Klarisa Jovanović: Napisati dramo v treh vrsticah

Klarisa Jovanović je po izobrazbi profesorica francoščine in primerjalne književnosti, v praksi pa pesnica, glasbenica, prevajalka, vse troje. Toda v kak­šnem vrstnem redu? Lahko bi rekli, da mešanem, saj se vse prepleta – na rob popolnosti enako strastno in zagnano prižene vse, česar se loti.

Vagabundstvo ji je v krvi. Starša sta bila Sredozemca; mama iz slovenske Istre, oče Črnogorec. Zaradi očetove službe se je družina kar naprej selila in še danes vedno nekaj pusti v kovčku, za vsak primer. »Svet Mediterana in Balkana me je zanimal, odkar vem zase. Kot deklico sta me vznemirjali arheologija in antika. Očarale so me zadarske izkopanine, pa Orfejev spomenik na Ptuju. Leta sem govorila, da bom študirala arheologijo, a kaj ko so me privlačili tudi orientalistika, muzikologija, jezikoslovje, etnologija ... In treba je bilo izbrati.«

Zvočnost jezika

Izbrala je jezike in književnost: jeziki so jo, poleg glasbe, spremljali od malega. Z mamo je govorila slovensko, z očetom srbsko in črnogorsko.

»Tata me je pri osmih letih naučil cirilico, tekoče sem jo tudi brala. Lepo je pel – zaradi povojne revščine je pristal na vojaški akademiji, a bi bil dober pevec ali igralec. Na pjevalkah je prijel za mikrofon in poleg sevdalink prepeval tudi makedonske ljudske pesmi. Kupoval je male plošče z grškimi popevkami iz 60. let, ki so jih poslušali na jugu. Malo kičaste so za današnji čas, mene pa je pritegnila predvsem zvočnost jezika. V gimnaziji sem zvečer rada poslušala radijsko oddajo o pomorščakih; govorili so o vseh tistih skrivnostnih krajih, vmes pa zavrteli kakšno pesem. Včasih sem ujela tudi katero od grških postaj in z zanimanjem prisluhnila grškemu jeziku.«

Med študijem na filozofski fakulteti je šla za eno leto študirat v Solun, ki je bil priročno blizu – jugoslovanske meje. »To je bilo konec sedemdesetih in Jugoslavija se takrat z Grčijo ni pretirano razumela. Vizum je veljal samo en mesec; tako sem za njegovo podaljšanje pogosto romala iz Soluna v Skop­je. Vpisala sem francoščino in italijanščino, samo zato, da sem lahko zraven obiskovala tečaj novogrščine za tujce.« Bil je zelo temeljit, Klarisi pa je šlo tako dobro, da je po štirih mesecih marsikdo mislil, da je Grkinja. Po diplomi na ljubljanski Filozofski fakulteti se je znova odpravila v Grčijo, tokrat v Atene, kot štipendistka dodiplomskega študija: znova se je posvetila jeziku in obenem hodila na predavanja iz etnologije in grške tradicijske glasbe.

»Ko sem se vrnila, sem takoj dobila v prevajanje roman Otok v luninem popku Filiposa Drakondaidisa. Tudi danes največ prevajam prav iz novogrščine, saj je deficitaren jezik.« Za prevod antologije grške kratke proze Luči na odprtem morju je leta 2004 v Atenah prejela nagrado Združenja grških književnih prevajalcev. Nedavno je oddala prevod Dnevnika nezvestobe ciprskega pisatelja Emiliosa Solomuja, ki je za ta roman prejel državno nagrado in nagrado Evropske unije. Poleg novogrščine Klarisa prevaja še iz hrvaščine, makedonščine, srbščine, francoščine in italijanščine.

Spevnost ljudske pesmi

Mnogi se je spomnijo iz dua z Venom Dolencem, ko sta po razpadu Sedmine nastopala kot Duma ali Duma Levantina, kasneje pa tudi kot (obnovljena) Sedmina. Tudi danes je Klarisa avtorica številnih glasbenih projektov. V njenem repertoarju so priredbe ljudskih pesmi, uglasbljena poezija in pesmi za otroke. Z zasedbo Della Segodba je v zadnjih petih letih posnela tri zgoščenke. O ljubezni je uglasbljena poezija slovenskih pesnikov, z zgoščenko Medinteran – Klarisa ljubi besedne igre – predstavlja pesmi Sredozemlja, na zadnji, Amandolat, pa so pes­mi Mediterana, Balkana in Panonije. Tudi tukaj se je poigrala z naslovom: mandolat je slaščica, turški med, aman pa je medmet, vzklik, ki se uporablja v grših, turških, bosanskih pesmih in ima več pomenov – joj, gorje, oh. V priredbo vsake pesmi je vloženega ogromno raziskovanja, znanja, sodelovanja, usklajevanja in vaj.

»Za vsako priredbo je potreben avtor glasbe, besedila in aranžmaja. Najprej se dobiva s kitaristom Luko Ropretom, ki mu pesem zapojem tako, kot sem si jo zamislila. Z njim določiva osnovno ogrodje – tonaliteto, ritem, melodijo. Potem se dobimo še z drugimi glasbeniki; pogovarjamo se, preigravamo, spreminjamo, dodajamo. Ko je koncert v nastajanju, se dobimo večkrat, kaj tudi posnamemo in znova poslušamo. Radi bi več nastopali, saj se projekti 'delajo' na odru, a smo za te kraje in čase očitno predragi ...

Za večjo avtentičnost je včasih potreben še kakšen dodaten napor – pred tremi leti sem na primer naredila stourni tečaj iz madžarščine, sicer si madžarske pesmi, ki krasi Amandolat, ne bi upala zapeti.«

Zgoščenost poezije

Že v gimnaziji je pisala pes­mi. Po Grčiji je svojo poezijo objavljala predvsem v raznih literarnih revijah, leta 2008 pa je bila s svojo prvo zbirko Zgiban prek Mure nominirana za najboljši prvenec.

»Poezija je zgoščen način izražanja, ki zahteva veliko zrelosti in veščine. Stari Grki so imeli za to besedo 'tehne'. Ne moreš kaj takšnega kar izpljuniti pri dvajsetih, v teh letih je človek lahko samo vrhunski športnik. Seveda zmeraj obstajajo izjeme, Rimbaud, Kosovel ...

Če je nekaj za revijalno objavo, še ni nujno tudi za knjigo. Čeprav je Zgiban prek Mure moja prva knjiga poezije, ni delo začetnika, saj sem prej več kot dvajset let pisala in objavljala. Sem si pač postavila zelo visoka merila. Vse kar delaš v umetnosti je 'work in progress', lepo po slovensko povedano, hahaha. Takole mislim: nekateri pesniki pišejo pesmi, nekateri pa poezijo, nekateri pišejo oboje, nekateri pišejo oboje dobro, večina zelo mladih ljudi piše pesmi in ne še poezije.« Z zbirko Kimono na otip se je preizkusila v kratki, strogo določeni obliki japonskega haikuja. Zanimala jo je prav ta kratkost – saj zgoščeni izraz ni nujno kratek, kot je dokazala v pesnitvi reki Muri. Njeni haikuji so prave miniaturne zgodbe, nekatere od njih srhljivo sodobne: Žabji kralj (in če ti vzamem/to spolzko kožo, mar res/pridem do tebe), Narcis (deliti postelj/s samim seboj v steklenem/gradu na samem) ali pretresljiva Tesnoba (oh, ta sobica/brez oken, brez vrat. ta strop,/ki lega name).

»Haiku je bil zame izziv, saj mi bolj ležijo epsko-lirske pesnitve. Tata in sorodniki so na pamet recitirali odlomke iz Gorskega venca, tako da sem že kot otrok z užitkom prebirala epe, pri dvanajstih tudi Iliado in Odisejo v Sovretovem prevodu; prelepo Hasanaginico, ki je, resda v italijanski prepesnitvi, očarala že Goetheja, sem znala na pamet. Zato me je forma haikuja tako vznemirjala – zanimalo me je, kako izraziti neko človeško dramo v treh vrsticah, in to ne v kakršnihkoli, ampak s petimi, sedmimi in petimi zlogi. Vsebino sem zajemala iz antike, srednjega veka, ljudske pesmi, pravljice. Delala sem po principu čebule. Napisala sem pesem in jo lupila; brskala za tistim, kar mora ostati, za strženom, ekstraktom te pesmi.«

In kako človek, ki se svojemu delu tako temeljito posveča, prenaša današnjo povprečnost, v umetnosti in drugod?

»Veliko boljše kot pred dvajsetimi leti, kar se mi zdi dober znak. Ne moreš z glavo skozi zid; in populistični zid so medtem še dogradili, okrepili, ga opremili z obrambnimi jarki. Seveda sem kdaj pa kdaj pomislila, zakaj se mučim s samostojnim ustvarjanjem, ter se spraševala o smiselnosti tega početja. Ampak po takih krizah (ki še zmeraj nastopijo, a so krajše in ne tako globoke) se pogovoriš sam s sabo in si rečeš: pošteno in lepo je, da človek dela to, kar zna, in po merilih, ki si jih je sam postavil. Lahko bi poučevala v šoli, a bi tako izrazila veliko manjši del sebe. Verjetno bi bila zagrenjena in na pomirjevalih.«

Besedilo: Katarina Mahnič  
Fotografije: osebni arhiv, Urška Lukovnjak

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord