Kamikaza: "Prosim, čestitajte mi, namenili so mi izjemno priložnost za smrt."

Že pri sedemnajstih je vedel, da je pripravljen umreti. Prav nič drugačen ni bil od drugih pilotov vojne mornarice, ki so se tako kot on postavili v vrsto, pripravljeni, da opravijo svojo nalogo. Tudi zaradi svoje mladosti ni posebno izstopal. V tako poznem obdobju druge svetovne vojne je domovina potrebovala vsakršno pomoč, četudi pomoč 17-letnika. Vse, kar je imel, sta bila pogum in popolna predanost domovini, in zdelo se je, da je pripravljen plačati kakršnokoli ceno za to, da prispeva k njeni zmagi.

Počasi in previdno si je prek čela zavezal bel trak hačimaki, na katerem je pisalo 'kamikaze', potem pa prijel in nagnil kozarec krepkega sakeja, ki mu ga je ponudil predpostavljeni častnik, ter v nosnicah takoj začutil moč opojnega alkohola.

Šele dobro je opravil vojaško urjenje, a bil je eden od srečnih izbrancev, ki se bodo z bojnimi letali podali proti okinavskemu nebu v gotovo smrt. Medtem ko bo z znojnimi in tresočimi se rokami stiskal krmilo, bo letalo poletelo skozi točo sovražnikovih strelov naravnost proti nasprotnikovi letalonosilki. Če bo imel srečo, bo pri tem umrlo na stotine zavezniških vojakov, ki bodo živi zgoreli v plamenih zaradi goriva iz njegovega rezervoarja; če bo imel srečo, bo z letalom zadel skladišče orožja ali letala, čakajoča na letališki stezi letalonosilke, in s tem povzročil še večji pekel; če bo imel še večjo srečo, bo s svojim samomorilskim dejanjem potopil letalonosilko. Sreča gor ali dol, njegova starša bosta zagotovo ponosna nanj, s svojim drznim dejanjem pa bo izkazal čast tudi svojemu cesarju. Medtem ko je v pričakovanju sedel v svojem pilotskem sedežu in so ga nosnice še vedno pekle od krepkega sakeja, so se mu ustnice razlezle v širok nasmešek: kmalu bo napočil trenutek, ko bo opravil svojo dolžnost.

Po osmih letih krvavega osvajanja tujih ozemelj je brutalni japonski vojni stroj počasi izgubljal moč in vnemo. Presenetljivemu napadu na Pearl Harbor 7. decembra 1941 je sledila vrsta zmag; Američani so bili prisiljeni zapustiti Filipine, dragulja britanske kraljeve krone, Singapur in Hongkong, pa sta se prav tako vdala neusmiljenim japonskim oblastem. Japonska je nameravala zavzeti še Indijo, najdragocenejšo britansko kolonijo, in čedalje bliže je bila tudi Avstraliji, kjer so ZDA imele oporišče.

Toda sčasoma so se razmere spremenile. V pomorski bitki za Midway je junija 1944 ameriško ladjevje povsem zdesetkalo japonsko, še bolj pa so ZDA ponižale Japonsko čez mesec dni z zavzetjem tihomorskega otoka Sajpan. Japonsko vojaško vodstvo se je bilo zato prisiljeno zamisliti nad svojim preobremenjenim vojaškim strojem, zaloge pa so jim zaradi večletne vojne vihre že skorajda povsem pošle. Srdito ameriško maščevanje je bilo namreč nekaj povsem drugega kot soočenje z oslabljeno Kitajsko, ki se je utapljala v državljanski vojni, in osvajanje slabo vodenih in šibkih evropskih kolonij v jugovzhodni Aziji.

Kamikaze pomeni 'božanski veter', tako poimenovan tajfun pa je v letih 1274 in 1281 uspešno preprečil invazijo Mongolov, ki so se bili zaradi močnega vetra primorani obrniti proti domu. Zdaj, po 663 letih, so Japonci potrebovali novo nevihto, ki bi zavarovala njihovo obalo. Toda tokrat so za nevihto morali poskrbeti sami.

Projekt se je sicer uradno začel oktobra 1944 s tako imenovanimi bogovi groma, piloti, ki so v nedrjih svojih jeklenih konjičkov prevažali in na zavezniška ozemlja spuščali bombe na raketni pogon, toda njegove korenine segajo veliko dlje v zgodovino.

Medtem ko se je Japonska iz fevdalne dežele počasi spreminjala v industrializirano demokracijo in kasneje v avtoritarni militarizem, je tamkajšnje ozračje postajalo čedalje bolj naklonjeno prepričanjem, v katera so verjeli samomorilski kamikazi. Takratne japonske oblasti so kodeks starodavnih samurajev in verovanja državne religije šinto združile z imperialističnimi ambicijami, rasistično ideologijo in popolno predanostjo cesarju Hirohitu, tako nastala prepričanja pa so prenesli na mlade generacije zagnanih vojaških rekrutov, ­ki so hoteli izpolniti svojo patriotsko dolžnost.

Japonski vojaki so že prisegli, da bodo za domovino in cesarja dali svoja življenja, občutek za dolžnost pa so jim v glavo vbili s strogim režimom urjenja, pri čemer so več kot besede govorili udarci z bambusovo palico. Tovrstna disciplina, združena z neusmiljenim nacionalizmom, je bila očitno učinkovito orožje, saj ni bilo potrebnih veliko ukazov za to, da so ubogljivi vojaki začeli uresničevati novo grozljivo vojaško taktiko oblasti.

Za to, da je tovrstna vojaška taktika postala vsesplošna japonska politika, se je morala Japonska znajti v primežu popolnega obupa in vojaške nemoči. Viceadmiral japonske cesarske mornarice Takidžiro Oniši je bil oktobra 1944, ko je prispel na Filipine in prevzel poveljstvo vojaškega letalstva, proti temu, da bi se Japonska zatekla k samomorilskim napadom. Toda hitro si je premislil. Ko mu je bilo ukazano, naj uniči celotno ameriško ladjevje letalonosilk in s tem japonski mornarici omogoči popolno prevlado na Tihem oceanu, Onišiju ni preostalo drugega, kot da se s svojimi kamikazi loti ameriških ladij, ki jih je bilo v tem času blizu japonske obale desetkrat več kot japonskih. "Po mojem mnenju obstaja le en način, kako si bomo kljub naši čedalje šibkejši vojaški moči zagotovili učinkovito obrambo," je blizu Manile povedal 21. polku vojaškega letalstva, "in sicer tako, da bomo organizirali samomorilske enote z bombniki zero, oboroženimi z 250-kilogramskimi bombami, pri čemer bo pilot vsakega bombnika strmoglavil v sovražnikovo letalonosilko ... Kaj menite?" Vsi navzoči so se strinjali z njim.

Šestindvajset letal prve enote za posebne napade (Tokubecu Kogekitai) so pilotirali piloti prostovoljci, ki jim je navodila za napad dal sam Oniši. Ukazal jim je, naj se spustijo naravnost proti palubi letalonosilke, bombe pa spustijo v zadnjem možnem trenutku in pri tem merijo tja, kjer je čim več vojakov ali čim več eksploziva; tisti kamikazi, ki bodo imeli največ sreče, bodo pri tem potopili najmogočnejše ladje zavezniških sil.

Piloti so brez ugovorov sprejeli navodila in vse štiri enote regimenta kamikazov so razvile taktiko napada, ki je postala standardna za vse učinkovite samomorilske pilote. Leteli so v skupinah od dveh do šest bombnikov, spremljala pa jih je druga, enako številčna skupina letal, ki je imela nalogo zmesti sovražnika, s čimer so kamikazi dobili priložnost, da se približajo ameriškim ladjam in izvedejo svojo smrtonosno nalogo.

V okviru vojne na Tihem oceanu je bojevanje potekalo na morju ali pa v vroči in vlažni džungli, kjer ni bilo primernih krajev za vzletanje in pristajanje letal, zato je bila navzočnost zavezniških letalonosilk na oceanu nujna. Čeprav so bile letalonosilke težke, velike in počasne ter zato lahka tarča podmornic in bombnikov, je bitka za Midway dokazala, kako smrtonosne so lahko. Ker Japonci niso imeli radarja, so ameriška letala zagledali šele takrat, ko so jih dejansko videli na nebu. Vidni domet je bil vsega tri kilometre, zato se Japonci niso mogli pravočasno odzvati, Američani pa so brez težav potopili štiri japonske letalonosilke. Izguba je bila velikanska, takšnih primerov učinkovitega ameriškega napada pa je bilo ogromno.

Medtem ko se je ameriško ladjevje bližalo Filipinom, je obupana Japonska že stavila na svoje nove bojevnike – kamikaze. Toda še preden je prva enota kamikazov zapustila kopno in poletela proti nebu, je japonski bombnik strmoglavec 21. oktobra strmoglavil v prednji jambor ladje HMAS Australia, ki je kot članica majhne avstralske mornarice plula z ameriškim ladjevjem. "Poglejte, leti naravnost proti nam!" je nejeverno zavpil topniški častnik Richard Peek, preden je bombnik povzročil smrt 30 članov njegove posadke. Že čez štiri dni, ob začetku bitke v zalivu Leyte, so kamikazi izvedli svoj prvi organizirani napad.

Bitka v zalivu Leyte je bila zadnja tradicionalna pomorska bitka v zgodovini vojskovanja, ki je temeljila na tradicionalnem tisočletnem bojevanju ladja proti ladji, obenem pa jo je zaznamoval začetek uporabe enega najsmrtonosnejših orožij sodobnega vojskovanja – samomorilskih napadov. Modro nebo nad zalivom Leyte so nenadoma prekrili hrumeči bombniki A6M zero in presenetili s povsem novim elementom negotovosti, kakršnega vojni kaos do takrat še ni poznal. Bombniki namreč niso več zgolj metali bomb in z brzostrelkami uničevali palube letalonosilk – zdaj so se v žive tarče zaletavali kar bombniki sami, s piloti, odločenimi, da ubijejo in da umrejo.

"Fantje so si kot strela hitro podajali strelivo in streljali vsepovprek," se krvavega spopada spominja James J. Fahey, mornar na USS Montpelier. "Paluba je bila prekrita s krvjo, črevi, možgani, jeziki, glavami, srci, rokami in vsem drugim japonskih pilotov."

Kljub napadu kamikazov se je tudi ladja HMAS Australia bojevala naprej, podobno kot Američani pa so se tudi oni znašli pod japonsko točo strelov in eksplozij ter trepetali za svoja življenja. Viceadmiral Oniši je morda precenjeval učinkovitost svojih samomorilskih pilotov, uspelo pa mu je narediti psihološko škodo. "Najprej smo zaslišali osempalčne topove, zatem pa še štiripalčne," se prihoda kamikazov spominja mornar Reg Walker. "Potem smo zaslišali močno bobnenje, ki mu je sledil hrup protiletalskih topov bofors in oerlikon, nazadnje pa ... vsi smo trepetali za svoja življenja, saj smo vedeli, da nas bo zadel še eden izmed tistih bombnikov, ki jim je uspelo prodreti skozi točo strelov."

Kadar se jim je uspelo prebiti skozi zavezniško obrambo, so bile posledice lahko uničujoče. Lesene palube na ameriških letalonosilkah so bile ob napadu kamikazov bolj ogrožene, kot so bile vzdržljivejše jeklene palube britanskih (in avstralskih) ladij; Američani so namreč jeklene palube žrtvovali zaradi hitrosti, večjega skladiščnega prostora in zato, da bi privarčevali denar, toda žal jih je takšna odločitev drago stala.

Četrtega maja 1945, potem ko je bitka za Okinavo, s katero so zavezniki nameravali zavzeti Japonsko, ki se je krčevito upirala z največjim številom samomorilskih pilotov doslej, potekala že dober mesec dni, je bombnik kamikaze zero, kot so jih poimenovali, strmoglavil naravnost na letališko stezo nosilke HMS Formidable. Naredil je več kot pol metra globoko luknjo, pri čemer je velikanski kos jekla priletel naravnost v parovod ladijskega kotla. Umrlo je osem članov posadke, 47 je bilo ranjenih, ogenj pa so pogasili šele po večurnem gašenju. Čez sedem dni sta dva kamikaza strmoglavila na leseno palubo letalonosilke USS Bunker Hill in jo raztrgala kot papir, gorivo iz letalskega rezervoarja pa se je vnelo in povzročilo močno eksplozijo. V peklu, ki je nastal, je umrlo 346 mornarjev, ranjenih jih je bilo 264. Ladja je preostanek vojne preživela v popravilu. "Ko kamikaze pade na ameriško letalonosilko, to pomeni šest mesecev popravil, če pade na britansko, pa pokličejo le čistilce, da počistijo nekaj razbitin," je pravilno ocenil ameriški častnik na krovu britanske ladje HMS Indefatigable.

Nad zalivom Leyte, v največji pomorski bitki druge svetovne vojne, je poletelo 26 kamikazov, potopiti pa jim je uspelo le ameriško letalonosilko USS St. Lo, medtem ko je bilo več ladij poškodovanih. To ni bil ravno rezultat, ki se ga je nadejal japonski viceadmiral, zato so zavezniške sile v naslednjih mesecih počasi, meter za krvavim metrom, zavzele Filipine. Toda tudi dejstva, ki so pričala o čedalje šibkejši japonski obrambi, niso bila dovolj za predajo Japonske, Oniši pa je v javnosti celo izjavil, da je bila taktika s kamikazi izjemno uspešna.

Medtem ko so državni mediji lažno poročali o novi veliki japonski zmagi, so na Formozi (sedanji Tajvan) in Sumatri (zdaj del Indonezije), pa tudi na Iwo Jimi, zadnjem otoku, ki je zaveznike ločil od izkrcanja na Japonskem, ustanovili nove letalske enote za posebne napade. Enoto s štirimi letali so oblikovali tudi v Tokiu, toda tudi kamikazi v bombnikih nakadžima ki-44 šoki niso bili kos napadom ameriških bombnikov B-52. Nič bolje se ni godilo japonskim samomorilskim hitrim čolnom in podmornicam. Medtem ko se je vojna približevala tudi najjužnejšemu Japonskemu otoku Okinavi, so se kamikazi pripravljali na še zadnji poskus, da preženejo sovražnika, tako kot je v 13. stoletju tajfun pregnal Mongole.

Prvorojeni sinovi navadno niso mogli postati kamikaze (saj so na Japonskem lahko le prvorojenci podedovali družinski posel), prav tako tudi ne izkušeni piloti, saj so njihove veščine potrebovali za urjenje novih rekrutov, kljub temu pa je bilo prostovoljcev, ki so hoteli umreti za svojo domovino, štirikrat več, kot je bilo na voljo letal. Kamikazi so bili starejši od 17 let, v njihovih zadnjih pismih družini, ki so jih pogosto spremljali odrezani nohti ali odrezani kodri las, pa so se mešale priučene indoktrinacijske floskule, mladostna drznost in kanček strahu. Več kot očitno je bilo, da viceadmiral pošilja v pokol povsem nedolžne in nevedne može:

"Prosim, čestitajte mi," je pisal eden izmed njih, "namenili so mi izjemno priložnost za smrt."

"Tvoj oče je močan mož, letel je z velikim in težkim bombnikom ter premagal sovražnika. Prosim, postani velik kot tvoj oče in maščuj mojo smrt," je pisal drugi, medtem ko je tretji zapisal: "Sovražnik se nam je že zelo približal. Če ne bom (letel), bosta umrla moja oče in mati."

Šigejoši Hamazono, pilot kamikaza na Filipinih, ki se je vojski pridružil kmalu po napadu na Pearl Harbor, se takole spominja takratnih dogodkov: "Videl sem veliko teh novih mladih pilotov, ki so pravkar končali urjenje in v novih uniformah prihajali v letališko oporišče, naslednji dan pa jih že ni bilo več. Na videz se je zdelo, da mislijo, da nimajo druge možnosti, kot da postanejo piloti kamikazi, toda globoko v svojih srcih so vedeli, da si tega ne želijo. O cesarju smo govorili tako, kot se je pričakovalo, v srcu pa tega nismo čutili. Bili smo pripravljeni umreti, toda ne za cesarja, temveč za naše družine in za Japonsko. Kdorkoli je rekel, da želi umreti za cesarja, je bil zapeljan; kamikazi so do svoje domovine čutili to, kar čuti mati, ki pozabi na vse, zato, da bi bila z otrokom, ki jo potrebuje."

Naš 17-letni pilot, čigar ustnice so še vedno dišale po krepkem sakeju, se je proti nebu povzpel med bitko pri Okinavi in umrl tako, kot se je odločil, da bo. Bil je eden izmed 350 kamikazov, ki so se med to bitko usedli v letalo in bili pripravljeni umreti. Šlo je za eno najsilovitejših bitk druge svetovne vojne, ki je potekala na kopnem in na morju. Eden izmed rušilcev, USS Laffey, se je moral zoperstaviti kar 20 japonskim bombnikom naenkrat, pri čemer je z neba sestrelil devet kamikazov, šest pa jih je strmoglavilo na ladjo, ki se je kljub temu obdržala na površju. Toda mnogo ladij, s pomočjo kamikazov ali brez njih, ni imelo te sreče. Med 25. oktobrom 1944 in 25. januarjem 1945 so Japonci potopili dve letalonosilki, 23 rušilcev in 27 drugih ladij, 4900 ameriških mornarjev je umrlo, 4800 pa jih je bilo ranjenih. Po drugi strani je v drugi svetovni vojni umrlo približno 400 kamikazov, pri čemer jih je večino z neba sestrelil sovražni ogenj, zgolj 14 odstotkov jih je zadelo tarčo.

Nekoč strahospoštovanja vredna zmogljivost japonskih micubišijev A6M zero je od leta 1943 vztrajno nazadovala, kajti nenadoma sta se pojavili povsem novi, več kot enakovredni ameriški letali F6F hellcat in F4U corsair. Obe sta bili hitrejši tudi od najokretnejših zerojev, še zlasti corsair, pri višji nadmorski višini pa se je težji hellcat lahko spretno izognil tudi lažjim sovražnim letalom in v zraku takoj pridobil prednost pred njimi. Uporabljala jih je tudi Britanska kraljeva mornarica, ki je poleg tega prisegala na letalo supermarine seafire, sorodnika legendarnega letala spitfire, ki je pri višji nadmorski višini prekašal celo hellcata in med bitko na Iwo Jimi pomagal zajeziti napade kamikazov.

Ameriške letalonosilke so bile zaradi lesenih palub za kamikaze sicer lažje tarče, a so bile obenem tudi teže dosegljive. Radar, ki ga Japonci v tistem času niso imeli, je zaznal bližajoča se letala z razdalje 130 kilometrov, kar pomeni, da so imeli Američani dovolj časa za pripravo protiletalskega topništva in letal hellcats. Tudi njihovi protiletalski topovi so bili bolj razviti in številnejši v primerjavi z japonskimi, tako da so bojne ladje učinkovito ščitile letalonosilko in v zrak bljuvale smrtonosne izstrelke. Uporaba radarja je močno spremenila tako zavezniško obrambo kot napad, saj so protiletalski topovi z radarjem natančneje merili v tarče kot z zastarelim časomerom. Nenadoma se je razmerje moči močno spremenilo, saj so bili smrtonosni ne le streli, ki so prihajali iz zraka, temveč tudi tisti s kopnega.

Uspeh kamikazov je zato hitro zamrl. Težava pa je bila tudi v tem, da je Japoncem začelo primanjkovati izkušenih pilotov, medtem ko je bil pritok naivnih in gorečih pilotov čedalje manjši. Novi rekruti so po novem imeli za seboj manj kot 100 ur letenja, japonski inštruktorji pa so navadno vztrajali pri 400 urah, preden so bili piloti pripravljeni za urjenje na letalonosilki, in pri 800 urah letenja, če so hoteli postati člani cesarske flote. In čeprav so se bitke v zalivu Leyte udeležili predvsem veterani, so ti v japonskih vojaških vrstah zelo hitro postali prej izjema kot pravilo.

Kljub prvotnim arogantnim poročilom mornariškemu vrhovnemu poveljstvu se je Oniši zavedal, kaj se dogaja. Taktika s kamikazi je le prikrivala neizbežno dejstvo, da je japonska zmaga zaradi ameriške premoči v zraku, izboljšane protiletalske obrambe, radarja in dejstva, da je ameriško gospodarstvo očitno tako trdno in uspešno, da lahko zlahka prenaša stroške vojne, skorajda nemogoča. Toda tega Oniši ni mogel priznati. Namesto tega je bil zaradi neenakopravnega boja z Američani prisiljen plačevati visoko ceno tako v številu mrtvih pilotov kot v astronomskih stroških vojne, s tovrstnim žrtvovanjem pa je hotel Japonski prihraniti vsaj kanček dostojanstva in poskrbeti, da bi vsaj del njihovega cesarstva ostal nedotaknjen.

Tako niso razmišljali le kamikazi in njim sorodne enote. Kljub več kot očitni premoči Američanov je žrtvujočim se Japoncem uspelo bitko na Okinavi spremeniti v štirimesečno agonijo nenehnega bombardiranja iz zraka in srhljivih samomorilskih napadov na kopnem. Tudi končna ameriška zmaga je imela grenak priokus, saj so se ponosni prebivalci otoka raje ubili ali se pustili ubiti, kot pa da bi se soočili z nedostojanstveno predajo. V bitki je tako umrlo 12.520 Američanov, 94.136 japonskih vojakov in kar 94 tisoč japonskih civilistov – takšna je bila resnična cena kulture, ki je čislala kamikaze. Japonsko prebivalstvo je bilo pripravljeno plačati visoko ceno za zmago, toda Oniši in njegovi tovariši na vrhu japonskega poveljstva zagotovo niso pričakovali takšnega odgovora svojih državljanov.

Druga svetovna vojna se je za Japonsko končala z atomskima bombama, ki so ju Američani odvrgli nad Hirošimo in Nagasakijem, in s posledično predajo cesarja Hirohita 2. septembra 1945, za kamikaze pa se je vojna končala še istega dne, ko se je viceadmiral Takidžiro Oniši pridružil svojim enotam in se v okviru mučnega obrednega samomora z rezilom sam zabodel v trebuh in vanj vrtal toliko časa, dokler se niso iz njega vsula čreva.

Njegova smrt je bila mučna tako zanj kot za vse pričujoče, po drugi strani pa tudi poetična. Še bolj poetične so bile njegove zadnje besede: "Opravičujem se dušam vseh mrtvih pilotov in njihovim žalujočim družinam," je zapisal. "Želim, da se mladi Japonci iz moje smrti nekaj naučijo. Naša lahkomiselnost sovražniku le koristi. Za vsako ceno morate vztrajati v duhu cesarjeve odločitve. Ste zaklad naroda. Z vso vnemo (kamikaz) si prizadevajte za blagostanje Japonske in za mir po vsem svetu."

Nekaj zanimivosti

Kodeks bušido in kamikaze

Na ideologijo kamikazov je močno vplival Jamaga Soko s svojimi zapisi o moralnem kodeksu bušido.

Japonski militarizem je temeljil na tradicionalnem kodeksu samurajev bušido ('pot bojevnika'), japonski vojaški nastrojenosti je dodal popolno podreditev cesarju, samožrtvovanje ter zavračanje poraza in predaje. Po bušidu se v bojevanju vedno pričakuje zmago ali pa smrt, ki je posledica boja na zmago.

Kamikazi so bili namesto z meči in konji oboroženi z bombami in letali. Številni so menili, da gre za sodobno različico samurajev in zato za logičen odgovor na vojne razmere: "Ni je večje časti za bojevnika kot umreti za cesarja in domovino!" je zapisal oče kamikazov, admiral Takidžiro Oniši.

"Takšna interpretacija bušida je prej temeljila na romantičnih predstavah kot na zgodovinskih dejstvih, predvsem pa na zapisih samuraja Jamamota Cunetoma iz 17. stoletja, ki je poudarjal predvsem samurajsko brezpogojno zvestobo, in ronina Jamaga Soka, ki si je zaradi svojega pisanja prislužil šogunov srd, saj si je prizadeval za to, da bi cesar, ki je imel v tistem času v japonski družbi le še obredno oziroma okrasno vlogo, ponovno pridobil najvišjo avtoriteto. Čeprav ne Jamamotovo ne Jamagovo delo za časa njunega življenja ni bilo deležno posebne pozornosti, saj so njuni zapisi vsebovali preveč toga pravila, ki niso imela veliko skupnega s takratnim življenjem kaste samurajev, ki je v tistem času na Japonskem namesto bojevniške funkcije prevzela administrativno in uradniško vlogo v družbi, se je čedalje bolj bojevniško nastrojena japonska družba v zgodnjem 20. stoletju z veseljem začela ozirati za strogimi pravili bušida, saj so ji prišla prav predvsem pri uveljavljanju fanatične poslušnosti vojakov in popolnega spoštovanja poveljniških ukazov.

Kamikazova navodila

Sklop podrobnih smrtonosnih navodil je njihov uporabnik lahko upošteval samo enkrat.

V vsaki pilotski kabini pilota kamikaza so bila spravljena navodila, ki sta jih v svojem delu Kamikaze: Japonski samomorilski bogovi zapisala Albert Axell in Hideaki Kase. Navodila so srhljiv dokument, ki razkriva različne vidike pilotovega življenja, od njegovega zdravja pa do same taktike samomorilskega napada. Predstavljamo pet najsrhljivejših odlomkov:

• "Prizadevaj si biti najboljši. Zadeni sovražno polovilo, ki je bodisi zasidrano bodisi plove na morju. Potopi sovražnikovo plovilo in tlakuj pot do naše zmage."

• "(Potisni) krmilnik do konca in povečaj hitrost. Daj vse od sebe. Močno pritisni. Živel si 20 let ali več, zdaj pa moraš še zadnjič izkoristiti svojo moč. Pri tem se zanašaj na svojo nadnaravno moč.

• "Pred trkom je zelo pomembno, da niti za trenutek ne zamižiš, saj bi lahko zgrešil tarčo. Mnogi so se že zaleteli v svoje tarče s široko odprtimi očmi. Povedali ti bodo, kako zabavno je bilo."

• "Tik pred strmoglavljenjem boš povsem jasno videl odprtine grozečih sovražnikovih topov. Zdelo se ti bo, da lebdiš v zraku. V tistem trenutku boš pred seboj zagledal obraz svoje matere. Ne bo se smejala ali jokala, temveč bo imela povsem običajen izraz, kakršnega se spominjaš."

• "Ko boš drvel v sovražnika, na ves glas zakriči: 'Hisacu!' ('Potôpi se za vsako ceno!'). V tistem trenutku se ti bodo prikazali vsi češnjevi cvetovi v svetišču Jasukuni v Tokiu."

Značilni izrazi

• Banzai

Izraz banzai pomeni 'deset tisoč let' in je krajša različica bojevniškega krika 'Teno Heika Banzai' ('Naj dolgo živi cesar'), nanaša pa se na samomorilske napade japonskih mornariških vojakov, ki so se v boj vedno podali s krikom 'banzai'.

• Bušido

Bojevniški kodeks samurajev je v času cesarske Japonske predstavljal izvor in temelj nacionalizma, poudarjal pa je predvsem žrtvovanje in popolno predanost.

• Kamikaze

Kamikaze pomeni 'božanski veter' in se nanaša na nevihto, ki je v letih 1274 in 1281 Mongole odvrnila od napada na Japonsko. Cesarska Japonska je konec druge svetovne vojne ustanovila posebno enoto 'božanskega vetra', samomorilske pilote kamikaze.

• Tokotai

Gre za krajšo različico imena Tokubecu Kogetai, ki pomeni 'enota za posebne napade.' Gre za uradno ime pilotov kamikazov in njihovih samomorilskih enot.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol