Zadnjič sem bila nekje, kjer smo navajeni, da stvari tečejo po dogovorjenem redu. Tu pa niso. Tu so tekle po neki drugi, veliko bolj organski logiki. Ampak tokrat sem bila na mestu tistega, ki bi mu zapovedana logika, napisana pravila, prišla bolj prav. Zato sem po dveh urah in pol naglas nejevoljno protestirala. In prostest zelo kmalu zatem tudi obžalovala.
Zato, ker so mi lepo razložili, zakaj stvari počenjo tako, kot jih, in še bolj zato, ker tudi sama pogosto veliko raje ubiram poti, ki niso po pravilih, kadar vem, da nimajo zveze z dejanskimi potrebami. In kadar s tem ne pohodim drugega.
Doma mi je tako postalo še bolj žal, da sem zavoljo svojega udobja povzročila slabo voljo pri nekom, ki je ves čas mojega neudobnega čakanja preprosto opravljal svoje delo.
Zato sem naslednji dan s čokolado in aromaterapevtskim razpršilom odkorakala nazaj, se iskreno opravičila in še lep čas opazovala, kakšno moč ima pravzaprav iskreno opravičilo. Ne samo za tistega, ki ga prejeme, ampak predvsem za nas. Ker gremo z vsebino, ki jo nosimo v sebi, naprej v svet ali pa domov.
Vsakič ko ne zgrabimo priložnosti, da bi popravili, kar smo prispevali v življenje, pa nam morda ni všeč, postanemo malo bolj bolj težki in zapacani. Manj pretočni za lahkotnost, jasnost in svobodo. Četudi se sčasoma navadimo, da v sebi nosimo težo, ni treba, da je tako. Če smo iskreni in si upamo sestopiti z lastnega prestola.
Takšna so pravila življenja. Ki mu je malo mar za našo potrebo, da bi čim bolj nemoteno in udobno preživeli vožnjo. Zato nas vedno znova vabi, da zaplešemo z njim in nam za ceno poguma podarja svobodo in lahkotnost. In sem in tja na kakšnem ovinku tudi stol, da si lahko malo odpočijemo.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
