Ločitev: Pekel ali odrešitev?

Ločitev: Pekel ali odrešitev? (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
11. 7. 2019

Ločitev je eden od najbolj stresnih dogodkov. Po nekaterih raziskavah je celo bolj stresna kot smrt partnerja.

»Če bi umrl, bi vsaj vedela, da je konec. Tako pa se agonija kar vleče in vleče,« razmišlja Mira (45 let) na mojem kavču. Za seboj ima nekaj let ločitvenega pekla. Socialna služba, odvetniki, starši in prijateljice, sosedi ... »Kot da je moj odnos postal zdaj javna zadeva,« zagrenjeno pripoveduje. »Vsak, ki ima minuto časa, se vtakne in hoče biti pameten!« Mira je izmučena, jezna, prizadeta ...

Ločitev danes doleti vsak drugi prvi zakon. Nekatere statistike kažejo, da v zadnjem času število ločitev vendarle upada. Predvsem je ločitev manj pri tistih, ki se za zakon odločajo pozneje, in pri bolj izobraženih. Znanstveniki to razlagajo s tem, da se v teh primerih partnerja odločata bolj premišljeno in zrelo. Imata več izkušenj, prav tako pa več znanja in veščin, ki jih lahko uporabita, da ohranjata odnos.

Težka odločitev

Čeprav se je v zadnjih letih stigma okoli ločitve občutno zmanjšala in so razveze pogoste, pa odločitev za ta korak nikakor ni lahka. Mirina odločitev za ločitev je sledila letom nezadovoljstva. Poročila se je mlada. »Oh, kako sva bila zaljubljena!« se spominja. »Kaj vse mi je obljubljal!« Potem so prišli otroci. Pa posojila, gradnja hiše ... »Ves čas je bilo nekaj. Kot da naju je življenje požrlo,« se spominja Mira. Otroci so rasli ... in Mira je občutila vse več praznine. »Kot da me nihče več ne potrebuje, tako prazno je postajalo vse skupaj.« Saj otroci so jo osrečevali, poklicno je bila zadovoljna. A praznina v partnerstvu jo je dušila. Večkrat je poskušala kaj spremeniti, spodbuditi več povezanosti, pa ni šlo. Mož je imel svoje prijatelje, svoj šport, svoje delo ... Vsak poskus, da bi se zbližala, se je končal s še večjo prizadetostjo. Prepiri, žaljivke, kričanje ... Tako je naposled obupala. Dokler se ni nekega dne zgodilo. Ugotovila je, da ima mož drugo. Sesul se ji je svet. »Verjetno sem potrebovala to brco, da se zbudim,« pripoveduje. A še ni bilo dovolj. Še vedno je upala. Poskušala obuditi zakon. »Vse bi mu odpustila,« se spominja. »Pa ni hotel. Rekel je, da ne želi več biti z mano in je vložil papirje za ločitev.« Sledile so solze, bolečina, dvom in strah.

Mirina zgodba je ena izmed številnih zgodb o razbitih sanjah večne ljubezni in družinske sreče. Razlogi so različni. Včasih je za razvezo kriv alkohol, nasilje, prevare ali zlorabe. V novejšem času pa sta razlog za razvezo vse pogosteje tudi nezadovoljstvo in želja po večji življenjski kakovosti. Motivi, zakaj se ljudje odločijo za razhod, so različni. Pogosto se partnerja razideta, ko se rodi prvi otrok ali ko so otroci majhni. Sprememba v odnosih, novi izzivi, ki jih prinaša skrb za nebogljenega družinskega člana, predstavljajo veliko preizkušnjo. V zadnjih desetletjih pa se pojavlja tudi vse več razvez v zrelejših letih. Ljudje v svojih 40. in 50. in 60. letih se danes zavedajo, da imajo pred sabo še 20, 30, morda 40 let življenja. In ta leta želijo preživeti kakovostno. Ko otroci nekoliko zrastejo ali odidejo od doma, se pojavi praznina - sindrom praznega gnezda. Če ni zadostne motivacije za ponovno investiranje v odnos, je to lahko povod da se partnerja razideta.

Ne glede na razloge, pa odločitev za razvezo nikakor ni lahka. Sledi ji težko obdobje dvomov, strahov, negotovosti. Morda celo zlorab, ki se lahko stopnjujejo od psihičnih do fizičnih. Običajno je eden od partnerjev bolj zainteresiran za ohranitev odnosa kot drugi. Tako so občutki prizadetosti neizogibni. Ranjena samopodoba, dvom, sram in krivda pogosto zaznamujejo to obdobje.

Izguba za izgubo ...

V večini primerov si do neke točke partnerja vendarle prizadevata ohraniti zvezo. Zavedata se, da bosta z razvezo oba veliko izgubila. Posebej težko je, če so vpleteni otroci, zlasti majhni. Skupno premoženje, skupni prijatelji, aktivnosti, morda poslovne povezave ... »Kot da je zažrt v sleherno poro mojega življenja,« se spominja Mira. Razdruževanje je kompleksno. Toliko bolj, ker smo čustveno prizadeti, ranjeni. Z ločitvijo zapuščamo stare oblike bivanja. Večinoma to pomeni, da se moramo sprijazniti tudi s slabšim socialnoekonomskim položajem. »Prodala sva hišo, naš skupni dom. Z otroki sem se preselila v neko najemniško luknjo. Za kaj več ni bilo dovolj denarja,« pripoveduje Mira. »Odvetniki so peklensko dragi,« dodaja. »Nekaj časa sem razmišljala, da bi se preselila v drug kraj. Da ne bi nikogar poznala. In bi začela na novo, daleč stran od pogledov in zlobnih jezikov. Potem pa sem se odločila ostati v mestu. Zaradi otrok ...«

Poiščite si pomoč! Lahko je tudi drugače ...

Večina ljudi še vedno meni, da mora takoj, ko se odloči za razvezo, angažirati odvetnika. Neredko se zgodi, da se posameznik najprej oglasi pri odvetniku in se dogovori za strategijo razdružitve premoženja, še preden pove partnerju za ločitev. Takšne poteze sprožita strah in občutek ogroženosti. Človek meni, da 'želi zavarovati svoje interese'. In vendar to v večini primerov ni najboljša pot, saj s tem avtomatično spremenimo (nekdanjega) partnerja v nasprotnika. Tako položimo temelj za dolgotrajne pravde na sodišču, ki bodo oba čustveno, zdravstveno in finančno osiromašile. Pomembne so tudi psihične stiske. Še vedno je pogost strah pred družbeno stigmo. Sram, občutki neuspeha in neustreznosti dodatno trpinčijo posameznika. Občutki izgube preplavljajo na vsakem koraku.

Kaj pa otroci?

Raziskave o tem niso enoznačne. Za otroke je ločitev vsekakor velik pretres. Kakšne bodo dejanske posledice, je zelo različno od primera do primera. Tradicionalno razmišljanje, da 'mora družina ostati skupaj' za vsako ceno - za dobro otrok, ne drži. Če so prisotna zlorabljajoča vedenja, nasilje ali odvisnosti, bo za otroka boljše, če bo zaživel v bolj varnem, stabilnem okolju enostarševske družine. Posledice razveze so zelo odvisne tudi od starosti otroka in od tega, kako starši izpeljejo ločitev. Raziskave kažejo, da je najpomembnejši dejavnik pri tem, kakšne posledice bo imela ločitev na otroka, medstarševski konflikt. Torej to, koliko in kako se starša kregata. Še en razlog več, da najdete načine za čim bolj mirno razrešitev situacije.

Pomembno vpliva tudi starost otrok. Manjši otroci bodo načeloma stremeli k temu, da bi starša ostala skupaj. Razveza predstavlja veliko destabilizacijo v njihovem življenju. Vse, kar poznajo, razpada. Pogosti so občutki strahu, tesnobe. Skrb, da bi tudi drugi starš odšel. Morda začne otroka skrbeti, da bi starš, ki nenadoma nima več rad očka ali mamice, nenadoma prav tako ne bi imel več rad njega … Te skrbi in stiske vodijo v večjo potrebo po varnosti, povezanosti s staršem in domom. Nikakor pa ni primerno spraševati otroka za mnenje, ali naj starša ostaneta skupaj. Majhen otrok nima kapacitete za presojanje o takšni odločitvi. Lahko pride od regresije na prejšnjo razvojno stopnjo do nespečnosti, stanj strahu, povečane tesnobe, še posebno ob odhajanju, lahko se pojavijo psihosomatske težave, kot so npr. tiščanje v želodcu, trebuhu, glavobol ... ali mokrenje postelje. Zato majhen otrok potrebuje več pozornosti, nege in bližine. Pri adolescentih, kjer je razvojno težišče na vrstniški skupini, pa bo tendenca ravno obratna. Najstnik se bo bolj usmeril v druženje z vrstniki, v oblikovanje lastne identitete. Potrebuje več podpore pri oblikovanju svojega prostora. Še vedno pa je ključno, da vztrajamo pri jasnih mejah in prevzemanju odgovornosti. To mu ustvarja kompas in občutek varnosti, pripadnosti in stabilnosti v svetu, ki se spreminja.

ločitev

Opolnomočite se!

Nekaj idej, ki vas lahko podprejo:

1. Nič več žrtev! Stopite iz vloge žrtve in prevzemite odgovornost za svoje življenje v lastne roke! Situacija je brez dvoma zahtevna, a ne nerešljiva. Stiske so del človeške izkušnje. In imate kapacitete, da jih premagate.

2. Usmerite se na rešitve. Če je padla odločitev za razvezo, se usmerite na razreševanje situacije in iskanje praktičnih rešitev. Tudi če so začasne. To vam bo pomagalo preusmeriti misli in vam povrnilo delček samozavesti.

3. Dovolite si žalovanje. Bodite sočutni do sebe! Zavedajte se, da ste veliko izgubili. Faza žalovanja je normalen odziv. Dovolite si biti žalostni, doživeti izgubo z vso bolečino, ki pride zraven. Žalovanje je popotovanje čez pokrajino različnih čustev - od jeze do besa, obupa, sramu in zavisti, ljubezni in hrepenenja ... Vse to spada zraven. Žalovanje prihaja v valovih. Podprite se v tem procesu in na nežen, sočuten način poskrbite zase. Faza žalovanja traja različno dolgo in pomembno je, da si naklonite ta čas.

4. Poiščite pozitivne modele! Najdite ljudi, ki so imeli podobno izkušnjo razveze - in zdaj živijo zadovoljno, kakovostno življenje. Ločitev nikakor ni konec sveta. Marsikdo meni, da je njegovo življenje po razvezi boljše. Povežite se s takšnimi ljudmi. Skupine za razvezane, razne delavnice na to temo ali poljudna literatura so lahko dobrodošle vzpodbude.

5. Povežite se s somišljeniki! Obdajte se z ljudmi, s katerimi imate enake vrednote. Morda v pretekli zvezi ni bilo posluha za nekatere stvari, ki so vam pomembne. Šport, narava, kultura, vera ... razmislite o tem, kaj vam je pomembno, in se povežite z ljudmi, ki delijo vaš vrednotni sistem.

6. Zavzemite pozicijo sodelovanja. Namesto da se iz svoje ranjenosti poskušate maščevati partnerju, rajši razmišljajte o tem, kako lahko uredita nadaljnje življenje tako, da bo za vse čim bolj kakovostno. Poskusite razvijati razumevanje do sebe in do partnerja - namesto obtožb.

7. Delujte v dobro otrok! Naj bo blagostanje otrok najvišje vodilo. Čeprav več nista partnerja, bosta še vedno ostala starša. Poskusita urediti razmerja glede skrbi za otroke čim bolj v skladu s tem, kar je v dobro otrok. Preigravanje lastnih zamer do partnerja prek otrok se slabo obrestuje, saj poglablja konflikt in otežuje situacijo - v prvi vrsti otrokom, pa tudi obema partnerjema.

8. Bodite odprti za nove možnosti. Sodobni čas ponuja številne nove možnosti. Od informacij in skupin prek interneta do različnih novih oblik bivanja (npr. t. i. skandinavski model, kjer otroci ostanejo v starem domu, starša pa se tedensko izmenjujeta).

Za moč - po pomoč!

Ob vsem tem trpljenju sodobni čas ponuja veliko novih možnosti. Če nam odpove avto, ne oklevamo in ga odpeljemo k mehaniku. Koliko bolj kompleksni so človeški odnosi! In vendar si mislimo, da jih lahko rešujemo sami ... V situaciji, ki je tako kompleksna, večplastna in čustveno nabita, si boste naredili veliko uslugo, če boste poiskali pomoč. Ni vam treba iti čez vse te prepreke sami. Obstaja vrsta strokovnjakov, ki vam lahko to trnovo pot olajšajo.

1. Mediacija namesto sodišča

Obstajajo sodobnejše oblike podpore, ki olajšajo dogovarjanje. Mediator vama lahko pomaga, da najdeta skupni jezik tudi takrat, ko sama ne zmoreta. Mediacija je zelo dobra alternativa sodnim procesom. Mnogo cenejša je, predvsem pa omogoča boljše nadaljnje odnose.

2. Psihoterapevtska podpora

Je lahko koristna v vseh fazah. Ko razmišljate o razvezi, vam lahko psihoterapevt pomaga osvetliti in bolje razumeti same sebe. Preden se odločite za konec odnosa, je vsekakor smiselno poskusiti partnersko terapijo. Če sta se odločila za ločitev, vama terapevt lahko pomaga izpeljati proces tako, da bo za vse čim manj boleč in razdiralen. V fazi po ločitvi pa vam psihoterapevt lahko pomaga zaceliti rane, spet zgraditi samopodobo in vzpostaviti zadovoljujoč, izpolnjujoč način življenja.

3. Socialne službe imajo veliko izkušenj in vas lahko podprejo pri uveljavljanju socialnih transferjev in v oblikovanju vašega novega statusa.

4. Razne servisne službe in informacije prek interneta vam lahko olajšajo situacijo. Olajšajte si situacijo povsod, kjer je mogoče. Nepremičninski agenti, čistilni servisi, avtomobilski posredniki vam lahko odvzamejo del bremena pri oblikovanju nove življenjske situacije. Poiščite pomoč in se razbremenite, kjer je to možno. Situacija je dovolj kompleksna in zahtevna, zato poskušajte poenostaviti, kjer se da.

Ostanite odprti za možnosti!

Sodobni čas ponuja številne možnosti. Ostanite odprti tudi za različne alternativne opcije. Mira je po začetni krizi našla dobro rešitev. Skupaj s prijateljico, ki je bila prav tako ločena in z otroki, sta najeli lepo hišo v bližini šole otrok. Takšno sobivanje jima je omogočilo, da sta znižali stroške in ohranili primerljiv življenjski standard za svoje otroke, kot sta ga imeli pred ločitvijo.

Bližina razširjene družine in bivšega moža pa je za otroke omogočila relativno varno okolje. V okviru partnerske terapije sta se z bivšim možem dogovorila za obliko skrbi za otroke in urejanje starševskih obveznosti tako, da je za otroke čim bolj funkcionalno. Mira redno prihaja k meni na psihoterapijo. Celi rane in gradi porušen občutek lastne vrednosti. Začela je potovati. Ponovno je odkrila slikanje in se začela ukvarjati s športom. Postopoma je vse bolj zadovoljna sama s sabo ... »Mami, že zdavnaj bi morala to narediti,« ji je zadnjič rekel njen najstniški sin. »Še vedno boli, a zdaj vem, da se je zgodilo najboljše, kar se je lahko. Moj nekdanji je imel takrat več moči kot jaz, da je prekinil odnos, ki ni bil več dober za nobenega od naju,« pravi Mira. »Občutek imam, da sem šele zdaj zares ponovno zaživela,« pravi. Vesela sem zanjo in za njeno družino. Hvaležna za njen razcvet v njeni živ­ljenjski zgodbi.

Besedilo: Dr. Tjaša M. Kos

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri