»Skoraj nismo mogli verjeti svojim očem, ko smo prišli na oddelek za lahko branje v javni knjižnici v mestu Linköping. Tam je bilo več stojal s policami in vse so bile polno založene. V Sloveniji bi z gradivom v lahkem branju lahko založili le polico ali dve.«
Tako začne opisovati obisk knjižnice v švedskem Linköpingu Tatjana Knapp, vodja projekta Lahko je brati, projekta za razvoj lahkega branja v Sloveniji, ki ga z državnimi in evropskimi sredstvi izvaja Zavod Risa.
Knapp, predsednica Zavoda Risa, in njena kolega pri projektu Lahko je brati so za delovni obisk izbrali Švedsko, ker je v tej državi lahko branje že pred desetletji postalo del državne politike. Polne police knjig v lahkem branju so plod dolgoletnega ustvarjanja lahkega branja. Na Švedskem so že pred desetletji razmišljali o tem, da ljudje s kognitivnim hendikepom živijo v informacijski revščini, zato nista čudna njihova neinformiranost in nesamostojnost. Marsikatera oseba z manjšo intelektualno sposobnostjo se je namreč zmožna marsičesa naučiti in je potem bolj samostojna, vendar ji je treba priskrbeti informacije v njej razumljivem načinu.
Zavedanje o tem, da obstaja nekaj takega, kot je diskriminacija pri dostopu do informacij, se je razvijala postopno. Danes pa se švedske knjižnice že pohvalijo s tem, da imajo na oddelkih za lahko branje tudi knjige, ki so jih v lahkem branju napisali najbolj znani pisatelji in pisateljice na Švedskem.
Veliko del na oddelku za lahko branje knjižnice v Linköpingu sicer ni bilo izvorno napisanih
v lahkem branju, ampak so bila vanj prirejena. Zakonodaja je na Švedskem zelo naklonjena prirejanju, saj se lahko v lahko branje brez dovoljenja avtorja priredi katerokoli delo. Omejitev obstaja le, kadar je lahko branje v zvočni obliki, na primer kot zvočna knjiga. V tem primeru knjižnice odgovarjajo za to, da se gradivo posoja le osebam, ki so upravičene do lahkega branja.Z lahkim branjem, vključno s prirejanjem vanj, se na državni ravni ukvarja Agencija za dostopnost medijev. Agencija ima več kot 100 zaposlenih, denar za njeno delovanje pa zagotavljata švedsko ministrstvo za šolstvo in ministrstvo kulturo. Z lahkim branjem se ukvarjajo celovito in skrbijo za njegovo prisotnost na vseh področjih. Prva stvar, ki so jo naredili pred leti, ko je bila agencija ustanovljena, je bil zapis pogojev knjižnične izposoje.
Ker je politika pomembno družbeno področje, se danes lotevajo tudi prirejanja predvolilnih programov strank v lahko branje.
Pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, ki so jih zaradi vzpona skrajno desne stranke
Švedski demokrati v predvolilnih anketah podrobno spremljali tudi tuji mediji, se je prav lahko branje izkazalo kot odlično orodje za analizo volilnih programov. Eden izmed temeljev lahkega branja je namreč ta, da izluščimo in zapišemo le bistvo, brez votlih fraz. Veliko švedskih strank je bilo neprijetno presenečenih, ko so videle, kako borne dolžine so bile priredbe njihovih programov v lahko branje.
O politiki in najbolj pomembnih aktualnih dogajanjih osebe, ki težje razumejo, na Švedskem obveščajo tudi njim prilagojeni mediji. Zgoraj omenjena agencija izdaja tedenski časopis 8 SIDOR, ki – kot pove njegovo ime – izhaja na osmih straneh, bralstvo pa si lahko nove novice vsak dan prebere tudi na spletni strani časopisa. Z njim se ukvarja šest zaposlenih pri agenciji. »Medtem v Sloveniji edini redni časopis v lahkem branju, 20 MINUT, ustvarjamo v zavodu Risa. Ustvarjajo ga izključno prostovoljci in prostovoljke, zato časopis ne more iziti več kot enkrat na dva meseca, in to le na spletu. Včasih smo ga še tiskali v omejenem obsegu, zdaj pa ne več, saj ni denarja,« je slovensko realnost lahkega
branja v medijih opisala Tatjana Knapp.
Agencija za dostopnost medijev se ne osredotoča le na številčnost ustvarjenih informacij v
lahkem branju, ampak tudi na kakovost. Informacija je lahko sama po sebi dostopna, torej razumljiva, vendar jo morajo ljudje, ki lahko branje potrebujejo, najprej najti. Tudi temu, da informacije pridejo do ljudi, je treba namenjati pozornost. Agencija zato intenzivno sodeluje z ustanovami, kot so šole, knjižnice, muzeji in založbe. V različnih ustanovah imajo svoje predstavnike za lahko branje. Tako dobijo najboljše informacije o tem, kaj uporabniki inuporabnice še potrebujejo.
Poleg agencije izdajajo knjige tudi zasebne založbe. Samo založba Vilja, na primer, letno
izda več kot 60 knjig v lahkem branju. Ustvarjajo lahko branje tako za odrasle, kot tudi za
otroke. Njihove knjige pa – poleg oseb s kognitivnim hendikepom – bere tudi veliko
priseljenk in priseljencev, ki se s pomočjo teh knjig hitreje naučijo švedsko.
»Čeprav smo se pri založbi pojavili nenajavljeni, so nam kljub temu prijazno predstavili svoje delo. Vedo, da so v lahkem branju močni in da se imajo s čim pohvaliti,« je dejala Tatjana Knapp. Po njenem mnenju bi morali tudi pri nas knjigam v lahkem branju posvečati dodatno oblikovalsko pozornost, tako da bi bile te knjige še bolj zanimive na pogled in privlačne za branje. Pri Vilji izhajajo iz tega, da ljudje, ki težko berejo oziroma
razumejo, pogosto neradi berejo, zato se je treba zanje še bolj potruditi. Toda založbo, ki bi bila pripravljena izdati kaj v lahkem branju, je po besedah Tatjane Knapp zelo težko najti. »Seveda je Slovenija manjši trg kot Švedska, a ne spet tako zelo manjši. Vseeno v Zavodu Risa resno razmišljamo o tem, da bi se kar sami začeli ukvarjati z založništvom. Zgleda, da bomo le tako tudi pri nas nekoč imeli toliko knjig v lahkem branju, kot jih imajo danes na Švedskem,« je še povedala Tatjana Knapp.
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
