Kako čudovito! Končno pomlad, ko me zjutraj namesto umetnih zvokov v trdi temi zbudi čisto prava sončna svetloba v spremljavi čisto naravnega ptičjega žvrgolenja. Nič več se ne zavijem v puhasto odejo in si mislim 'samo še pet minut, pa bom vstala', nič več hitenja, ker se teh pet minut spremeni v petnajst, potem pa je panika.
Pomlad je prav poseben čas, ko sonce, kot je zapisal Charles Dickens, vroče sije, veter pa mrzlo piha, na svetlobi je poletje, v senci pa zima. Zame je letos nov začetek, zato brstim skupaj z bukvami, ki se odevajo v nežno zeleno barvo, cvetim s skrečnikom, ki se v modrini bohoti v skalnjakih, in grenikom, ki z belino nostalgično spominja na zimo, veselo piskam s sladkimi rumenimi trobenticami in končno živim.
Dobila sem delo. Po letu dni životarjenja na račun staršev (hvala, mami in ati, stokrat hvala!) se mi je nasmehnila sreča, da so me izbrali med 250 prijavljenimi. Ko sem oddala življenjepis in poklicala v kadrovsko službo ter izvedela, koliko jih želi delati, sem se cel mesec vlačila okoli, depresivna kot jesenska megla. In potem so me povabili na razgovor. Moj tretji razgovor v življenju. Bili smo sedmega, razgovor sem imela ob desetih. Sama pravljična števila!
Nisem si pripravila odgovorov na vsa mogoča vprašanja, s katerimi te lahko presenetijo izpraševalci, nisem se oblekla tako, kot svetujejo strokovnjaki, šla sem kot Neža P., z veliko znanja, volje, veselja in upanja. Povedala sem jim, kar jih je zanimalo, vprašala, kar je zanimalo mene – in bila uspešna.
Začel se je prvi dan mojega novega življenja. Še nikoli prej se nisem nikamor vozila z vlakom (razen nekajkrat na morje, ko še nisem imela vozniškega izpita), zdaj pa je bila to najcenejša, najpreprostejša, najhitrejša in daleč najudobnejša in najmanj stresna rešitev, saj sem se izognila gneči na cesti, iskanju parkirnega prostora in norim voznikom, ki vozijo z desetcentimetrsko varnostno razdaljo in prehitevajo po desni.
***
Še zadnji požirek kave in odpravim se na železniško postajo. Diham sicer še ne s polnimi pljuči, ker nekateri na žalost namesto suhih drv v starih pečeh kurijo vse mogoče smrdljive odpadke, vidni živci pa so polno obremenjeni s pošiljanjem signalov v možgane, ki ustvarjajo prelepe podobe.
Deset minut hoje mi prijetno požene kri po žilah. Z vlakom prideva hkrati na postajo, ker sva se že uskladila. Moj prostor ob oknu je prazen. Slečem jakno, jo dam na kolena, nato pa se zazrem skozi okno v svet, ki beži. Iz torbice vzamem knjigo. Štirideset minut je samo mojih, včasih za razmislek, drugič za sproščanje. Odprem jo, kjer sem pustila listek, in preberem: Svet zunaj je bil videti mrzel že skozi zaprto okno. Spodaj na ulici so vrtinci vetra sukali prah in kose papirja in čeprav je sijalo sonce in je bilo nebo živo modro, se je zdelo, da ni barve nikjer drugje kot na plakatih, ki so bili prilepljeni vsepovsod. Obraz s črnimi brki je visel z vsakega dominantnega mesta. Eden je visel na pročelju hiše takoj nasproti. "Veliki Brat te opazuje," je govoril napis, medtem ko so temne oči zrle naravnost v Winstona.
Kar zmrazi me. Silno mračno knjigo sem si izbrala za tako čudovit dan. Dvignem pogled in se zazrem skozi okno. Hiše, drevesa in travniki bežijo mimo mene, lepi, obsijani z bleščečo svetlobo. Nasmehnem se ob pogledu na stoječo kolono avtomobilov, in ko se z zadovoljnim vzdihom obrnem od okna, se srečam s črnim pogledom, ki je zapičen naravnost vame.
Spreleti me, kot bi me streslo. Počutim se popolnoma drugače kot Winston iz Orwellovega romana 1984. Oblije me vročica in le upam lahko, da skozi obarvano kremo ni videti, da mi je kri butnila v glavo. Ker je svet nenadoma čisto pri miru in tudi čas obstane, se ne zavedam, kako dolgo traja očesni stik, preden se lastnik prelepih oči ponovno posveti svoji tablici, zavedam se le tega, da so vsi metulji sveta v mojem trebuhu, kjer plahutajo s krilci in mi povzročajo sladko slabost.
Zazrem se v knjigo in se pretvarjam, da berem o novoreku, v resnici pa sploh ne vem, kaj berem, ker ga na skrivaj opazujem. Rjave lase ima, postrižene na kratko, prijeten ovalen obraz, po dolgih nogah sklepam, da je visok. Očitno začuti, da ga nekdo gleda, ker dvigne pogled in me ujame. Pogumno se nasmehnem in v meni kar brbota. Naj mu kaj rečem? Le kaj si bo mislil? Gotovo ga ženske ves čas ogovarjajo, ker je tako čeden. Roke imam mrzle, lica mi žarijo. Reši me neslišen klic njegovega telefona. Oglasi se in dolgo govori. Slišim nekaj o težavah, ki jih bo rešil, takoj ko pride. Očitno je človek akcije.
Vlak upočasnjuje, ljudje vstopajo in se pomikajo proti izhodnim vratom. Pred menoj se znajde zelo obilna ženska in mi zablokira prehod. Prekleto! Vlak ustavi, ljudje izstopajo, temnooki tudi. Celo večnost traja, da se debeluška skobaca na peron. Končno izstopim. Trapasto se počutim. Nikjer ga ne vidim. Kaj pa sem mislila? Da me bo zaradi dveh pogledov ogovoril? Da me bo počakal? Da me bo povabil na kavo? Trapa!
"Nasvidenje jutri," nenadoma zaslišim.
Zagledam ga, kako zavija v drugo smer kot jaz in se mi smehlja. Kolena se mi šibijo. Kar slabo mi je od vznemirjenja.
"Nasvidenje," se nasmehnem.
Sonce sije, ptički prepevajo, rožice brstijo, jaz pa komaj čakam, da bo jutri. Ah, ta ljubezen!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
