Napori zadnjih mesecev ne morejo pokvariti odličnega vzdušja, ki vlada med nastajanjem serije Da, dragi, da, draga!
Snemalni ekipi, ki se je tiste prelepe sončne srede zgodaj popoldne polagoma začela zbirati na ljubljanski Livadi, se v razpoloženju ni poznalo, da bo kmalu padla zadnja klapa serije, ki so jo snemali od začetka januarja letos.
»Pssst, to je skrivnost,« naju je s fotografom opozorila Jasmina Novak, asistentka produkcije, svetlolasa siva eminenca, ki v rokah drži cel snop niti, da snemanje poteka gladko. »Ekipa ne ve, da so se danes zadnjič zbrali, to bo zvečer prekrasno presenečenje,« je šepetaje dodala. Sicer pa so vsi že povsem izčrpani, mi Jasmina pojasnjuje ob kavi. V zadnjih petih mesecih bi lahko na prste ene roke prešteli proste dneve. Za posamezno epizodo, ki je sestavljena iz treh delov, porabijo dan in pol. Projekt je zahteven, ker morajo za snemanje vsake sekvence zamenjati lokacijo.
»Težko je kar prekiniti stike z ljudmi, s katerimi si polnih pet mesecev po 12 ur na dan delil svoje življenje. Tako snemalna ekipa hočeš nočeš postane tvoja druga družina,« je povedal režiser serije Ven Jemeršič in priznal, da bo zato po koncu snemanja, kljub postprodukcijskim opravilom, še nekaj časa kar malo izgubljen.
Pozor, režiser gre!
Priprave na snemanje potekajo ležerno, med ogledovanjem rekvizitov je slišati smeh, klikanje vžigalnikov, po veliki mizi krožijo prigrizki, člani ekipe klepetajo o vsem mogočem. Potem okrog vogala prinese režiserja Vena Jemeršiča in ekipa prestavi v višjo prestavo, vsem se nenadoma bolj mudi, telefoni hočejo pregoreti. Dogajanje se prestavi po brežini k Ljubljanici, kjer tehniki pozorno opazujejo okolico, merijo svetlobo in iščejo idealno mikrolokacijo za snemanje. Nato preverjajo tonsko ustreznost. Ne, ne bo v redu, iz bližnje gostilne se sliši škrabljanje pribora po krožnikih, zato dogajanje preselijo na nasprotni breg reke. Lotos Šparovec, alias Bojan iz serije, preizkuša ribiško opremo, saj bosta z Mišo, torej Gorko Berden, težave tokrat reševala med ribarjenjem. Lotos ne potrebuje veliko vaje; v škornjih, zelenem suknjiču in čepici je primer ribiča iz učbenika. Maskerka Slavica Pavlič medtem ureja Gorko. Glede na tokratne zahteve scenarija nima veliko dela, niti precej toplo vreme ne bo uničilo make upa, ki je precej nevsiljiv. Z Lotosom si da še dosti manj opravka.
Kdaj sta se naučila besedilo? »Glede na to, da vsak večer prihajam pozno domov, nimam več energije, da bi se učila tekste za prihodnji dan, kot sem počela na začetku snemanja. Tako jih študiramo deset minut pred posameznim posnetkom. Saj gre, slediti moraš rdeči niti, kaj pa lahko tudi po svoje poveš,« je povedala Gorka.
Licenca je samo okostje serije
Koliko svobode imajo sploh pri snemanju licenčne serije Da, dragi, da draga!? »Pri licenčnih projektih imaš opraviti z rečmi, ki so se že izkazale za delujoče na tujih trgih. A nikar ne mislite, da nam kreativcem potem nič ne ostane. Licenčna ideja je samo neko okostje in vodilo, kako naj reči potekajo. Še vedno sam zgradiš serijo in jo postaviš na noge iz popolne ničle,« pojasnjuje Jemeršič.
Od originalnega scenarija so lahko odstopali do 30 odstotkov, kar je scenaristom pomagalo, da so zgodbo prilagodili našemu okolju. Režija je potekala tako, da se celotna sekvenca odvije v enem kadru. »Prav tako se najbolj vplivnih igralcev ni smelo videti v obraz. To nam je včasih pomagalo, pogosto pa smo imeli težave z iskanjem novega kota snemanja, kjer se soigralec še vedno ne bo videl,« se je razgovoril Ven Jemeršič.
Naj živi improvizacija!
Znotraj sekvenc so si privoščili nekaj improvizacije, a se je bilo treba proti koncu vrniti v predpisan tekst in poudariti poanto oziroma 'punch-line', ki celotni sekvenci da smisel. Med snemanjem so veliko improvizirali tudi glede lokacij, da bi ostali v želenih cenovnih okvirih produkcije. »Ob tem smo seveda pazili, da zaradi tega ne bi upadla kakovost nadaljevanke. Osebno obožujem improvizacijo. Drži me živega in krepi kreativnost. Veliko pripomorejo igralci, ki s svojimi idejami preoblikujejo sceno in nas že z eno samo spremenjeno besedo rešijo iz zagate,« poudarja Jemeršič.
»Ton – teče! Kamera – teče!« vpijejo člani ekipe, takrat gre zares, nato pa spet malo premora. Gorka in Lotos ponavljata tekst, se poskušata zbrati, a je težko. Sonce pripeka, race in nutrije prihajajo kot nepovabljene statistke, po reki plujejo ladjice, dogajanje opazujejo daljnovzhodni turisti in raznovrstni veseljaki. »A vam kakšnega brancina prinesemo?« zatuli eden od razgirancev proti ekipi. Pa naj se še kdo poskusi osredotočiti na snemanje ...
»Pri režiji ves čas balansiram med tršim in mehkejšim prijemom. Ekipa sama kdaj zahteva bolj trdo roko, da se snemanje hitreje izpelje in so vsi prej doma. Včasih sredi dneva koncentracija tako pade, da se ne moremo nehati smejati; takrat je treba ubrati kakšno drugo metodo. Takšna snemanja so zelo težka, saj na dan ustvarimo 20 minut oddaje. Poskrbeti je treba za idealno luč, scenografijo, kostumografijo, mizansceno in seveda igro. Tedensko naredimo za dve uri serije, kar pomeni, da smo samo v prvi sezoni posneli približno 25 celovečercev,« razkriva Jemeršič.
besedilo: Stela Mihajlović
fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc
