Konferenca o ljubezni: Psihologi in terapevti o odnosih, družini, partnerstvu ...

Konferenca o ljubezni: Psihologi in terapevti o odnosih, družini, partnerstvu ... (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Jana
15. 3. 2018

Že tretjič zapored smo na največji konferenci o ljubezni dan preživeli z izvrstnimi predavatelji, ki so s svojimi vsebinami dodobra pretresli pretežno ženske duše in odprli mnogo vprašanj. Odgovore še iščemo ...

Osebna rast, odnosi, partnerstvo, samopodoba – to so teme, ki pritegnejo. Zdi se, da vse bolj. Na konferenci Ljubezen od A do Ž so se zbrala imenitna imena psihologov, terapevtov, finančnic, motivatork ..., ki so do zadnjega kotička napolnila Festivalno dvorano v Ljubljani. Čeprav se zdi, da je na teh dogodkih vse več parov, je večino zainteresiranega občinstva še vedno sestavljal ženski spol. Zadnjo soboto v februarju so si marsikatere prijateljice različnih generacij že tradicionalno rezervirale za obisk konference in prijetno klepetavo vzdušje in druženje je bilo zaslediti že pred začetkom dogodka.

Polne pričakovanj so se odpravile v prelepo dvorano, poiskale najboljši sedež in se prepustile res izpolnjujočemu dogodku, ki naj bi jim pomagal odgovoriti na vprašanja, kot so: kako sva se našla, kako razviti osrečujoč odnos, je partner mamin sin, kakšna je moja samopodoba, kakšne so matrice ljubezni, naj imava finance skupaj ali vsak zase in podobno. Konferenco je povezovala dramska igralka, predvsem pa iskalka dobrih odnosov Zvezdana Mlakar, ki je delovala kot riba v vodi. Težko si predstavljam, da bi lahko za to prireditev organizatorka Višnja Gavran poiskala boljšo izbiro.

Mamin sin

Konferenco je s predavanjem Mamin sin začel dr. Andrej Perko, psiholog in nekdanji sodelavec kontroverznega psihiatra Janez Ruglja. Predstavil je vpliv primarne družine na partnerske odnose, ki jih v življenju ustvarja posameznik, in dal misliti. Nekaterim tako zelo, da je v občinstvu stekla tudi kakšna solza: »Kako bomo vstopali v odnos, je v veliki meri odvisno od družine, kakšen odnos imata oče in mati. To je tista dota, ki nam jo dajeta. Če je njun odnos ljubeč, je to največ, kar nam za živ­ljenje lahko dasta. Vse druge naloge, način vzgoje ... niso tako pomembne. Če otrok vidi, da se mati in oče pristno ljubita, je to dota, ki jo nese s seboj v življenje in jo ponotranji. Družina je edini prostor, kjer smo sprejeti ne glede na to, kako funkcioniramo. Povsod drugje smo sprejeti zaradi funkcije, ki jo imamo.«

Dr. Perko je pojasnil vloge staršev v posameznih obdobjih otrokovega odraščanja. Pri čemer morata starša drug drugemu dajati prostor, da svoji vlogi sploh lahko izpolnjujeta. 'Hiperprotektivne' matere očete pogosto izrinejo iz vzgoje, kar ima posledice: »Če je oče izrinjen ali je, kot je dejal dr. Rugelj, pezde, ki se sam ni oblikoval kot moški, otroci rinejo po liniji najmanjšega odpora in smo kot starši vzgojno nemočni. Značilnost slovenskega prostora je, da je skoraj vsak drugi zakon razvezan, otroci pa praviloma ostajajo pri materi.« Mati je največkrat, tako dr. Perko, globoko razočarana in se naveže na svoje otroke. »Ti otroci se v tej igri zlomijo in svoji materi ostanejo dolžni vse življenje in rešujejo njene težave, ker postajajo nadomestni partnerji. Ti otroci so psihološko zlorabljeni, ne da bi se tega zavedali, in se bodo vedno vračali k tej materi. Če se namreč ne bodo, bodo imeli strašne občutke krivde. Oče je avtoriteta, če ga ni, se moški iz otroka ne more oblikovati ... V moji terapevtski skupnosti je danes cel kup mladih deklet, luštne, krasne, s karierami, za 'oženit', pa ne morejo dobiti korektnega 'desca'. Vse pa hrepenijo po moškem.«

Zakaj sva se našla prav midva?

Tisti, ki so s partnerskim odnosom zadovoljni, se redko sprašujejo, kako so partnerja sploh izbrali. Nekateri pravijo, da so imeli srečo, nezadovoljni in razočarani pa razmišljajo, le kako so si mogli izbrati prav takega partnerja. Zakaj torej gre, je izbira življenjskega sopotnika res naključje? Kot so, vsak po svoje, pravzaprav potrdili vsi govorci na konferenci, posebnih naključij pri izbiri partnerja ni, saj ga vsak izbira po vnaprej določeni matrici, ki smo jo dobili v družini. »To se začne že pred rojstvom.

Strokovnjaki so dognali, kako je za človeško bitjece pomembno že obdobje pred porodom. Kako se mamica v nosečnosti počuti, se nosečnosti veseli, ali pa je to morda ena boga reva, ki nima partnerja, ki živi v težkih materialnih razmerah in je zato v hudem stresu? Ugotovili so, da je biokemijsko ravnovesje pri mami, ki je v stresu, bistveno drugačno. In to ima za otroka posledice. Vsak v svoji družini dobi nahrbtnik, s katerim se odpravimo v samostojno učenje in potem tudi v samostojno življenje.

Vsebina nahrbtnika je vse, kar smo v svojem življenju sprejeli od staršev, čeprav se tega niti ne zavedamo. Ko se odpravljamo na novo življenjsko pot, bi bilo dobro, da bi malo pokukali vanj, da bi ga mogoče tudi malo pospravili. Mogoče je kaj, kar bi bilo dobro zavreči in preprosto narediti red med tistim, kar pač nosimo s sabo. Samo tega navadno ne naredimo, vsaj ne pravočasno,« je opozorila terapevtka Alenka Berlot Košiček. Tisto, kar ima vsak med nami v nahrbtniku, ima namreč pomemben vpliv na to, kakšnega partnerja si bomo izbrali.

»Če je bila družina dovolj dobra, ne idealna, ampak dovolj dobra, kar pomeni, da so se vsi člani te družine dobro počutili, to je družina, ki vsakemu članu omogoča rast in razvoj, v tej družini se čuti pripadnost, čustvena povezanost, vsak je slišan, nihče ni spregledan ... Če torej posameznik zraste v taki družini, bo, ko si ustvarja svoje življenje, med množicami ljudi našel primerno partnerico ali primernega partnerja .... kmalu bosta ugotovila, da imata skupne vrednote, podobna stališča, o številnih pomembnih zadevah bosta razmišljala enako. Ta človeka imata dobro samopodobo, ki sta jo prejela v svojih družinah. »So pa seveda tudi starši, ki niso zmožni imeti zdrave družine, si jo želijo, ampak je ne zmorejo. Vendar kot poudarja Košičkova: »Starše je treba sprejeti take, kot so. Naredili so najboljše, kot so v dani situaciji lahko, in si reči: Prav, bilo je, kot je bilo, ampak zdaj sem odrasla oseba in odrasla oseba mora postati odgovorna zase.«

V iskanju  dobrih odnosov

Podzavestni obrazci

Najgloblja želja človeškega bitja je biti zdrav in srečen. Toda ne glede na vse znanje in tehnologijo to še vedno pogosto ostaja le upanje, kajti življenje vodijo nevidni, podzavestni vzorci, ki ne upoštevajo naših sanj, dokler ne ozavestimo ustvarjalne moči svojega uma, meni nekdanja redovnica, danes klinična psihologinja Vida Žabot, ki je prepričana, da utemeljitelj psihoanalize Carl Gustav Jung in kvantna fizika jasno razložita, kako dejansko ustvarjamo življenjsko zgodbo. Skozi arhetipe.

Po Jungu je najpomembnejših 12 in vsak ima tudi svojo senco. »Kar je v naši podzavesti, in to je narava, je vse bipolarno. Na voljo imamo vse in nasprotje vsega, to pomeni, da ko se prebujajo arhetipi in se kaj zatakne, se izražajo v obliki svoje sence. Arhetipi vplivajo na naš način čutenja, zaznavanja, mišljenja in govorjenja, podzavestno v obliki sence. To je zapisano v vsako celico telesa in uma. Od rojstva do zrelosti.« Ti arhetipi, ki imajo vsak svoje značilnosti in sovpadajo z življenjskimi obdobji posameznika, so: nedolžnež, sirota, bojevnik, iskalec, angel varuh, rušilec, ustvarjalec, ljubimec, čarodej, vladar, modrec in norec. Ko se kaj zakomplicira in se pojavijo »sence«, je pomembno, da se zavedamo, da lahko svojo realnost kadarkoli spremenimo, meni Žabotova in oddaja: «Vsi vemo, da imamo težave in da jih včasih ne moremo rešiti. Dokazala bi rada, da je to možno, da je to možno storiti takoj, v treh tednih, in da za to ne potrebujemo štirih ali petih let. Samo ozaveščanje, dobro voljo in nekaj vztrajnosti potrebujemo.«

Poleg omenjenih smo lahko na konferenci o ljubezni slišali še številna zanimiva sporočila drugih govorcev. Katera so v poslušalcu zazvenela in se posebej usidrala, pa je seveda odvisno predvsem od njegove osebne »frekvence«. Vsekakor zanimive, poučne in koristne vsebine. Dobro, nekatere samo precej intrigantne. Toda kakorkoli, naša realnost gotovo ni le svet, kot ga zaznavamo s pomočjo programiranega razuma, temveč predvsem kot ga občutimo subjektivno. Ali kot pravi Vida Žabot: »Vse, kar se nam dogaja, pritegnemo in vsaka naša misel ustvarja realnost. Če se ljubeče sprehodimo skozi travnik, se bodo kresničke zares prižgale.«

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Primož Predalič, Jože Suhadolnik, Shutterstock, osebni arhiv

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri