Kdaj se bomo tudi pri nas lahko cepili proti raku?

Včasih je bila celo tabu, danes k sreči o bolezni govorimo na glas. Vse več govorimo tudi o načinih zdravljenja in eden od njih so tumorska cepiva. Po pojasnila o cepivih smo šli k dr. Srdjanu Novakoviću na ljubljanski Onkološki inštitut. Strokovnjaku, ki dobro ve, da vsaka nova oblika zdravljenja bolnikom da upanje. In upanje je včasih vse, kar bolniki imajo.

Pogovor začneva s preprostim vprašanjem, na katero pa ni preprostega odgovora. Kdaj se bomo ljudje lahko cepili proti raku, kot se danes cepimo proti klopnemu meningitisu ali nalezljivim boleznim?

»Ne boste verjeli, kako pogosto mi bolniki postavijo to vprašanje,« začne dr. Novaković, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja s svojo ekipo poskušal narediti tumorsko cepivo. Takrat je entuziastično verjel, da so cepiva proti raku prihodnost. »Še vedno so prihodnost,« pove, a raziskave potekajo počasi. Poznamo dve vrsti cepiv. Preventivna za preprečevanje bolezni, kot je recimo cepivo proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu, in terapevtska za zdravljenje bolezni. V svetu sta po védenju dr. Novakovića registrirani dve terapevtski cepivi, eno zdravi raka na prostati, drugo pa maligni melanom – najhujšo obliko kožnega raka. Cepivo, ki ga uporabljajo pri zdravljenju raka na prostati, je vezano na okolje. »Bolniku vzamejo dendritske celice, ki jih potem v laboratoriju gojijo skupaj z antigeni, značilnimi za raka na prostati. Potem pa te celice vračajo v telo bolnika.« Gre za zahteven postopek, ki ga ne more izvajati vsaka bolnišnica, saj zanj nima pogojev, primerne opreme, primernih laboratorijev. Ravno zato bolnike z rakom na prostati s cepivom od leta 2010 zdravijo le v ZDA. Tudi pri nas pogojev za to cepivo nimamo.

Lani so registrirali še cepivo za zdravljenje malignega melanoma. »Gre za onkolitično cepivo, ki razkraja tumorske celice, morda bomo to cepivo uporabljali tudi pri nas.« A treba je ostati na realnih tleh, svari dr. Novaković. »Tumorska cepiva še vedno ne dosegajo tistega, kar pričakujemo od njih.«

Bolniki pričakujejo popolno ozdravitev, sveto zdravilo. Cepiva to za zdaj še niso. Prav tako bi si želeli, da bi cepiva znala obnoviti imunski sistem, ga postaviti na raven pred pojavom raka. Tako bi raka izničili.

»Še vedno smo bolj kot ne na začetku, veliko tipamo.« 20. stoletje je bilo stoletje medicinskega napredka, tudi na področju onkologije. Preživetje bolnikov z rakom se je občutno izboljšalo, uvedli smo nove pristope zdravljenja, a pri cepivih smo še daleč od trenutka, ko se bo bolezen preprečila ali pa pozdravila le z injekcijo.

»Pa se bo raka v prihodnosti dalo zdraviti le s cepivom? Bodo obsevalniki, operacijske dvorane, biološka zdravila in vse drugo pozabljeno?« vprašam. »Nikoli,« odvrne dr. Novaković. »Tudi po najboljšem možnem scenariju ne verjamem, da bi imeli cepiva za preprečevanje vseh vrst in oblik raka. Poznamo jih več kot 200. Klasična zdravljenja, recimo operativno, internistično oziroma sistemsko zdravljenje in zdravljenje z obsevanjem, bodo še vedno prednjačila pri zdravljenju raka, vsaj še nekaj časa. Onkološki inštitut najbrž nikoli ne bo ambulanta, kamor bo šel bolnik le po injekcijo.«

Na Oddelku za molekularno diagnostiko, ki ga vodi dr. Novaković, so raziskovalno delo malce zanemarili, saj so potrebe po diagnostiki vse večje, zato se je teža dela pomaknila prav v diagnostične vode. Vsi vemo, da je prav zgodnje odkrivanje bolezni pri raku ključnega pomena. Prej ko bolezen odkrijejo, boljše so možnosti za ozdravitev.

Kdaj raka podedujemo? Kdo je upravičen do genetskega testiranja?

Rak je genska bolezen. Po danes veljavnih teorijah nastane iz ene spremenjene celice. To so sporadične oblike raka. Poznamo pa tudi dedne oblike raka, to so spremembe, ki se zgodijo v spolnih celicah in so prisotne v vseh celicah v organizmu. Pri dednih oblikah bolezen hitreje izbruhne, če je rak v družini, je verjetnost za obolevnost višja. Odkritje genov BRCA, odgovornih za raka na dojkah in jajčnikih, je bilo zato prelomno. Pri raku na dojkah so ugotovili, da kar 80 odstotkov dednih rakov nastane zaradi sprememb v omenjenih genih. Molekularna diagnostika, kar po domače pomeni testiranje, ali nekdo ima raka oziroma ali je za bolezen zaradi genetike bolj dovzeten, je izjemno napredovala.

Dr. Novaković s svojo ekipo opravlja testiranja za dednega raka. To pomeni, da preverijo družino obolelega za rakom, koliko njegovih svojcev je v preteklosti že zbolelo, koliko družinskih članov bi lahko zbolelo. Če je torej v neki družini več žensk zbolelo za rakom na dojkah, potem vse ženske v tej družini testirajo. Ker so pri dednih oblikah raka, kot rečeno, spremembe prisotne v vseh celicah, za testiranje potrebujejo le vzorec krvi. Iz belih krvničk izolirajo DNK, če je tam prisotna mutacija, je prisotna povsod. Pri sporadičnih oblikah raka je stvar bolj zapletena, za test namreč potrebujejo tumorsko tkivo, ker spremembe niso prisotne v vseh celicah, ampak le v eni.

In kdo je upravičen do testiranja? »Žal ne vsi,« pravi dr. Novaković, »ker je testiranje predrago. Zavarovalnica krije testiranje, ki gre prek genetskega svetovanja. Če imate torej v družini zgodovino rakavih obolenj, potem izpolnjujete pogoje in ste upravičeni do testiranja. Samoplačniško testiranje ni možno.« In kako dolgo traja proces testiranja? Precej dolgo, prizna sogovornik, okoli šest mesecev, a se trudijo, da rezultate dobijo v štirih mesecih. Čakanje na rezultate je za bolnike psihično naporno. »Si predstavljate, da nekaj mesecev čakate na odgovor, kako visoko tveganje za obolevnost imate? Bolniki in zdravi svojci, ki jih testiramo, se odzivajo različno,« pojasnjuje. Nekateri se odločijo za testiranje v prisotnosti vseh družinskih članov, spet drugi to raje opravijo sami. Eni so radi seznanjeni z vsem, kar je za njihovo zdravje pomembno. Drugi ne želijo vedeti nič. In še nekaj je pomembno: ko testirana oseba dobi informacijo, ta informacija ne velja le zanjo, ampak se nanaša na vso družino. »Recimo, da je v družini več članov zbolelo za neko obliko raka,« razlaga dr. Novaković. »Testirali smo mamo, test je bil pozitiven. V tem primeru zaprosimo, da se pridejo testirat tudi hčerke. Hčerke so zdrave, a test je bil prav tako pozitiven, v sebi torej nosijo mutacijo, ki povzroča raka. Nemudoma jih vključimo v program spremljanja, kar pomeni, da budno bedimo nad njihovim zdravstvenim stanjem. Pomembno je, da začnemo bolezen, če izbruhne, zdraviti čim prej.«

Naša osebna genska izkaznica je dejavnik, ki najbolj vpliva na tveganje, da zbolimo za rakom. Nosilke mutacij v genih BRCA imajo več kot 80-odstotno verjetnost, da bodo do 70. leta zbolele za rakom na dojkah. Sicer je med prebivalstvom to tveganje precej manjše, giblje se med sedmimi in osmimi odstotki. Podobno velja za nosilce mutacij v genih MLH1, MSH2 in MSH6, pri njih je tveganje za nastanek raka na debelem črevesu in danki prav tako visoko, okoli 80-odstotno. Še bolj drastičen primer so mutacije v genu APC. Nosilci teh mutacij stoodstotno zbolijo za rakom na debelem črevesu in danki do 40. leta starosti. Pri sporadičnih oblikah raka so pomembni tudi drugi dejavniki, denimo pretirano izpostavljanje soncu, kajenje, pretirano uživanje alkohola, slabe prehranske navade in pomanjkanje gibanja.»Onkološki inštitut je žal postal nekaj slabega v smislu odnosov,« ob koncu pogovora pove dr. Novaković. »A ta institucija je med boljšimi v Evropi. Dosežek vseh nas zaposlenih na onkologiji je, da je ta hiša od časov svojega nastanka pridobila sloves in da je to hiša, ki ne zavrne nobenega bolnika. Ni čakalnih vrst, uporabljamo najsodobnejše metode diagnostike in najsodobnejše oblike zdravljenja. Za bolnike se trudimo po najboljših močeh in tako bo tudi v prihodnje.«

besedilo: Maja Sodja // fotografije: Igor Zaplatil, shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord