Krzysztof Charamsa – gejevski duhovnik, ki se je uprl hinavščini cerkve!

30. 9. 2017
Deli
Krzysztof Charamsa – gejevski duhovnik, ki se je uprl hinavščini cerkve! (foto: profimedia)
profimedia

»... imenujem se Krzysztof Charamsa, danes še monsinjor Krzysztof Charamsa. Že več let sem drugi tajnik mednarodne teološke komisije in več kot dvanajst let uradnik kongregacije za doktrino vere, nekdanjega svetega oficija, nekdanje svete inkvizicije. Za zadaj sem še profesor na papeški univerzi Gregoriana in na papeški visoki šoli Regina Apostolorum. Sem duhovnik, več kot osemnajst let. Sem moški, danes lahko dodam – svoboden moški. Radost te svobode bi rad delil z drugimi,« so besede, s katerimi je 3. oktobra leta 2015 takrat 43-letni Krzysztof Charamsa na tiskovni konferenci nagovoril zbrane in nato razkril svojo veliko skrivnost.

Da je gej.

Sledilo je njegovo takojšnje izobčenje iz Cerkve.

Pa vendar je Krzysztof Charamsa, ki je do tedaj vse svoje življenje podredil prav Cerkvi, danes svoboden. In srečen. Kot še nikoli pred tem.

O procesu svojega osvobajanja od spon nečloveško dušeče in zatohle kletke dogem, zablod in zmot diskriminatorne Cerkve pa je napisal tudi odmevno knjigo Prvi kamen - Jaz, gejevski duhovnik, in moj upor proti hinavščini Cerkve, ki je v prevodu Irene Trenc Frelih pravkar izšel pri Mladinski knjigi in s katero v na pol biografski izpovedi obračuna z vso hinavščino institucije, ki si jemlje pravico gospodovati ljudem, si jih podrejati, jim vcepljati občutek krivde in jim obljubljati odrešitev, če se odpovedo delu svoje človeškosti.

»Če se javno odrečeš svoji spolnosti, se boš rešil,« trdi Cerkev in Krzysztof Charamsa se v biografiji, ki ni toliko osebna biografija, kot je v resnici biografija neke Cerkve, vpraša: »Česa bi me rada odrešila? Sreče, da živim, vedrosti, prepričanja v samega sebe, strpnosti, gejevskih umetnikov, Michelangelovih poljubov? Morda pa bi morala odrešiti svet svojega zadrtega klera in svojih prepotentnih vplivov, svojih lobijev in nenehnega teptanja dostojanstva vsakega homoseksualca.«

S taisto globoko iskreno in podoživeto neposrednostjo Krzysztof Charamsa nadaljuje: »Ta knjiga je del biografije neke Cerkve, ki je obsedena s spolnostjo, toda kot jetnica globoke shizofrenije tudi bolna od spolnosti.«

Perverzija vdiranj v intimo!

Branje Krzysztofove dodelane teološke in filozofske misli bo dvignilo marsikatero obrv. A ne zgolj tistih, ki poosebljajo to, kar s svojim osebno izpovednim protestnim manifestom secira in kritizira, ampak tudi vseh tistih, ki so globoko v sebi vedno čutili, da jih Cerkev brezsramno ropa vitalnih delov tistega, kar je njihovo bistvo in zatorej po svojem izvoru sveto. Zapisano se zato ne bo dotaknilo zgolj homoseksualcev, ki so bili stoletja prisiljeni svojo identiteto skrivati pred cerkvijo, temveč tudi vse ostale, naj si bo verne ali neverne. Cerkev si namreč veliko predolgo dovoli posebne vrste perverzijo. Perverzijo vdiranja v intimo slehernika.

Ali kot je svoje čase povedal dunajski kardinal nadškof Christoph Schönborn in s je z njim strinjal Krzysztof: »... Cerkev vstopa samo v spalnico ljudi in nikoli ne obišče njihovega salona; morala pa bi jih srečevati tam ali v kuhinji, delovni sobi, na terasi, vrtu ali tam, kjer preživljajo dobršen del svojega življenja. Tako bi morda spoznala svoje homoseksualne pripadnike – in seveda tudi heteroseksualne – takšne, kakršni so v resnici, brez prezira in nezaupljivosti. Namesto tega pa z zadovoljstvom nadzira, brska, vdira v intimo. Če to spalnično policijo zalotijo pri nedovoljenem delu, bo nemudoma razložila, da je hotela samo dobro, hotela je pomagati, hotela je rešiti. Cerkvena resnica je vsa osredinjena na seks. Neuravnovešenost moje avtobiografije je neuravnovešenost biografije Cerkve.«

Kdor nadzoruje spolnost, nadzoruje celega človeka, pa je svoje čase trdil že Oscar Wild.

Naj zmaga Bog, ne Cerkev!

Pričevanje, s katerim je nekoč visoki uradnik Vatikana želel prekiniti tisočletni molk, je v cerkvenih krogih seveda dvignilo veliko prahu, avtor neprizanesljive kritike brezčutnih plati Cerkve pa se je moral soočiti s srditimi napadi užaljenega klera.

Pa vendar Krzystof, ki zase pravi, da je bil od nekdaj globoko veren, še naprej verjame. V boga. Za razliko od Cerkve ga ta namreč nikoli ni pustil samega.

»Bog me je ustvaril in me nikoli ni pustil samega. Tudi danes je z mano. Bolj kot kadarkoli čutim, da verujem. Nikoli nisem dopustil možnosti, da je to življenje le nekajletna pot, potem pa te vsrka neizmerljiva praznina niča,« je ob koncu svoje epohalne kritike Cerkve navdahnjen Krzysztof, ki vsemu navkljub verjame. »Verjamem v družino, v ljubezen in v življenje ter si želim, da bi bilo večno. Verjamem v možnost, da bom srečen, v naravo stvari, skrivnostno, kakor je skrivnosten človek. Verjamem v ponižnost resnice, ki prihaja z življenjskimi izkušnjami in postane tvoja svoboda. Verjamem v človeka, zato verjamem v Boga.«

Za nekdanjega duhovnika je v njegovi vseživljenjski bitki s seboj v senci brezčutno mačehovske Cerkve zmagal Bog. Še več. Prepričan je, da bo ta slej ko prej odprl oči tudi katoliški Cerkvi, in precej manj prepričan, da bi se to lahko zgodilo še za časa naših življenj.

A kakorkoli že, bo do takrat Cerkev – takšna, kot je – zahtevala še veliko nedolžnih žrtev. Ena slednjih bi kaj lahko bil tudi Krzysztof, ki je v preteklosti pogosto pomislil na smrt in se tega niti ne boji povedati.

»Ljubša bi mi bila smrt, kakor da bi moral še naprej životariti v nekakšnem cirkusu neobčutljivih in brezbrižnih pajacev,« med drugim piše Krzysztof in nadaljuje: »Dostikrat bi si za izhod v svobodo najraje izbral smrt, da mi ne bi bilo treba živeti z občutkom krivde, ker sem se rodil kot homoseksualec. Raje bi umrl, kot da bi ostal v ustanovi laži, kakršna je Katoliška cerkve.«

Iz neznosne ječe v svobodo

Pa danes?

Krzysztof Charamasa si danes dovoli živeti in biti to, kar v resnici je, kar pa je hkrati vse, česar Cerkve ne prenese.

»Cerkev ne prenese, da bi se pokazala zavest homoseksualca, ki se ne čuti več bolnega, krivega, nenaravnega. Ne more prebaviti geja, ki se čuti srečnega, izpolnjenega in mirnega: s svojim ponosom nad seboj, z ravnokar doseženim mirom in varnostjo bi utegnil 'okužiti' še druge. Cerkve ne prenaša svobode narave, ki je daleč od tite, kakršno bi si želela njena ideologija. Cerkev ne prenaša svobode do ljubezni, ki je več ne ovira prepoved uživanja v vsem, kar je najlepšega.«

A Krzysztof Charamasa se ne da.

V Cerkev je vstopil, da bi zadostil svoji lakoti po duhovnem in se hkrati ognil zahtevam heteronormativne družbe po poroki in osnovanju družine. Iz nje pa je izstopil bogatejši za spoznanje, da je Bog vedno bil in vedno bo z njim – pa naj bo to znotraj ali zunaj Cerkve.

Svojo zaobljubo o celibatu, ki jo je dal, ko je postal duhovnik, je prvič prelomil šele, ko je spoznal Eduarda, svojega sedanjega partnerja, s katerim danes živi v bližini Barcelone.

charamsa

Srečen.

In svoboden.

Priporočamo v branje!

Pričevanje, kakršnega še ni bilo: visoki uradnik Vatikana sklene prekiniti tisočletni molk in razkriti brezčutno, zahrbtno obličje Cerkve.

prvi kamenKrzysztof Charamsa se je rodil leta 1972 v poljskem mestu Gdynia. Študiral je filozofijo, teologijo in bioetiko na Poljskem, v Švici in Italiji. Doktoriral je na papeški univerzi Gregoriana in pozneje tam poučeval; teologijo je predaval tudi na papeški visoki šoli Regina Apostolorum v Rimu. Služboval je kot tajnik mednarodne teološke komisije in prelat Kongregacije za nauk vere, najpomembnejšega vatikanskega urada, ki skrbi za doktrino Rimskokatoliške cerkve.

3. oktobra 2015 je na tiskovni konferenci javno oznanil svojo istospolno usmerjenost, čemur je sledilo njegovo takojšnje izobčenje iz Cerkve.

V knjigi Prvi kamen opisuje življenje duhovnika in grenke izkušnje, ki so ga privedle do izpovedi osebne resnice.

     

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju