z možem tri ure čakala na informacije. Še vedno sem upala, da so se zdravniki zmotili, ker devet mesecev ni nihče vedel za srčno okvaro. Ko so prišli, so potrdili diagnozo. Poleg tega so odkrili še atrezijo požiralnika, kar pomeni, da Lukas nima povezave med požiralnikom in želodcem. Takrat je bil že na intenzivnem oddelku, zato ga tisto noč nisem več mogla videti. Zelo hudo je bilo. Znova sem padla v črno luknjo in jokala. Vendar je ta obup trajal samo nekaj ur. Zaupala sem, da ni vse tako hudo, kot je videti, in da se bo vse rešilo v najvišje dobro vseh vpletenih. Kar pomeni, da ni nujno na prvi pogled tudi dobro zame.
Pravite, da ima človek vedno na izbiro dve poti. Izbere lahko pot sovraštva in jeze ali pot ljubezni in miru. Od kod ste črpali moč, da ste lahko ostali mirni v trenutkih, ko se je vaš otrok boril za življenje?
Najhuje je bilo v Pragi, ko je Lukasovo stanje iz ure v uro nihalo. Prva srčna operacija je trajala osem ur in po operaciji nekateri drugi organi niso delovali. Sesedla so se mu pljuča, ni mogel odvajati, želodec se ni odzival na hrano in zato je bil izključno na infuziji. Šele po 14 dneh je zdravnik prvič rekel, da vidi majhen napredek. Verjamem, da ti nikoli ni dana preizkušnja, ki je ne bi mogel preživeti.
Osebna rast je pri tem ključna stvar. Ta mi je omogočila tako stopnjo zavedanja, da sem lahko zbrala moč in ostala optimistična. Po pomoč sem se obrnila na angele, vodnike in višje energije. Takoj ko sem Lukasu prepustila izbiro, so mi začeli prinašati sporočila. V sanjah mi je Lukas kot odrasel moški prinesel vrtnice za materinski dan. Vedela sem, da niso samo sanje, ampak uvid v prihodnost. Tako sem lahko občutila popolno pomirjenost. To naredijo energije, če se zanje odpreš.
Kako je Lukas doslej prestal vse posege?
Zelo nezahteven otrok je. Veliko se smeje in ne joka. Doslej je vse izzive prestal brez zapletov. Poleg prve srčne operacije v Pragi je imel še dve operaciji požiralnika, pri katerih so mu naredili cervikostomo za izstekanje sline in gatrostomo za hranjenje. Drugo srčno operacijo bo imel pri petih mesecih. Ko bo dopolnil leto in pol, mu bodo z umetnim požiralnikom omogočili, da bo lahko jedel skozi usta. Pri treh letih naj bi imel še zadnjo srčno operacijo.
Verjamete, da za vašo težko preizkušnjo stoji višji namen. Kaj mislite s tem?
Verjamem, da je pomemben del Lukasove poti, da kot človek prinaša svetlobo. Tudi njegovo ime pomeni svetloba ali luč. Že zdaj nam kaže, kako se lahko najtežje in najbolj brezupne situacije spreobrnejo na boljše. Mislim, da je bil na začetku v precepu, ali hoče živeti ali ne, ter da sta mu moja podpora in ljubeče okolje ključno pomagala pri tej odločitvi. Pomembno je, da starši pri tako težkih preizkušnjah ne izgubimo volje, temveč se odpremo za višje energije in zaupamo v najvišje dobro.
Besedilo: Petra Košič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
