Kakšna je razlika med tem, da otroku vse pustite, in med tem, da mu pustite, da čuti vse svoje občutke in vsa svoja čustva? Načini vzgajanja otrok se spreminjajo, vedno več je tudi raziskav, kaj se v medosebnih odnosih dogaja v otrokovih možganih, pa tudi mladi starši iščejo nove in nove poti, kako biti v stiku z otrokom.
Vedno več staršev se zaveda, kako zelo pomembno je, da otroku dovolijo, da ima svoj čustveni svet. Se pa mnogi srečajo z izzivom, kako hkrati postavljati meje. Ob tem seveda trčijo ob svoja lastna prepričanja, ki jih ovirajo v vsakodnevnem življenju. Zato je zelo pomembno, da starši najprej razumejo, kaj je za otroka dobro in kaj ni. Potem pa to čim bolj uspešno vpeljejo tudi v vsakodnevno življenje.
Če začnem pri tem, kaj ni dobro ne za otrokov razvoj ne za medosebne odnose. Ni dobro, da se otroku pusti, da dela, kar si zamisli. Otrok potrebuje meje, potrebuje okvir, znotraj katerega lahko raziskuje. Ko otrok joka, ker se sreča z mejo, je neizogibno, da protestira in da je v tistem trenutku nesrečen. Če imate ob tem vi občutek krivde ali mislite, da ste slaba mama oziroma oče, ker mu ne dovolite tistega, kar si želi, potem ste padli na izpitu. V tem primeru se ukvarjate s svojimi občutki in s svojimi čustvi ter iz tega delujete. Otroka v tem primeru ne morete podpreti tako, kot to on potrebuje. Če tako čutite in mu zato popustite, potem greste po poti, da bo vaš otrok razvajen.
V isti koš pa se pogosto meče tudi starše, ki otroku zelo dobro znajo postaviti mejo, mu pa hkrati dovolijo, da lahko čuti in tudi izrazi svoja čustva. Velikokrat lahko slišite, da je dobro, da zmorete 'držati' vsa otrokova čustva. Kaj to pomeni? To pomeni, da otroku rečete ne, hkrati pa zmorete biti tam zanj, da ob tem lahko čuti neprijetnost, ki je ob tem nujna. Otrok mora biti v stiku z neprijetnostjo, saj se bo le tako lahko naučil ravnati z njo.
Nujno je, da mu starši omogočite, da gre ob vaši prisotnosti skozi proces, ki ga od neprijetnosti pripelje spet nazaj v ravnovesje oziroma samopomiritev. Otrok mora iti skozi ta proces, če želi priti ven. Ven iz neravnovesja in nazaj v ravnovesje. V prvem primeru, ko je vse dovoljeno, mama ali oče nista zmožna ob otroku držati svojih neprijetnih čustev in občutkov, zato tudi otrok tega procesa ne more izpeljati, v drugem primeru pa starša to zmoreta, kljub temu, da je včasih to zelo težko.
Ni treba, da otrok vsakič gre skozi ta proces, je pa zanj nujno, da to izkušnjo ima! Sicer se bo naučil, da bo takrat, ko bo v sebi čutil neprijetne občutke in neprijetna čustva, to moral potlačiti, kar pa sčasoma lahko naredi tako, da jih utiša in tiša in tiša in se obrača stran od njih. Vendar stran zares nikdar ne gredo, le podtalno delujejo in vlečejo mnoge niti življenja. Če otrok dobi izkušnjo, kako gre skozi proces od razburjenosti do pomiritve, bo ta mehanizem pretvoril v lastne mehanizme umirjanja in lastne mehanizme samoregulacije ter samopomirjanja, kar je neprecenljiva dota za vse življenje.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
