Kdaj je varstvo otrok izvor psihološke travme

Kdaj je varstvo otrok izvor psihološke travme (foto: SHUTTERSTOCK) SHUTTERSTOCK
Vir: Jana
15. 11. 2018

Posnetki iz zasebnega zavoda za varstvo otrok Kengurujčki, ki smo jim bili priča v medijih in kjer so domnevno zlorabljali otroke, jasno kažejo, da se vodstvo in udeleženo osebje ni zavedalo, kako občutljivo je delo z otroki.

Dejanja, ki smo jih videli, pri otrocih lahko pustijo daljnosežne duševne posledice. Gre za travme? Upajmo, da ne. A dogodki so nas spodbudili, da smo o travmi, njenih posledic in vprašanju, kako zaskrbljeni so lahko starši teh otrok, govorili z mag. Ranjo Salmič, uni. dipl. psih. MSc, iz psihološke ambulante za otroke, mladostnike in starše Prima pomoč.

Četudi psihološko travmo morda povezujemo s hudimi travmatskimi dogodki, kot so naravne katastrofe, hude nesreče, vojne, nasilje itn., pa pri otroku travmo lahko povzročijo dogodki, ki zgolj zanj presegajo prilagoditvene zmožnosti in si jih ne more razložiti ali jih osmisliti.

»Travmatsko doživetje je namreč rezultat selekcioniranja dogodka na podlagi posameznikove čustvene in kognitivne zaznave. Doživetje istega ali enakih dogodkov je lahko pri posameznikih zelo različno. Pri otroku je tako možno, da dogodek, ki je zanj travmatski, dobi takšen pomen zaradi narave njegovega doživljanja, ne pa zaradi travmatskosti dogodka samega po sebi,« pove mag. Salmič.

Dejavniki, ki vplivajo na odziv na travmo, so večplastni:

- narava in intenziteta dogodka (grožnja, telesni napad, ranjenost),

- čas izpostavljenosti dogodku (koliko časa je udeležen, koliko je oddaljen od dogodka),

- vzrok oz. storilec travmatskega dogajanja (bližje je storilec otroku, bolj bo otrok prizadet),

- psihična odpornost otroka, pomen dogodka in situacije zanj,

- sposobnost razumevanja dogodka,

- pomoč podporne mreže.

Najhuje v odnosu s starši

Psihologinja razlaga, da so za otroka praviloma najhujše oblike travm tiste, ki jih otrok doživi v odnosu s starši oz. znotraj primarne družine: »takšne travmatske izkušnje za otroka pomenijo kaotično, čustveno najbolj nestabilno okolje, v katerem ne more optimalno razviti svojih sposobnosti. Za razvijajoče se otrokove možgane je eno najpomembnejših okolij prav njegova družina. Odnos s primarnim skrbnikom v prvih letih življenja je temelj za razvoj otrokovih prilagoditvenih sposobnosti, ki jih ima pozneje v življenju. Primarni skrbnik je tisti, ki s svojo občutljivostjo in 'uglašenostjo' na otrokove potrebe poskrbi, da se lahko uči, razvije veščine čustvene regulacije, oblikuje varen in predvidljiv notranji pogled na svet, po katerem bo pozneje dojemal sebe, norme, pravila družbe in oblikoval odnose z ljudmi. Če vir travme (zloraba, zanemarjanje, nasilje) leži v staršu, otrok ne more oz. težje razvija omenjene veščine v zanj predvidenem starostnem obdobju.«

Tipov zlorab poznamo več, glavne so:

  • fizična zloraba,
  • spolna zloraba in
  • psihološka (čustvena) zloraba.

Travma povzroči spremembe v možganih

Mag. Salmič pripoveduje, da travma poškoduje otrokove možgane, lahko tudi trajno in pusti 'brazgotine' na duševnem zdravju in psihofizičnem delovanju. »Stresni odzivi skozi daljše obdobje preoblikujejo možgane, vplivajo na njihovo strukturo in delovanje, komunikacija med nevroni postane motena. Poleg sprememb v nevronskem oz. živčnem sistemu so posledice vidne tudi na imunskem sistemu. Pri otrocih, ki so bili zlorabljeni, prevladujejo čustva izolacije, sramu, strahu, krivde, pogosto razvijejo tudi simptome posttravmatske stresne motnje, anksioznosti ali depresije. Pri majhnem otroku, ki si še izoblikuje model sveta, se oblikuje predstava, da svet ni varen kraj in da zanj predstavlja grožnjo. Otrok posledično razvije temeljno nezaupanje do sveta in ljudi v njem. V obdobju mladostništva takšni otroci pogosto ne dokončajo šole, nagnjeni so k delikventnosti, zlorabi drog, alkohola, poskusi samomora so med njimi pogostejši. Gre za načine, kako travmatizirani (zlasti zlorabljeni) otroci pozneje v življenju poskušajo otopiti svoja pretekla nepredelana čustva,« opisuje psihologinja.

Stresni dogodek ali travma

Pomembno pa je poudariti, da vsak otrok med razvojem doživlja stresne dogodke (t. i. frustracije iz okolja), ki onemogočajo takojšnjo zadovoljitev njegovih želja, igrajo pa pomembno vlogo v otrokovem razvoju. Mag. Salmič razlaga, da z njihovo pomočjo ob ustrezni družinski podpori postaja otrok odporen in bolje prilagojen. Doživetja frustracij so ključ za razvoj visoke frustracijske tolerance. Zato je pomembno ločiti med stresnimi in travmatskimi doživetji, med katerimi so velike razlike tako v intenziteti kot v naravi doživetega stresa.

»Najpomembnejši kriterij so tukaj destruktivne posledice, ki jih dogodek povzroči. Od tega je odvisno, kako stresno izkušnjo predela in shrani v spominu. Večina travmatskih dogodkov je nenadnih in nepričakovanih, kar povečuje njihov rušilni psihični učinek. Nerazrešene in nepojasnjene travmatične izkušnje pa vedno znova rušijo zdravo psihološko ravnotežje v otrokovi duševnosti. Obstaja velika verjetnost, da bodo vedno znova 'odigrane' v otrokovih poznejših odnosih.«

Tudi vrtec/varstvo je lahko izvor travm

Čeprav je daleč najbolj rušilna in destruktivna travma, ki se otroku zgodi, travma v odnosu s starši, pa je tudi vrtčevsko okolje lahko potencialni izvor travm. Strokovnjakinja tako razlaga, da če se v vrtcu pojavljajo že prej omenjene oblike travm (fizična, spolna, čustvena zloraba, zanemarjanja itn.), ki za otroka predstavljajo dlje trajajoč nadpovprečen stres, je to zagotovo lahko izvor travme. Vloga vzgojitelja otrok je, jasno, izjemnega pomena, saj predstavlja enega izmed prvih otrokovih zunanjih skrbnikov in je eden prvih modelov zunanjega kroga ljudi, ki se jim otrok uči zaupati.

Vzgojitelj sooblikuje otrokovo samopodobo. Tudi Janja Podržaj, ustanoviteljica zasebnega zavoda za predšolsko vzgojo Zvezdica ter direktorica dveh enot zasebnega vrtca, poudarja, da je daleč najbolj pomembno, da vzgojitelj ustvari toplo okolje, kjer se otrok počuti zaželenega, sprejetega in varnega, kjer je viden in slišan, hkrati pa je treba upoštevati, da je vsak otrok individuum.

»Predvsem pri najmlajših, ki prvič prihajajo v vrtčevsko okolje in začnejo graditi širši svet, sta čustvena raven in povezava z vzgojiteljicami izredno pomembna, zlasti med uvajanjem. Zdi se mi pomembno poudariti, da naj se starši pred vpisom prepričajo, ali je okolje dobro za njihovega otroka in ali vrtcu lahko zaupajo. Zaradi tesne čustvene povezave (predvsem z mamo) bo otrok zaupanje ali nezaupanje čutil. Starši naj dobro spoznajo vrtec, vzgojiteljice in se natančno informirajo. Komunikacija z vrtcem naj bo vedno odprta. Tako bodo hitro vedeli, kaj se v vrtcu dogaja,« poudari direktorica zasebnega zavoda.

Kako zaskrbljeni so lahko starši iz varstva Kengurujčki?

Psihologinja pravi, da dogodkov ne gre pometati pod preprogo in dodaja: kako se bodo otroci odzvali na izkušnjo, kako jih bo prizadela in kakšne posledice (če sploh) bodo imeli, so poleg izkušenj samih pomembne tudi otrokove osebnostne lastnosti, povezanost z družino, družinsko vzdušje, sposobnost obvladovanja težav in zmogljivosti družinskega sistema kot celote ter podpora v za otroka pomembnih okoljih (širša podpora okolice in vrtca).

»Naj bodo starši 'dovolj' zaskrbljeni, da bodo ob boku z otrokom ozaveščali izkušnje, ki so jim bili izpostavljeni v vrtcu, ne pa 'preveč', da bi jih bilo to strah početi. Otroci z morebitnimi prilagoditvenimi težavami potrebujejo bližino, tolažbo, dotik in zagotovilo, da je to, kar se jim je dogajalo v varstvu, nesprejemljivo. Zlasti če so doživeli fizično nasilje. Odprt in iskren pogovor je zelo zdravilen,« pove mag. Salmič.

Terapevtska podpora

Starši pa imajo vedno na voljo tudi strokovne oblike pomoči oz. terapevtske pristope, ki se uporabljajo pri zdravljenju travme. Psihologinja opisuje naslednje:

  • različni načini reprodukcije travmatskega dogodka (igra, risba, pripovedovanje zgodb, dramatizacija in druge oblike izražanja),
  • podporna, spodbudna, empatična sporočila (»ni se zgodilo samo tebi«, »v svoji stiski nisi sam«, »podobno so doživljali tudi drugi«, »s skupnimi močmi bomo zmanjšali tvoje težave«),
  • identificiranje 'sprožilcev' oz. dražljajev, ki spominjajo na travmatski dogodek in omogočanje, da jih otrok prepozna (npr. z igralno terapijo)
  • odpravljanje simptomov, ki dodatno poslabšujejo otrokovo stanje (motnje spanja, depresivnosti),
  • tehnike sproščanja,
  • izboljševanje samopodobe (strategije obvladovanja in soočenja s problemi, preprečevanje prevzemanja vloge žrtve in razvoja priučene nemoči).

Naj odločitev za sodelovanje z otroškim psihologom ne bo tabu.

Vzgojitelj predšolskih otrok je poslanstvo

Za konec pa je izjemno pomembno poudariti, da je kakršnokoli delo z otroki (bodisi delo vzgojitelja ali varuha otrok) vsekakor občutljivo, za katero še daleč ni primeren vsak. Žal pa se za to delo veliko posameznikov odloči povsem iz napačnih razlogov. Vzgojitelj predšolskih otrok oz. varuh je poslanstvo in edini motiv, zaradi katerega se nekdo odloči za ta poklic, bi moral biti predano in nesebično delo za otroke in njihovo dobrobit.

Tudi Janja Podržaj poudarja, da za to delo zagotovo ni primeren vsak, četudi ima ustrezno izobrazbo. »Vsak, ki se odloča za ta poklic, mora to začutiti v sebi in se v tem preizkusiti - ali je lahko s srcem, dušo in telesom predan otrokom. Če prepozna, da tega ne zmore, je bolje zanj in za otroke, da poklica ne opravlja. To delo zahteva celega človeka,« zaključi.

Kaj starši pričakujejo od vrtca:

Mati Tjaša, 40 let, hči 4 leta/javni vrtec

»Zame osebno in za mojega otroka je pomembno, da se hči v vrtcu počuti varno in zadovoljno. Mislim, da otrok v prvi vrsti potrebuje varnost, toplino, kar mu ponuja tudi zadovoljstvo.«

Mati Mirjam, 39 let, sin 4 leta in hči 1,5 leta/ javni vrtec

»Od vrtca pričakujem, da otroku v prvem starostnem obdobju ponuja predvsem nego in varstvo, nato pa vse bolj poudarjeno tudi vse druge komponente, ki so izjemnega pomena za razvoj otroka v srečno in samostojno osebnost. To so elementi, ki jih lahko dobro razvija predvsem v skupini, in sicer: socializacija, empatija, pomoč sošolcem in sošolkam, soodvisnost pri opravljanju nalog ipd. Otrok je torej v vrtcu deležen nege in vzgoje ter je hkrati tudi postavljen pred izzive, ki mu bodo v pomoč pri vključevanju in delovanju v različnih skupnostih skozi vse življenje.«

Mati Maja, 41 let, hči 3 leta/zasebni vrtec

Od vrtca pričakujem, da otroku zagotavlja varno okolje, v katerem se lahko razvija in raziskuje svet. Zelo pomembno mi je, da so vzgojiteljice sočutno naravnane, da otroka, ko joka, vzamejo v naročje, ga potolažijo, da v stiskah ni sam. Prav tako je pomembne zdrava, sezonska prehrana, brez predelanih sladkarij, kašic, mesnih izdelkov itn. Čim več časa naj preživijo na svežem zraku in ob prosti igri. Otrok naj bo deležen topline, seveda tudi zdravih mej, ob katerih se nauči sodelovanja.«

Besedilo: Mojca Koprivnikar // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri