Večina se javnega nastopanja boji kot hudič križa. Zanjo je ta voda na mlin.
Andreja Jernejčič je dama, ki udobja nikoli ni iskala v povprečju. Strumno koraka proti toku v moškem poslovnem svetu in ničesar ne prepušča naključju. Doma je v močnih ekstremih, v umetnosti ustvarjanja kontrastov med šundrom vseh vrst dela z javnostjo in znajti se v poglabljanju v sebe. V šumenje morja, kot pravi, v melodije čričkov ali nepravilen zvok kitarskih strun. Žene jo radovednost do sveta, na leto prebere do 40 knjig. Ko pogovor steče, odmislimo navidezno, pogosto očitajočo masko nedostopnosti in pokaže se v vsej ženski mehkobi. Brez občutka, da žanje takšne uspehe.
Vaša knjiga je rdeče barve. Rdeči so stoli v pisarni, lak za nohte, pogosto tudi vaše toalete. Zlijete z rdečo barvo svoj značaj?
Žive barve so barve življenja. Sem življenje. Resnica je, da sem v rdečo barvo redko oblečena, sploh ko vodim prireditve ali oddaje. Barva ponazarja biti glavni – nisem glavna, sem delavec. Drugim ljudem je treba omogočiti prostor.
V poslanstvu ste našli užitek. V življenju veliko časa posvetite stvarem, ki jih imate radi?
Vse okoli mene je strast, je veselje, je močna energija. Pravzaprav zelo malo ur v življenju posvetim stvarem, ki jih ne maram. Odmikam se od ljudi z nekompatibilno energijo. To sem spremenila v zadnjih letih. Ne ustrezamo vsi ljudje drug drugemu.
Težko si je zamisliti, da živite umirjeno življenje. Že tri desetletja pridobivate izkušnje s področij odnosov z javnostmi, upravljanja podjetij, vodenja, pisanja, predavanja, med drugim novinarstva. Nekoč ste celo ustvarjali potopisne šove. Kdaj ste mama?
Združevati posel in materinstvo je znanstvena fantastika. Popoldne sem mama, trudim se, da le redko nisem – to je najlepša vloga, imeti otroka in preživljati čas z njim. Žal mi je, da nimam več otrok. Imam srečo, da je hči nadpovprečno pridna in ga ni človeka, ki tega ne opazi, vključno s šolo. Glede na to, da jo vzgajam brez očeta, ki ga že več let ni videla, pomeni, da večinoma odrašča pod mojim vplivom. Lepo se dopolnjujeva.
Hranite na svoje otroštvo lepe spomine?
Da. Ko sem bila majhna, so starši veliko gradili. Imela sem pogosto izbiro – ali priskočim na pomoč ali ostanem doma in se učim in likam. Toliko, kot sem jaz v življenju prelikala, je morda samo kakšna pralnica. (smeh) Zato danes ne likam več. Čas, ki ga imam, želim kakovostno preživljati z otrokom, zato takrat ne bom likala. Raje se z njim igram, berem, sprehajam psa. Se z njo pogovarjam o občutkih.
Preseneča me, da vam ljudje očitajo strogost, nedostopnost. Dobivam drugačen občutek. Navsezadnje ste ženska, in me v težkih trenutkih rade pustimo, da nas preplavijo čustva.
Sem zelo občutljiva oseba. Tudi jokam, še prevečkrat, in imam močno razvito empatijo. Na delavnicah občutim občutke ljudi. In če dam dušo, dam sebe, in tega ne dajem povprečno.
Kakšen pečat po vašem mnenju puščate na ljudeh?
Ko me malo bolj spoznajo, povedo, da takšne 'fejst' prijetne osebe, ki za njih stori vse, še niso srečali. Za meni drage osebe bi dala življenje.
Srčnost je recept. Z njo pomagate ljudem na poti do uresničitve ciljev.
Ko nas boli noga, gremo k zdravniku. Ko imajo ljudje govor, gredo na oder nepripravljeni, potem pa se pogosto čudijo nad neuspehom. Pripravite se. Iz lastne potrebe obvladovanja izkušenj sem se podučila psihologije. So ljudje v resnici pripravljeni slišati kritiko? Ne. Sem med redkimi, ki pove po pravici. Ko je nekdo z menoj in vidi, kaj vse je spoznal in se naučil – ker gre za prakso za dnevne, krizne situacije – je mnogim žal, da za pomoč niso zaprosili prej. Zlasti vodilni ljudje, direktorji, predsedniki in ministri. Ko stopijo na oder, jim številni zgolj kimajo in tako izgubijo tla pod nogami.
Kako kot uspešna poslovna ženska dojemate socialni fenomen feminizma, ki je pretežno motiviran z izkušnjami žensk v socialnem, političnem in ekonomskem kontekstu? Kakšne odnose gojite do moških v poslovnem okolju?
Če v poslu ne bom odločna, ne bom dosegala rezultatov. Poslovni moški svet je krut, a to ne pomeni, da moški nimajo srca. Tudi oni znajo jokati. Včasih imam občutek, da se me bojijo, oziroma bolje rečeno, imajo spoštovanje. Vendarle imam do nasprotnega spola strah, nezaupanje, zaradi izigranosti v preteklosti. Normalno je oddajati strah, vprašanje pa je, ali si v svetu upamo o tem spregovoriti na glas in se o tem pogovarjati.
Se kritik bojite?
Od oseb, ki mi veliko pomenijo, jih želim. Hvaležna sem jim zanje, čeprav lahko močno bolijo. To je edini način, da se lahko razvijam in rastem.
Prihodnost tiči v moči, združitvi žensk. Koga ima ženska vašega kova za vzor?
Madonno. Njo bi rada srečala. Všeč mi je bila Hillary Clinton, ki je ob svetovnemu porazu navkljub stopila na oder in jasno, s srčnostjo govorila. Menim, da je bil to eden zmagovalnih govorov, upoštevajoč okoliščine. In babi, ki pri dvaindevetdesetih letih pove, da je prav v redu, le malo težje hodi.
Andreja obeležuje 10-letnico ustvarjanja pod lastno blagovno znamko, ki jo odlikuje celostna podoba z njenim podpisom. Bliža se izdaja zvočne knjige lanske uspešnice Biblija uspešnega piara (izšla je tudi v angleščini) in knjiga 10 x 10 zapovedi za uspešen piar in dober javni nastop.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Tina Ramujkić, Barbara Reya
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
