Afrika je mogočna celina, celina, o kateri vemo zelo malo. Drobec vpogleda vanjo nam je prinesla močna in karizmatična ženska iz Južnoafriške republike, ki spreminja življenja žensk v Afriki.
»Če izobraziš žensko, izobraziš narod,« pravi Medelein Mkunu ustanoviteljica in predsednica združenja Leading Women of Africa iz Južnoafriške republike. Takoj, ko mi je na prireditvi Poklon ljubezni Poslovne šole Bled stisnila roko in me pozdravila, sem vedela, da mi bo za vedno ostala v spominu.
Gospa Mkunu, ste prvič v Sloveniji?
Da, prvič sem v Sloveniji.
To namreč sprašujem, ker sem slišala, da v Sloveniji študirate.
Res je, tukaj opravljam enoletni mednarodni podiplomski študij menedžmenta.
Boste tukaj vse leto?
Ne, ne, prihajala bom in odhajala. Saj veste, imam družino. Oba sinova me že po petih tednih, odkar sem tukaj, zelo pogrešata. (smeh)
Vam je v Sloveniji všeč?
Bled je zame kot pomanjšana verzija Cape Towna (eno izmed glavnih mest v Južnoafriški republiki, op. a.) – gore, voda, glavna razlika je le vreme, tukaj sneži vsak dan. (smeh)
Večina žensk si tega, da gre stran od družine, doma, ne bi mogla privoščiti. Vi pa študirate daleč stran od doma, ste podjetnica, vodja, inovatorka, govorka, motivatorka, ustanoviteljica in predsednica Leading Women od Africa (LWA). Ste čudežna ženska? Ali imate doma supermana za moža?
(smeh) Ne, nisem čudežna ženska. Vse to pa lahko delam, ker imam moža, ki me podpira. Podpora naredi veliko. Da sem lahko tukaj pet tednov, on skrbi za najina sinova, skrbi za dom, dela. Nisem super ženska, imam pa super moškega. Ko imaš takšno podporo, lahko uporabiš ves svoj potencial. Ker – kaj nas kot ženske najbolj omejuje? Imamo tako veliko potencialov, a ker smo na drugi strani zelo omejene zaradi odgovornosti do družine, služb, jih ne moremo izkoristiti. Brez podpornega sistema ne dosežeš svojega potenciala. Zato je pri meni podpora moža naredila veliko razliko. Rekel mi je, da verjame v moj potencial in da mi na poti do moje lastne izpolnitve ne bo v napoto.
Pa je za moške v Afriki, Južni Afriki običajno, da podpirajo svoje ženske?
Ne. V Afriki vlada status quo. Moški so v naši kulturi še vedno moški, želijo si biti obravnavani kot moški. Zato še vedno govorimo o spolnem opolnomočenju, nasilju, ker je okolje še vedno strukturirano tako, da moški sebe še vedno prepoznavajo kot vodje. Daleč od tega, da imam kaj proti temu, da so vodje, ampak veliko teh moških ne prizna, da imajo tudi ženske enak potencial. Ko bodo moški spoznali, da bodo, če uporabijo svoj potencial in potencial ženske, imeli boljše družine, boljše življenje, kot če uporabljajo zgolj svoj potencial. Ko dobiš partnerja, ki te podpira, pa to pomeni res veliko razliko – videti je, kot da si super ženska, čeprav v resnici nisi. Imaš le podporo, ki jo potrebuješ. (smeh)
V kakšnem okolju pa ste odraščali?
Lahko bi rekla, da sem odraščala v običajnem okolju. Oče je umrl, ko sem bila majhna, starejši brat je prevzel njegovo vlogo in nas vzgojil. Brat je prevzel mentaliteto »jaz sem oče, delala boš to, kar bom rekel«. Odraščala sem kot deklica, ki nima glasu. Nisem bila torej rojena govorka, bila sem najbolj sramežljiva deklica na svetu, nisem imela nobenih pravic, zato verjamem, da se lahko vodenja ali katere druge veščine priučiš. Jaz nisem imela ničesar. Vedela sem le, da moram študirati.
Ste imeli svobodno odločitev za izbiro študija?
Ne. Ko sem bila v srednji šoli, sem si želela študirati jezike. A so nasprotovali. Rekli so mi, da se bom izobraževala v smeri računovodje, ker lahko po koncu šolanja dobim dobro službo. S tega vidika je dobro, a slabo, ker nimaš druge možnosti, preprosto slediš. Končala sem študij, se poročila. Nekaj časa sem delala na tem področju, a ker sem bila v to delo potisnjena, mi je kaj kmalu postalo dolgčas. Prišla sem do točke, ko sem si rekla, da to ni izpolnjujoče. Sreča je, da imam za moža bolj liberalnega človeka, ki mi je dovolil, da sem lahko to, kar si želim.
Večina Slovencev tudi zaradi medijev povezuje afriško celino z revščino in tehnološko zaostalostjo. Vemo, da je Afrika velika, a vseeno, kako vi vidite Afriko?
