V medijih vsake toliko časa zakroži to ali ono odkritje, ki čisto resno nakazuje, da morda obstajajo pogoji za razvoj inteligentnih bitij v »našem« vesolju. Da nismo sami. Da morda nikoli nismo bili.
Če vprašate otroke, se jim to zdi zelo mogoče. Ker je pač veliko prostora in otroci še ne razmišljajo tako ekskluzivno o lastnem obstoju.
Mene to vprašanje vedno pripelje do odločilnega trenutka srečanja. Predstavljam si svetovni kaos in krčevito izbiranje teh ali onih predstavnikov človeške rase, ki bi se soočili z vesoljci. Zaposlene pisce, znanstvenike, ki bi si prizadevali predstaviti Zemljo in njene prebivalce v najboljši luči. In zraven prikrite vojaške akcije za obrambo našega dragega planeta. In začudene obraze vesoljcev, ki bi kot zunanji opazovalci kristalno čisto videli izjemno nemarno in široko zijajočo vrzel med povedanim in dejanskim stanjem.
Ker rekli bi, da smo visoko razviti. Najrazvitejši na planetu. Da imamo tehnologije, ki lajšajo in izboljšujejo življenja ... in zraven bi gotovo navrgli še kup parol o človekoljubnemu bitju, ki da smo. Le da bi nekoga, ki lahko od daleč opazuje ves ta tragični cirkus, ki se ga gremo, težko prepričali, da smo že blizu ideala človeka, ki ga kujemo v zvezde na papirju.
Ja, če imamo v resnici vesoljske sosede, bi bil že čas, da jih spoznamo, saj je znano dejstvo, da se ljudje precej drugače obašamo, če vemo, da nas nekdo gleda. Bog in hudič sta skozi zastraševanje že izgubila to funkcijo, sami sebi nismo toliko pomembni, zato je mogoče čas za vesoljce. Ali kot pravi moj mož, ko otroci strmijo v poletno nočno nebo in razmišljajo o življenju: »Mi smo pravi vesoljci. Saj je zemlja tudi v vesolju, ali ne?«
Ah, ja. Eni bolj, drugi manj. Kdo bi bili, če bi vedeli, da nas nekdo opazuje 24 ur na dan?
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
