Keith Lowe (Strah in svoboda): Kako nas je spremenila II. svetovna vojna

Keith Lowe v svoji najnovejši knjigi s pomočjo pričevanj preživelih in zanj značilno poglobljenega psihološkega uvida v povojno obdobje oriše vse, tudi dolgoročne posledice druge svetovne vojne na naša življenja.

Zgodovinska monografija Strah in svoboda je razdeljena na šest osrednjih poglavij in štiriindvajset podpoglavij, ki jih britanski zgodovinar vedno znova začne z resnično osebno zgodbo. Šele, ko posamičen pojav dobi svoj človeški obraz (in z njim bralčevo popolno pozornost), taisto zgodbo postavi v širši družbeni kontekst, in povedano mojstrsko zaokroži še z lastnim večplastnim razmišljanjem.

Travma, ki še vedno odzvanja!

Keith Lowe namreč ni le zgodovinar, temveč tudi velik zbiralec zgodb.

• »Georginina je le ena od petindvajsetih, ki sem jih zbral za to knjigo, eno za vsako poglavje. Nekatere sem slišal med intervjuji ali jih prebral v elektronskih sporočilih, druge so se zasvetlikale v arhivskih dokumentih ali izdanih spominih, nekatere so razodele slavne osebe, spet druge ljudje, ki jih poznajo samo sorodniki in prijatelji. In vendar ta petindvajseterica tvoji majhen vzorec v primerjavi s stotinami zgodb, ki sem jih prečesal in ob katerih obstaja še na tisoče – milijone – posamičnih zgodb, iz katerih je stkana naša skupna zgodovina.«

Keithova nova monografija tudi zato ponovno obljublja nadvse zanimivo in poučno branje, le da je nje tematski, geografski in časovni okvir z razlogom širši kot pri njeni predhodnici.

• »Georgina nikakor ne prikriva izvora tega nelagodja. Pravi, da so ga porodile stvari, ki sta jih z možem doživela med drugo svetovno vojno – dogodki, ki jih brez občutka sramu označi za ’travmo’. Vojna ji je strahotno in nepreklicno spremenila življenje in spomini na vse, kar ji je povzročila, jo preganjajo še dandanes. Kljub temu čuti dolžnost, da svojo zgodbo pove, saj ve, da ni vplivala le na njeno življenje, marveč tudi na življenje njene družine in skupnosti. Poleg tega njen odzven prepoznava v širšem svetu. Dogodki, ki jih je preživela, so spremenili življenjem milijonom oseb, nič drugačnih od nje, po vsej Evropi in širše.«

Rdeča nit in glavni fokus Keithove nove monografije so skratka posledice, ki jih je druga svetovna vojna pustila na ljudeh. Avtor pa ob tem ne dvomi, da je nje vplive moč najti tudi v našem – torej tudi njegovem in vašem - vsakdanu.

• »Georgina je v sorodu z mojo ženo in potemtakem del moje družine. Kar mi ima povedati, osvetljuje ženino vejo mojega družinskega drevesa: njihove strahove in bojazni, obsesije, hrepenenje, in nekaj od tega se je prikrito, kakor da z osmozo, preneslo na mojo ženo, name in najina otroka. Nobena naša izkušnja ne pripada zgolj nam samim – je del mreže, ki jo stkejo družine in skupnosti, in Georginina zgodba ni prav nič drugačna.«

Mitologija, ki je kriva za morijo

Najpomembnejši razlog, zaradi katerega je Keith Lowe še enkrat sedel za tipkovnico, da bi dokončal, kar je do neke mere skušal storiti že v Podivjani celini, pa je simbolne narave.

Lowe namreč knjigo začne (in konča) z orisom mitov in legend, ki so zanetili drugo svetovno vojno.

Med drugim se tako loti legend o junakih, pošastih in mučenikih, ki jih pred bralci popolnoma razgali, ter mitu o koncu sveta, ki se ni zgodil, in začetku novega, ki se nikoli ni zares udejanil.

Vsi ti miti in legende, ki tudi dandanes razdvajajo svet in ljudi, so namreč taista podstat, zaradi katere je svet pred desetletji silovito zagorel in zaradi katerih bi se nam prav to lahko zgodilo še enkrat.

• »V drugi svetovni vojni so sovražnike demonizirale vse strani. Študije tedanje propagande razkrivajo, da si je bila demonizacija osupljivo podobna, pri čemer malodane ni bilo pomembno, v kateri državi so jo izvajali. Sovražnik – kdorkoli je že bil – je bil prikazan vsaj kot izprijen, hudoben ali rasno ’manjvreden’. Nemška in italijanska propaganda je Američane rada predstavljala kot gangsterje, črnuhe in žide; Japonci so Britance označili za trdosrčne imperialiste, ki so zasužnjili južno Azijo; Sovjeti so veljali za novo utelešenje barbarskih hord. Po drugi strani so zavezniki opisovali Nemce kot brezbožne in brezčutne pobijalce ter nočne tatove, Japonce pa kot ’rumene horde iz Azije. Vse strani so sovražnike prikazovale kot oblastiželjne, hinavske, izkoriščevalske, manipulatorske, nasilne, psihopatske, še zlasti pa nagnjene k nasilju nad ženskami in otroci.«

In to, kar je pri vsem skupaj najbolj zanimivo, je, da se je večina zgoraj navedenih žaljivk širila, še preden so se zgodila najhujša vojna grozodejstva. Kar seveda pomeni, da demonizacija sovražnika v resnici ni bila odziv na njegova zločinska dejanja, na kar bi najprej pomislil manj pozoren bralec. Nasprotno. Bila so njih znanilec, čemur sodobne psihološke ter sociološke raziskave vsekakor pritrjujejo.

• »Druga svetovna vojna ni le napihnila predsodkov, ki so jih drug o drugem gojili ljudstva in narodi do dotlej nepredstavljivih razsežnosti, marveč je omogočila tudi, da se predsodki razrastejo v sovraštvo, sovraštvo pa postane smrtonosno.«

In druga svetovna vojna je bila tozadevno zares nekaj posebnega.

• »Bolj ko človek preučuje dogodke, ki so jih preživeli Georgina in drugi s podobno usodo, globlje in razsežnejše se zdijo njihove posledice. Druga svetovna vojna ni bila samo še ena kriza v svetovni zgodovini – neposredno je prizadela več ljudi kot katerikoli konflikt. Mobiliziranih je bilo več kot sto milijonov moških in žensk, število, ki zlahka zasenči število borcev v katerikoli predhodni vojni, vključno z veliko vojno v letih 1914-18. V vojni vrtinec je posrkalo tudi na milijone civilistov po vsem svetu, ki se niso znašli le v vlogi beguncev kot Georgina, marveč tudi v vlogi tovarniških delavcev, dobaviteljev hrane in goriva, ponudnic tolažbe in razvedrila, ujetnikov, prisilnih delavcev in tarč napadov. Prvič v moderni zgodovini je število ubitih civilistov daleč preseglo število ubitih junakov, in sicer ne le za nekaj milijonov, temveč za nekaj deset milijonov.«

Ta vojna je bila še posebno okrutna, grozodejstva so zagrešile vse vpletene strani, države in državne ustanove pa so vse to še podpihovale.

Ko je bilo vojne konec, si je zmagovalec vzel ’pravico’, da se s popolnim zanikanjem svojih napak ponovno poisti z absolutno dobrim, medtem ko so bili grehi poražencev razstavljeni v vsej svoji javni sramoti.

Tudi zato si Keith Lowe tako kot v Podivjani celini skozi celotno pisanje prizadeva za preseganje črno-belega pogleda na svetovno zgodovinsko dogajanje.

Medtem ko priznava, da je druga svetovna vojna močno pospešila uveljavitev človekovih pravic in emancipacije žensk ter botrovala ustanovitvi Združenih narodov, dekolonizaciji sveta in razpadu kolonialističnih imperijev, pa ne pozabi omeniti tudi razmaha znanosti, ki je privedel do nastanka atomske dobe, začetka hladne vojne in nove polarizacije sveta. Metaforika črno-belega spopada med dobrim in zlim pa se še danes uporablja za razpihovanje novega sovraštva in novih vojn.

Priporočamo!

Keith Lowe: Strah in svoboda

Keith Lowe v svoji novi knjigi najprej opravi z miti in legendami, ki so strašnim dogodkom botrovale, nadaljuje s predstavitvijo utopij, ki so se skupaj z veliko vero v prihodnost pojavile po koncu vojne, da bi monografijo nazadnje sklenil s psihološkim opisom travm, ki jih je vojna pustila v ljudeh po vsem svetu.

• »Če se s travmami in razočaranji, ki so nam po vojni prekrižali pot, ne bomo soočili, bomo obsojeni na ponavljanje starih napak. Če se ne moremo sprijazniti z raznolikostjo in kompleksnostjo življenja, naj bo to še tako boleče, se bomo zatekali k tolažilnemu popreproščanju. Še naprej si bomo pripovedovali zgodbe o junakih, ki ne storijo nobene napake, in pošastih, ki so neodrešljivo utelešenja zla. Še naprej bomo sami sebe imeli za mučenike, ki jih trpljenje obda z avreolo svetosti in opravičuje vsako njihovo dejanje, naj bo še tako brezbožno. In nedvomno bomo mite še naprej pripovedovali v jeziku druge svetovne vojne, kar počnemo že vse od leta 1945, kakor da desetletja, ki nas odtlej ločujejo, ne bi nikoli pretekla.«

Zgodovinsko monografijo Strah in svoboda gre – tako kot Podivjano celino – videti kot posreden poziv k humanosti, razmisleku in globinski percepciji stvari, kar je velika redkost v naših mimobežnih časih!

Keith Lowe je danes znan kot ena največjih avtoritet za drugo svetovno vojno in dogajanje takoj po njej. Poleg dveh romanov, Tunnel vision in New free chocolate sex (prvi je bil nominiran za najboljši romaneskni prvenec v Veliki Britaniji, Authors' Club Best First Novel Award), je napisal tudi zgodovinsko monografijo Inferno: The Devastation of Hamburg, 1943 (»Pekel: Razdejanje Hamburga«, 1943), zelo dobro sprejeto pri kritikih. Njegove knjige so prevedene v več kot petnajst jezikov. Knjiga Podivjana celina mu je prinesla nagrado PEN/Hessell-Tilltman za najboljšo zgodovinsko knjigo.

Novo na Metroplay: Življenje pod in izven soja žarometov | Maja Bulc