Potovanje v kraje, kjer imajo manj kot mi, nas gotovo spomni na hvaležnost, ki jo lahko imamo za vse obilje, ki nas obdaja. Meni poleg hvaležnosti vzbudi globoko željo po preprostosti.
V resnici hlepim po življenju, ki ni obremenjeno s toliko stvarmi, za katere je treba skrbeti. Po pretočnosti miselnega in čustvenega sveta, po sprotnem živetju v zdajšnjem trenutku.
Z vsemi čustvi, mislimi in željami, ki jih obnavljamo in zadržujemo v sebi, ker smo tako navajeni, gradimo jezove na reki svojega življenja. Lahkotnost in premikanje tako postajata vedno težja, voda pa vedno bolj kalna in umazana. Mi pa utrujeni.
Čeprav sem na poti srečala neverjetno število ljudi, preživela nekaj časa v njihovih trgovinah in domovih, nisem niti enkrat srečala nikogar, ki bi ga življenjski izzivi pripravili do praznega pritoževanja ali obupavanja. Čeprav za mnoge življenje ni nič kaj rožnato, živijo lahkotni, s svetlečimi očmi in neobremenjeni s svojo trenutno situacijo. Tako je kljub revščini njihovo življenje izjemno bogato, saj so namesto z nikoli končanim ukvarjanjem z zunanjim, ves čas povezani z vsem, kar nam tako zelo manjka. Zaradi česar smo nesrečni, nezadovoljni in bolni.
Priznam, da se me je Indija dotaknila na vseh pravih mestih in da bi, če ne bi imela družine in ljubezni do naše prelepe, zelene Slovenije, povratno karto z veseljem vrgla v smeti. Tako sem se vrnila, a zatrdno odločena, da vse, kar je dobrega v Indiji, zasadim doma.
V objemu domačih vem, da je dom tam, kjer je srce. Moje je razpeto prek vseh čudovitih ljudi in izkušenj, ki me delajo takšno, kot sem. Hvaležno, da imam možnost, da vsak dan sproti ustvarjam svojo Indijo Koromandijo, kamor me zanese pot. To ni stvar kraja, kjer živim, to je odločitev iz srca.
