Mag. Violeta Bulc: "Poslovila sem se od sodb in pričakovanj"

Mag. Violeta Bulc: "Poslovila sem se od sodb in pričakovanj" (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK) ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK
Vir: Jana
24. 1. 2019

Pred evropsko komisarko za promet Violeto Bulc, magistro znanosti informatike in magistro poslovodenja, je še manj kot leto petletnega mandata.

Pravi, da ima svojo službo zelo rada, da ji politika zelo ustreza, kar jo pravzaprav preseneča, ker si ni prav nikoli predstavljala, da bo kdaj političarka.

Strategijo razvoja prometa v Evropski uniji (EU), ki ste jo zastavili, bodo morali izvajati in nadgrajevati še številni vaši nasledniki, saj sega vse do leta 2050 …

Prepričana sem, da bosta do leta 2030 mobilnost in promet doživela korenite spremembe. Veseli me, da se je družba začela zavedati ne le vseh prednosti, ki jih tehnologija prinese, temveč tudi vseh negativnih posledic, kot so prometne nesreče, število smrtnih žrtev in težko poškodovanih, veliko gnečo na cestah … Za glavne cilje do leta 2050 smo si za področje prometa postavili ničelno stopnjo onesnaževanja, ničelno stopnjo prometnih nesreč s smrtnimi žrtvami in težkimi poškodbami ter odpravo vseh oblik papirja v delovanju prometnega sistema.

Kako naj bi bil v vaši viziji videti vsakodnevni osebni promet?

Glede osebnega transporta naša strategija temelji na tako imenovani multimodalni mobilnosti, na uporabi kombinacij različnih načinov prevoza. Da uporabimo vlak za glavno razdaljo od točke do točke, za nadaljevanje poti pa imajo na izbiro različne druge oblike javnega prevoza, pešačenje, izposojo kolesa, izposojo avtomobila.

Zelo pomemben bo premik v glavah ljudi, torej premik od lastništva k uporabi storitev. Raziskave kažejo, da so za to najbolj dovzetne generacije, mlajše od 25 let, vse bolj pa tudi generacija nad 65 let. Če pomislimo, da je avtomobil v povprečju v uporabi 1,5 ure na dan, kaj hitro ugotovimo, da je to ena najslabših investicij za posameznika. Zagotovo je torej glavni cilj zmanjšanje števila osebnih vozil na cestah. Da bo pa prišlo do avtonomne vožnje, torej brez voznika, pa bo trajalo precej dlje kot sega strategija prometa v EU.

V vaši pristojnosti je tudi urejanje vsakoletnega prehajanja med zimskim in poletnim časom. Kdaj bo sprejeta končna odločitev?

Moja želja je, da bi voljo državljanov EU, ki so jo izrazili prek javnega posvetovanja, uresničili čim prej. Predlagala sem, da bi dokončno premikanje ure dvakrat na leto odšlo na smetišče zgodovine že oktobra letos, vendar so države članice zahtevale daljše obdobje, da se posvetujejo s svojimi državljani. Naslednje vprašanje, s katerim se bodo morale spopasti države članice, je, ali želijo vse leto ohraniti poletni ali zimski oziroma trenutni »standardni« čas. Rezultati opravljene ankete med prebivalci EU sicer kažejo, da jih večina želi poletni čas. A oglasili so se nekaterih strokovnjaki, ki svarijo pred trajnimi posledicami uvedbe poletnega časa.

Konec oktobra letos se bo iztekel petletni mandat Evropske komisije. Bi vas zanimal še en mandat?

Ne bi bilo korektno, če bi rekla, da me drugi mandat ne zanima. Seveda pa se zavedam, da morajo biti za to izpolnjeni številni pogoji. Predsednik Vlade Marjan Šarec je namreč tisti, ki bo na koncu odločil, koga potrebujeta Slovenija in Evropa v Bruslju. Sicer pa sem se na tem delovnem mestu dobro znašla, imam dobro ekipo. Prav vse, kar sem počela v življenju, mi je na tej poziciji strašno prav prišlo. Čeprav imam svojo službo zelo rada, je to le ena izmed možnosti za moj nadaljnji osebni razvoj. Sem namreč v življenjskem obdobju, ko rada služim interesom skupnosti in v tej smeri bom iskala življenjske izzive. Še dodatno sem se okrepila z znanji in še bolj razumem, kdo sem, kaj lahko naredim in dam širši skupnosti. Kje pa se bo pokazala priložnosti, bo pokazal čas …

V politiko ste pravzaprav padli povsem po naključju …

Ne bi rekla, da je bilo ravno naključje ali pač »na ključ« … Res pa je, da v času s​voje podjetniške kariere o politiki nisem razmišljala. V tistem času sem sicer vodila gibanje InCo, katerega namen je spodbujanje aktivnega medstrukturnega dialoga in razvoj cvetočega planeta v podporo novi ekocivilizaciji. Srečanja so bila dobro obiskana in večkrat je bila izražena pobuda, naj se podam v politiko. Začela sem se družiti z ljudmi, ki so verjeli, da so v slovenski politiki potrebne spremembe. Tri dni pred volitvami, ki so bile 13. julija 2014, sem se odločila, da se tudi včlanim v stranko. Nato sem postala ministrica in podpredsednica vlade. Čez dobre tri tedne je poklical predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in dejal, da lahko predlagamo novega komisarja, pod pogojema, da bo kandidatka ženska in da je že bila predsednica ali podpredsednica vlade …

V trenutku, ko ste bili predlagani za komisarsko kandidatko v Bruslju, je družbene medije preplavilo ogorčenje nad tem, da ste v svojem življenjepisu navedli tudi »izobrazbo iz šamanizma«. Se še vedno ukvarjate s šamanizmom?

Takrat nisem imela pojma, kaj se je dogajalo v Sloveniji. Za odločitev, ali bom sprejela komisarsko mesto, sem se morala pravzaprav odločiti »čez noč«. Spomnim se, da je bila sreda, v nedeljo sem bila že v Bruslju, v torek mi je predsednik Juncker določil resor, v nedeljo pa sem že imela zagovor pred Evropskim parlamentom v Strasbourgu. Medtem pa so kolegi za proučevanje resorja, ki naj bi ga prevzeli, imeli vsaj dva meseca ... Lahko si prestavljate, kako malo časa sem imela …

Šamanizem je čudovita »filozofija«, ki posameznika opremi z izjemno kakovostnimi orodji za osebnostni razvoj. Ko ta »orodja« enkrat usvojiš, ne zapustijo več tvojega prostora. Žal trenutno nimam časa, da bi hodila na delavnice šamanizma, da bi lahko napredovala. Vse, kar mi je uspelo razviti pri sebi v preteklem obdobju, mi izjemno koristi tako pri mojem delu kot tudi v zasebnem življenju.

Kako pa ste pravzaprav prišli v stik s šamanizmom?

Ko pride človek v določene življenjske krize, začne iskati različne rešitve. Kar seveda velja tudi zame. Pred tem sem se kar nekaj leti aktivno ukvarjala z borilnimi veščinami. A je zanje potrebno veliko prostora in časa, tega pa kot mati dveh majhnih otrok nisem imela. Začela sem se namreč zavedati nekaterih svojih šibkih točk in jih odpravljati. Posloviti sem se želela predvsem od sodb in pričakovanj, kajti sprevidela sem, da mi v življenju prav nič ne koristijo. Prijateljica, ki je vodila različne delavnice joge, je začutila, v kakšnem slabem stanju sem bila, zato me je povabila na desetdnevni tečaj za Škotsko, ki je potekal v centru za jogo in šamanizem. Ugotovila sem, da je zame točno to tisto pravo in da delujejo. Uspelo mi je torej počistiti svoj notranji svet, svoje sence. Ker pa sem po poklicu elektroinženirka, me je že od nekdaj zanimalo, kako stvari delujejo. Želela sem namreč razumeti, kako tehnike, ki jih uporabljajo v šamanizmu, delujejo na posameznika – torej tudi name. Odločila sem se, da ne bom le tečajnica, temveč da se izobrazim še za inštruktorico. Tako sem končala akademijo za šamanizem in pridobila nekaj certifikatov. Moram reči, da je »šamanizem« meni in tudi mojima otrokoma, ki sta bila tedaj stara 10 in 12 let, torej ranljiva najstnika (zdaj jih imata 20 in 22 let, op. a.), zelo pomagal, saj je naše življenje postalo bolj veliko bolj harmonično.

Vaš brat dr. Matjaž Bunc, eden najboljših interventnih kardiologov v Sloveniji, je dejal, da je nanj najbolj vplivala starejša sestra …

Pet let starejša sestra je vedno vzornica. Z bratom naju je zelo povezoval šport, oba sva bila zagnana športnika. V družini smo sicer trije, mlajši brat in sestra sta dvojčka. Moram reči, da smo si po vrednotah vsi trije zelo podobni, za kar so zagotovo zaslužni starši. Smo zelo radovedni, nenehno iščemo nove izzive. Zdi se mi, da smo na poti odraščanja veliko dobili drug od drugega. Brat je bil od nekdaj izjemno discipliniran na vseh področjih, kar sva s sestro zelo občudovali. Sama take discipline nikoli nisem imela … Sicer pa mlajši vedno želijo preseči starejše sestre ali brate. Ko me je prvič premagal v košarki, je bil res zelo ponosen, da je naredil en tak mali velik korak naprej. Vesela sem, da se še danes dobro razumemo in podpiramo pri vseh izzivih, ki jih pred nas postavlja življenje.

Igrali ste košarko v prvi jugoslovanski ligi, bili ste v jugoslovanski kadetski reprezentanci, morali bi iti na evropsko prvenstvo, a ste si zvili nogo …

S košarko se pravzaprav nisem nehala ukvarjati zaradi poškodbe, temveč zato, ker mi je bilo po šestih mesecih kombiniranja študija in profesionalne košarke jasno, da vsaj pri meni oboje ne bo šlo. Na elektrofakulteti v tistih časih niti ni bilo mogoče pridobiti statusa športnika. Vesela sem, da sem se takrat prav odločila, torej za študij. Nikoli mi ni bilo žal.

Kakšni pa se bili kot študentka?

Študij je bil zelo zahteven, in ker sem se več čas ukvarjala tudi s športom, mi prav veliko časa ni ostajalo. Nikoli nisem bila dobra žurerka, res pa je, da sem živela v študentskem domu na Gerbičevi ulici v Ljubljani in tam se žurom niti ni dalo izogniti. Na fakulteti sem imela fino klapo, vsi smo bili dobri in zagnani študenti, veliko smo potovali … Krasne spomine imam na to obdobje.

V družini ste vsi menda muzikalni.

Brat je igral harmoniko. Čeprav sva s sestro igrali klavir, so moj inštrument orglice, na katere še danes včasih rada igram.

Kako pa ste vi vzgajali svoja otroka?

Ko sem postala mama, sem si obljubila, da ne bom ničesar projicirala na otroka. To je uspelo tudi mojima staršema, za kar sem jima zelo hvaležna. Vedno so nam pustili, da svobodno izbiramo. Tak je bil tudi moj starševski moto. Sin je predan športu, čeprav ga v profesionalne vode ni nikoli zaneslo; se mi zdi, da zaradi njegovega miroljubnega značaja. Hči je predana tabornica, ukvarja se tudi s psi ter živi svoje krasno življenje. Na oba sem zelo ponosna, postala sta samostojna in močna človeka. Ne morem se načuditi, v kaj sta zrasla …

Ko se pogovarjam z vami, se mi zdi, da točno veste, kaj pomeni fokus. Vsaki stvari, ki se je lotite, pa naj bo to košarka, študij, podjetništvo, šamanizem in ne nazadnje politika, se posvetite s celo bitjo …

Drugače niti ne znam. Česar se lotim, rada opravim dobro. Ničesar ne znam narediti na pol. Včasih se mi zdi, da človek za to plača neko ceno … Poklic komisarke je res naporen, priznam. Zavedam pa se, da takega zanosa niti ne morem niti ne smem pričakovati od drugih. Ta življenjska lekcija mi je prišla zelo prav; če bi preveč pričakovala od drugih, bi imela težave tako v svojem podjetju kot tudi v politiki. Ne pravim pa, da nisem zahtevna šefinja. A pričakovati in zahtevati ni isto. Razumem, če se stvari odvijajo drugače, ker verjamem, da je vsak trenutek neponovljiv in enkraten. V vsakem človeku, v katerega se zazrem, sem sposobna uzreti dobro. Vsi smo znotraj krasni ljudje, vsak izmed nas ima nešteto talentov. Zdi se mi, da sem po eni strani poklicana, da pomagam, ustvarjam pogoje, da iz ljudi privre na plan najboljše. Svoji bruseljski ekipi sem položila na srce, da jim dajem priložnost, da zasijejo v svojih vlogah, kajti to jim bo dobra popotnica za naprej, ko mene že zdavnaj ne bo več v Bruslju. Če bom kakorkoli pripomogla k temu, bo to moje največje priznanje.

Katera pa so sicer vaša življenjska zadovoljstva v prostem času?

Moja služba v Bruslju mi vzame skoraj ves dan, od deset do dvanajst ur vsak dan preživim v pisarni, na sestankih, na poti … Drobna zadovoljstva seveda so. Vsakih nekaj mesecev, ko imam popoldne čisto zase, se rada podam na bruseljske ulice, ki se spreminjajo na dobro tik pred mojimi očmi, rada odkrivam in spoznavam to mesto. Dobila sem tudi dve dobri prijateljici, ki pa prihajata iz povsem drugih krogov, s katerima odkrivam čisto nove svetove in življenjske zgodbe. Prek njiju sem dobila drugačen vpogled v bruseljsko družbo, ki je prej niti nisem poznala. Sicer pa je veliko zadovoljstev povezanih tudi z mojim vsakdanjim delom, vsi ti preboji, ko z mojim timom rešimo kak problem. Sama namreč uživam v reševanju problemov, pred mene postavljajo nove in nove izzive …

O Sloveniji pravzaprav nisva rekli skoraj ničesar, pa vendar ….

Želela bi si, da bi imel vsak Slovenec priložnost pogledati na našo državo od zunaj. Da bi prav vsak lahko videl, kako čudovita dežela pravzaprav smo, s kakšnimi potenciali razpolagamo, kaj vse lahko dosežemo, kadar stopimo skupaj, ko si dovolimo biti to, kar smo. Vse te naše razprtije je tako težko gledati od zunaj ravno zato, ker imaš uvid v bisere, ki pa jih je bistveno več kot temnih zgod … Žal pa temne zgodbe definirajo percepcijo in nivo zavesti tega prostora. Ves čas si prizadevam za širjenje zavedanja, da bi čim več ljudi spregledalo, na kako – če uporabim staroselski izraz – blagoslovljenem prostoru živimo. Trenutno smo obdani s štirimi državami, v katerih prevladuje drugačno politično prepričanje – v Avstriji, na Madžarskem, v Italiji, na Hrvaškem. Smo redek 'otok' v tem delu Evrope, kjer še vedno stojimo za liberalnimi in hkrati socialnimi, pluralističnimi in demokratičnimi načeli. Skupaj bi se morali potruditi in ta načela razlivati naprej, drugače bomo sami sebe zadušili.

Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri