Kako zdravo in uspešno voditi družino?
Otrok ne sme in ne more biti vodja družine, se strinjajo tako avtoritarni kot permisivni starši in vsi tisti starši vmes. Medtem ko je za avtoritarnega vodjo družine še prepogosto sprejemljiva tudi kakšna po riti, bo permisivni starš otroku vsako prepoved poskušal na dolgo in široko razložiti ter ga tako prepričati, da je to vendarle najbolje zanj. Za otroka je tako prva kot druga možnost boleča in lahko tudi dolgotrajno škodljiva. Kako torej zdravo in uspešno voditi družino oziroma kakšen je dober vodja, smo ob 10-letnici Familylaba Slovenije, ki ga je obeležil tudi z izdajo nove knjige Jesperja Juula Vodja krdela, vprašali vodjo slovenskega Familylaba Ivano Gradišnik.
Zmotljivost
»Dober vodja ni tisti, ki vse ve, vse razume in vedno ravna prav. To je mitološka figura, ki v resnici ne obstaja. Dober voditelj je tisti, ki v sistemu, ki ga vodi, ustvarja okoliščine, kjer se lahko vsi člani počutijo vredne in varne ter sprejeti takšni, kakršni so. V takih razmerah se namreč porajajo pristna pripadnost, vzajemnost, povezanost, ustvarjalnost, empatija in podobne reči, ki naj bi jih gojili v družinah.« Pa vendarle, zakaj starši tako zelo težko sprejmemo to svojo starševsko zmotljivost tudi še danes? »Ljudje smo sicer nasploh obremenjeni s tem, da svojo negotovost spremljamo s tesnobo in nelagodjem, v naši družbi pa je taka drža še posebej očitna. Negotovost, priznanje, da smo se zmotili ali da česa ne vemo – to je pri nas skoraj prepovedano, na vseh ravneh in na vseh področjih, ker nas je strah, da s tem vodja izgubi svojo (pre)moč. V resnici je sicer obratno – ljudje precej raje sledijo voditeljem, ki si upajo razgaliti svojo ranljivost, ki so avtentični, ki jemljejo resno tako sebe kot druge in jih ne vodi težnja, da morajo nad nekom prevladati. Zdaj počasi le odkrivamo, da je negotovost dejansko konstruktivna in produktivna – če se je le zavedamo in jo vzamemo kot izhodiščno točko za samorefleksijo, dialog, preizkušanje, preizpraševanje in raziskovanje. Dokler verjamem, da vse vem, ali mislim, da bi vse moral vedeti, se ne morem nikoli zares naučiti ničesar – ne o sebi, ne o svojem otroku, niti o življenju nasploh,« nas ne le starše, temveč vse voditelje opominja Gradišnikova.
Poskusite z resnico
Toda, ali se vendarle lahko na vlogo vodje družine kako pripravimo, še preden dobimo otroke? Gradišnikova je prepričana, da nihče od nas ni zrel družinski vodja, preden se mu rodi otrok. »Šele ko se otrok rodi, se nam ta pot zares odpre. Staršem seveda ni treba stopiti na to pot, lahko tudi nadaljujejo po tisti stari, kjer sta vzgojni vodili, kdo bo koga in kdo ima bolj prav. Lahko pa tudi sprejmemo izziv. Odločitev je svobodna in povsem naša.« Na srečo otrok, družin in družbe je vse več staršev, ki si vendarle upajo stopiti na to neznano pot nenehne samorefleksije in dialoga z otrokom, na pot rojevanja dobrega vodja družinskega krdela. Toda, kaj pa storiti, ko ob obilici številnih vzgojnih nasvetov preprosto več ne vemo, kako pravilno vzgajati otroka, kaj je zares dobro zanj? »Ko ne veš, kaj bi, poskusi z resnico. To je vodilo, ki se vedno obnese. Resnica nikoli ne škodi. Morda je nelagodna, neprijetna, težka, nejasna ali celo zoprna ali boleča – ampak to ne rani, ne poškoduje. Zato staršem vedno predlagam, naj bodo iskreni v svoji negotovosti in avtentični v svoji drži, kakršnakoli že je. Otroci najbolj potrebujejo starše, ki delajo napake, ki se jih, ko je to mogoče, zavejo, ki zanje prevzemajo odgovornost in torej krivde za svoje besede, občutke, čustva in dejanja ne prenašajo na otroke. In ki se znajo opravičiti za svoje napake in neumnosti ter v prihodnje poskušati ravnati drugače. To potrebujejo otroci – avtentične starše iz mesa in krvi, ne pa neka robotizirana brezhibna bitja, ki naj bi vselej vedela, kako pa kaj, in imela vse pod nadzorom. Otroci potrebujejo starše, ki so pripravljeni razvijati svojo osebno avtoriteto, iskati svoj osebni izraz in osebno govorico, pokazati svojo ranljivost in razgaliti svoje iracionalnosti – biti polnovreden človek, ne pa zgolj igrati vloge bolj ali manj popolne mame ali očeta. Šele starši, ki sebe sprejemajo tudi v svojih nepopolnostih, lahko v celoti sprejmejo tudi svojega otroka v vseh njegovih nepopolnostih. To pa je hkrati tudi največ, kar lahko starši eksistencialno najdragocenejšega damo otroku za popotnico,« nas k starševski ranljivosti opogumlja sogovornica, ki je prepričana, da če naše življenje z otrokom zaznamuje in določa predvsem strah pred tem, kaj bodo rekli drugi, ali pa neki starševski »projektni cilj«, ki smo si ga zadali (recimo »srečen otrok«, »priden otrok« ali »uspešen otrok«), potem je to vedno utrujajoče in naporno.
Kaj sploh hočemo?
»Najpomembnejše, kar lahko starši storimo glede vzgoje svojih otrok, je to, da se resno vprašamo o tem, kaj sploh hočemo in zakaj, kaj nam je pomembno in kaj morda ne, kakšne so dejansko naše vrednote in katere so tiste, za katere ne maramo. In potem dejansko živimo in ravnamo v skladu s tem. To je seveda proces, ki traja vse življenje, saj smo tudi ljudje sami proces, kar pomeni, da se ves čas spreminjamo in da je tako rekoč ni reči, ki bi bila za vselej vklesana v kamen,« dodaja Gradišnikova ter pri tem opozarja na pomembno razliko med doslednostjo in rigidnostjo. »Starši resda moramo biti dosledni, vendar ne tako, kot navadno mislimo, češ nikoli si ne smemo nič premisliti, vedno vztrajati do konca na svojem bregu in se v nedogled nategovati, kdo bo koga. To ni doslednost, to je zgolj in samo rigidnost. Starši moramo biti dosledni predvsem sami do sebe – do lastnih prepričanj, vrednot, potreb, želja, sanj itn.«
Želje vs. potrebe
Kaj pa storiti, ko starši dobro vemo, kaj hočemo, otrok se nam pa vztrajno upira oziroma mu naša družinska pravila niso všeč? »Otroci nikoli ne bodo povsem zadovoljni z vsemi pravili, ki jih postavljamo odrasli. K sreči to niti ni potrebno, tudi ni nič narobe z biti nezadovoljen. To nič ne škodi. Škodi pa, če otroka zato, ker čuti in misli, kar pač že čuti in misli, obsojamo, kritiziramo, omalovažujemo in podobno, kar že skoraj samodejno počnemo. Če ga na primer črtimo, ker si drzne sploh pomisliti na to, da mu kaj ni všeč. To je tisto, kar dela škodo otrokovi samopodobi in samospoštovanju, njegovi integriteti in čutu za dostojanstvo, medtem ko sama frustracija ni ne škodljiva ne nevarna,« odgovarja Gradišnikova. Otroku moramo torej zares prisluhniti in ga vzeti resno. Toda, kaj v resnici sploh pomeni nekoga jemati resno? Mu prikimati in mu reči 'razumem te' samo zato, da bo dobil občutek, da ga slišimo? »Vzeti otroka resno pomeni predvsem priznati mu pravico do tega, da je tudi on samostojno človeško bitje s svojimi pogledi, stališči, prepričanji, občutki, željami, potrebami, sanjami itn. In da je to, da vse te občutke imajo, tako kot velja za vsa druga človeška bitja, sprejemljivo oz. celo zaželeno. Da ni nič narobe, če si otrok želi tega ali onega ali če mu to in ono ni všeč. In da smo kot njegovi starši zmožni prenesti vse njegove občutke in čustva, ne da bi nas čisto sesulo samo zato, ker nam zbujajo nelagodje. Vzeti nekoga resno pomeni videti in sprejemati ga v vsej njegovi razsežnosti. Ne več, nič manj,« pojasnjuje sogovornica, ki pri starših še vedno opaža, da pogosto težko ločijo med otrokovimi željami in potrebami. Zakaj tako težko ločimo med tem, kar si otrok želi, in tem, kar otrok zares potrebuje? »Zato, ker tudi sami kot otroci nismo imeli prav dosti priložnosti za spoznavanje razlike ter za urjenje v samospoznavanju in samorefleksiji, saj smo večina kot otroci v družinah dobili jasno sporočilo, da so naše potrebe in želje bolj ko ne 'grešne' – se pravi neutemeljene, nepoklicane, nepomembne in nevredne upoštevanja. Danes načeloma sicer nočemo več tako ravnati in se vesti do otrok, vendar imamo težave, ker v svoji negotovosti in obliti s slabo vestjo prevečkrat celo proti svoji volji zadovoljujemo želje, obenem pa ves čas pozabljamo na otrokove temeljne (eksistencialne!) potrebe. Tako otroke puščamo na cedilu, nenehno lačni in nikdar zadovoljeni, saj kratko malo ne dobijo dovolj tistega, kar potrebujejo, ampak samo preveč tistega, kar si želijo. Jasno, da ostajajo nepotešeni in da se zdi, kot da hočejo samo vedno več in več. In potem vsi rečejo, kako so razvajeni. V resnici pa niso razvajeni, temveč zanemarjeni. Pomembna naloga staršev zato je, da se naučijo razločevati med potrebami in željami, tako pri sebi kot pri otrocih. Otroci si namreč vedno želijo več, kot je potrebno. K sreči pa ne potrebujejo toliko, kot si želijo,« razlaga Gradišnikova, ki starše opozarja, naj ne pozabijo, da dobro vodenje ni ne ugajanje, ne streženje, niti tekmovanje za najbolj priljubljenega starša.
»Pri dobrem vodenju prav tako ne gre za to, da naj bi dober vodja vselej imel prav ali vedno ravnal dobro in pravilno. To tudi ni mogoče. Gre za to, ali vodja prevzema odgovornost zase in svoja prepričanja ne glede na to, kakšna so. Da se vodja naslanja nase in na svoj notranji kompas, ne pa, da se opira na neke bolj ali manj imaginarne zunanje 'avtoritete'. Osebna avtoriteta, osebna govorica, odgovornost zase, enakovrednost in integriteta – to so ključne besede dobrega voditeljstva, pa sploh ne samo v družini.«
Besedilo: Helena Primic // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
