Loti Palmer: »Navzven se zdi čudovito, a odnos z narcisom je vedno toksičen!«

Medtem ko so odnosi, v katerih so prisotni alkohol, droge, fizično nasilje in varanje, ’odkrito’ škodljivi, pri spet drugih, v katerih so takšne in drugačne zlorabe skrite pred očmi javnosti, je to bolj ’prikrito’, pa bi za odnos z narcisom kaj lahko rekli, da gre za tako zelo prikrito škodljiv odnos, da je zgolj malo upanja, da bi ga kdaj kot takšnega sploh kdaj prepoznali.

»Če zabredemo v odnos z osebo z narcistično osebnostno motnjo in v njem ostajamo, je precej verjetno, da se (vsaj določen čas) tega ne zavedamo niti sami, in tudi okolica (bližnji, sodelavci, sosedje …) ne bo opazila, da je kaj narobe. Nasprotno: prav lahko se zgodi, da se bodo tisti, ki bi morali pomagati nam, postavili na stran napadalca in bomo v svoji stiski ostali čisto sami,« v knjigi V opoju narcisa piše ’strokovnjakinja’ za ljudi z narcistično osebnostno motnjo Loti Palmer. Strokovnjakinja je namreč postala potem, ko je bila več kot štirideset let zapletena v prav takšne odnose.

In če pred desetletji o njih še ni videla ničesar, pa bi narcisa znala prepoznati danes: »Če je v našem življenju oseba, ki ima vedno prav, ki ne prenese niti kritike niti drugačnega mnenja, ki ne odstopa od svojih načel (tudi če so bila ta oblikovana v otroštvu in že dolgo ne delujejo več), ki redno prevzema vlogo žrtve, ki nas enkrat kuje v nebo, drugič pa tepta v prah, ki nas pogosto omalovažuje, napada z lažnimi ali prirejenimi obtožbami in očitki – vse to pod krinko ljubezni in iskrenosti, ki nikoli ne joče in tudi naše solze razume zgolj kot poskus manipulacije, ki da več na govorice in zunanjo podobo kot na iskanje resnice ter ki nikoli ne prizna svojih napak in ne prevzame odgovornosti za svoje ravnanje – potem je zelo verjetno, da smo se zapletli v odnos z narcisom.«

Tako nekako velja v teoriji, v praksi pa so stvari vedno nekoliko bolj zapletene. Ko bomo narcisa šele spoznali, bo ta o sebi govoril vse kaj drugega. Povedal nam bo, da se nerad hvali in da ni rad v središču pozornosti. Namignil bo, da je skromen in iskren človek, ki bi za ljudi, ki jih ima rad, naredil praktično vse. In zelo dolgo bo takšno podobo tudi vzdrževal. Njegovo pravo podobo bomo malo po malo spoznali šele skozi čas, do takrat pa bomo z njim verjetno že globoko v odnosu. V odnosu, v katerega nas narcis ni zvlekel, tako kot pajek v svojo mrežo ne zvleče muhe, ampak smo vanj zlezli sami. Iz navdušenja in očaranosti.

»Od tistega trenutka naprej pa nas ovija in ovija ter nas verjetno nikoli ne izpusti – razen če postanemo zanj neuporabni.«

In tako kot muhi v pajkovi mreži, bo tudi nam kot soodvisniku v odnosu z narcisom sčasoma postalo jasno, da s tem odnosom nekaj vendarle ni v najlepšem redu. Takrat bomo najverjetneje že pričeli vse jasneje opažati nadvse prefinjene in prikrite manipulativne prijeme, ki so tako značilni za narcise.

»Zasul nas bo z ’jaz sporočili’ in ’ti obtožbami’, naše besede pa se bodo od njega odbijale kot namiznoteniške žogice, ne da bi katera prodrla vsaj v eno uho. Medtem ko bomo izgubljali energijo s pojasnili, opravičili ali utemeljevanjem, se bo ta v manipulatorju kar množila, saj bo vsako pojasnilo, opravičilo ali argument z užitkom pohodil ali ga izkoristil kot iztočnico za novo obtožbo.«

Kmalu zatem bomo spoznali tudi preostal arzenal narcističnih metod manipulacije. Med najbolj ’priljubljenimi’ so pogosto menjave teme in prekinjanja, ko narcisu tok pogovora ni najbolj po godu, prenos krivde in projekcije, omalovaževanje, zasliševanje, povzdigovanje glasu in čustveni izbruhi, čustvena izsiljevanja, laži, ignoriranje, ustvarjanje drame, igranje žrtve in nazadnje celo fizično nasilje.

In čeprav smo si morda lahko dolgo zakrivali oči pred resnico, nam bo slej ko prej postane jasno, da smo se ujeli v nadvse toksičen odnos (tako, kot je pred leti to postalo jasno Loti Palmer). Na žalost pa bomo takrat le težko računali na podporo okolice. Večina ’zunanjih opazovalcev’ (sorodnikov, skupnih prijateljev, sodelavcev in sosedov) bo za narcistične znake še naprej ostajala slepa. Še hujše. Zelo verjetno bodo mnenja, da je nekaj narobe z nami, saj bodo narcisa še vedno videli kot prijazno, skrbno, radodarno, stabilno, urejeno in marljivo osebo. S prav takšno masko se jim namreč neprestano kaže.

Kaj nam je na tem mestu torej storiti?

»Če smo se zapletli s človekom z narcistično osebnostno motnjo, ne pričakujmo, da bo kdaj boljše. Ne pričakujmo, da se bo spremenil. Ne pričakujmo, da ga lahko spremenimo mi,« je v knjigi jasno Loti Palmer in dodaja: »Ko ugotovimo, kaj se dogaja, je prvi, osnovni korak, da iz odnosa izstopimo. Na vseh ravneh: fizično, čustveno, psihično.«

Če to ni v celoti mogoče, ker je oseba z narcistično osebnostno motnjo naš nadrejeni v službi ali pa gre za bivšega partnerja, s katerim imamo otroke, se od njega distancirajmo v največji možni meri. To seveda pomeni, da bomo morali veliko tega ’preslišati’, ignorirati in se omejiti zgolj na najnujnejšo komunikacijo.

Naslednji – in še kako nujen – korak pa je, da se zazremo globoko vase in poiščemo, kaj nas je pri narcisu pritegnilo, zakaj smo v odnosu tako dolgo vztrajali in kako preprečiti, da bi se nam to še kdaj zgodilo. Šele skupaj s temi spoznanji lahko pričakujemo kasnejši jasen uvid in z njim sprejetje življenjske lekcije. Dejstvo je, da nas je ta ’lekcija’ zelo verjetno drago stala, po drugi strani pa drži tudi, da bi je verjetno ne bili deležni, če bi imeli bolj čvrste meje.

»Bistveno vprašanje ni, zakaj smo se zapletli z narcisom. Navsezadnje se lahko vsak opeče. Bistveno vprašanje je, zakaj smo v odnosu ostali tudi po tistem, ko se je izkazalo, da je nekaj hudo narobe. Kaj nas je motiviralo, da smo ohranjali odnos, in kaj nam je preprečevalo, da bi ga zapustili?«

Rešiti se iz narcisove mreže namreč ni dovolj. Treba je izstopiti tudi iz lastne kletke.

Za več branja!

Loti Palmer: V opoju narcisa

• Kako prepoznati narcistično osebnostno motnjo, jo odstraniti iz svojega življenja in začeti znova!

Loti Palmer v knjigi naniza V opoju narcisa naniza mnoštvo bolečih vprašanj, a tudi nekaj odgovorov: »Se bomo zmogli odreči lastni bolečini? Vlogi žrtve, v katero smo vraščeni? Si bomo upali raziskati svojo notranjost, poiskati svojega notranjega otroka in ga potolažiti, ozavestiti svoje travme in napačna prepričanja, prepoznati neustrezne vzorce, po katerih izbiramo ljudi, ki jih spuščamo v svojo bližino, se soočiti s svojimi strahovi, jezo, sramom, zamero in drugimi potlačenimi čustvi? Bomo zmogli pogledati vase in si priznati, da imamo težavo? Se spopasti z njo – in si nekoč iskreno reči: ’Tak, kot sem, sem v redu, sem vreden ljubezni, se sprejemam in si zaslužim, da me drugi sprejemajo’?’«

Priporočamo v branje!

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