Govorila bom o Afriki na splošno, ker recimo, ko govorimo o Južni Afriki, govorimo o naprednem območju, zato se bom s podobo, ki jo imate o Afriki, strinjala. Večina Afričanov še vedno živi pod pragom revščine, to je živa resnica. A ko govorimo o revščini, se tudi v svojih študijah sprašujem, ali jo ustvari človek ali je 'naravna'. Afrika je namreč glede svojih naravnih dobrin zelo bogata dežela, a hkrati tako revna. Torej je težava v tistih, ki imajo v rokah te dobrine in politiki. Moj občutek je, da so Afričani prepuščeni sami sebi, da najdejo svoje rešitve, da preživijo, ker jih nihče ne ščiti. Smo zelo hvaležni, da prihajajo na pozicije nekoliko bolj napredni in vizionarski vodje. Vsega ne bomo mogli narediti sami, izolacija ni rešitev, potrebujemo 'win-win' partnerstvo. A je tudi druga stran kovanca Afrike. Čedalje več mladih je, ki menijo, da je zdaj njihov čas, da morajo narediti nekaj za svojo celino, zanimajo se za tehnologijo, znanost. Ženske čedalje bolj vidijo prihodnost zase. Vse to je prinesla globalizacija, saj vidimo, kaj se dogaja po svetu in kakšne so možnosti.
Prej ste povedali, da ste bili kot deklica, ženska deprivilegirani. Kako pa bi opisali položaj afriške ženske danes?
McKinseyjeva raziskava je pokazala, da lahko le pet odstotkov žensk v Afriki doseže vodstvene položaje, da večina podjetij še vedno ne verjame v ženski potencial. A nekaj napredka vendarle je, predvsem v podjetniškem prostoru. Ženske grabijo priložnosti, vstopajo tudi v sektorje, kot je recimo gradbeništvo, ki so bili prej izključno v moški domeni, ustvarjajo delovna mesta, prispevajo k manjšanju revščine. Moram reči, da se ženske 'dvigajo'. Nekatere države imajo tudi v politiki, na parlamentarni ravni, dobro zastopanost žensk, denimo v Ruandi 61 odstotkov predstavljajo ženske. Tako da ne morem trditi, da položaj ženske v Afriki nazaduje, a še vedno je dejstvo, da smo v 21. stoletju.
Živite v Cape Townu. Kakšen »odnos« ima to mesto do ženskih podjetnic?
Južna Afrika je precej napredna, zakonodaja je jasna, da so ženske del razvojnega procesa, procentualno je več služb, več poslovnih priložnosti. Imamo torej vsaj dober okvir, čeprav se še vedno vse razvija zelo počasi. To pomeni, da morajo ženske same prevzeti vodstvo in se boriti za vse to. Kar je drugače v Južni Afriki, je zavedanje. Ženske so zelo agresivne, ko gre za njihove pravice, kar je zelo pomembno. In da, Cape Town spodbuja start upe, imamo veliko podjetniških programov, imamo agencije, ki na različne načine podpirajo vsakega z dobro idejo ... Vlada zelo podpira podjetništvo, ker menim, da je Afrika spoznala, še zlasti pa Južna Afrika, da je to rešitev. Pomembno pa je, da tudi kot državljani, prebivalci, vzamemo stvari v svoje roke.
V kateri afriški državi pa je največ ženskih podjetnic?
Ravno sem prebrala neko raziskavo, kjer piše, da jih ima največ Senegal.
Tudi vi ste podjetnica in predsednica združenja Leading Women of Africa v Južni Afriki. Kakšen je pravzaprav namen tega združenja?
Ustvarjati povezave in povezovanja je pomembno. Afrika ima namreč 54 držav, težko je povezati že eno državo z drugo, saj so ponekod zelo slabe cestne povezave, ceneje je potovati iz Afrike v Evropo. (smeh) Kar prinaša dejstvo, da smo tudi zelo izolirani. Skupna pa nam je »zemlja«, prihodnost »naše zemlje« je odvisna od nas. Zato je vizija za našim združenjem povezati ženske iz različnih držav, zato organiziramo veliko število dogodkov, kjer lahko ženske iz vseh mogočih držav izmenjujejo najboljše prakse in si hkrati delijo priložnosti, ki jih je ogromno. Damo lokalnim ženskam priložnost, da pokažejo svoje izdelke, storitve, ki ga potem mogoče lahko začnejo prodajati v drugi državi. Vse to namreč potrebujemo, ker ne moremo čakati, da bo država ustvarila službe za nas, zato moramo videti priložnosti. A potrebujemo povezovanje, partnerje. V vsakem je kopica znanja. Če ga med seboj ne delimo, bi bila to velika škoda. A smo na pravi poti, ker podjetništvo raste. Ženske so zelo 'budne', tako da mislim, da je 21. stoletje za nas, kar pa ne pomeni, da izločamo moške. Tako kot moški ne morejo brez nas, tudi me ne moremo brez njih. (smeh) A ženske se moramo začeti zavedati svojega potenciala.
Koliko ženske je že povezanih v združenju LWA?
Zdaj nas je že 15 tisoč članic.
Kakšen je vaš največji cilj v življenju?
S tem vprašanjem me popeljete k mojemu lastnemu programu vodenja, ker resnično verjamem, da morajo biti vodje vplivni, da lahko zapustijo za seboj zapuščino. Eno izmed vprašanj, ki ga postavim ljudem, ki pridejo v naš program vodenja, je: »Vemo, da bomo vsi enkrat umrli, kaj si želiš zapustiti za seboj?« Isto vprašanje si postavljam tudi sama, sprašujem se, kaj je moj namen na Zemlji. Tudi sama si želim nekaj zapustiti, želim si vplivati na življenja – na druga, svoje in svoje družine.
Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: arhiv IEDC, Shutterstock, arhiv LWA
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
