Kako so v Bletchley Parku dešifrirali Enigmo

Februar 1942. Uničevalna sila 2. svetovne vojne ne popušča. Nad Atlantski ocean se bo spustila noč, toda globoko v njegovih globinah poteka prava drama. Nemške podmornice namreč budno oprezajo za svojim plenom, zavezniškimi ladjami. V trenutku, ko jih bodo zagledale, bodo planile v napad in nasprotnika presenetile z uničevalnim torpedom. Ko zagledajo konvoj zavezniških ladij, nemudoma uresničijo svoje smrtonosne načrte in eno izmed ameriških ladij zajame uničujoč plamen, ki razsvetli temno nebo nad navidezno mirno vodo.

Člani posadke se dobro zavedajo, da imajo dve možnosti: ali zgoreti v ognjenih zubljih ali se vreči v ledeno mrzlo vodo in tako umreti. Vedo tudi, da življenjsko pomembne zaloge, ki jih prevažajo na krovu, ne bodo nikoli prispele na načrtovani cilj, v Veliko Britanijo. Smrtonosno krdelo nemških podmornic je zaveznikom tako spet zadalo udarec in zdi se, da so zavezniške sile z Veliko Britanijo na čelu povsem nemočne proti učinkovitim nemškim podmornicam, ki udarijo povsem nepričakovano. Nihče namreč ne ve, kje so in kdaj bodo izstrelile svoje smrtonosne torpede.

Konec istega leta je bila ob palestinski obali nemška podmornica U-559 tista, ki je dočakala podobno usodo kot prej omenjena ameriška ladja. Takoj ko jo je britanska ladja HMS Petard opazila, je vanjo izstrelila podvodni izstrelek, zaradi katerega se je podmornica s posadko vred začela potapljati. Čeprav je bilo jasno, da bo podmornica zelo hitro končala na morskem dnu, sta se poročnik Anthony Fasson in mornar Colin Grazier vrgla v morje in odplavala proti njej. Čez nekaj minut sta bila že v njeni notranjosti in radovedna gledala v nenavadno napravo, ki sta jo našla v trupu podmornice: šifrirni stroj Enigma* s štirimi šifrirnimi koluti oziroma rotorji, prek katerega so si Nemci pošiljali šifrirana sporočila. Po zaslugi poguma in iznajdljivosti sta Fasson in Grazier napravo skupaj s kodno knjigo, polno ključev, ki so jih tisti hip uporabljali Nemci, zavila v vodoodporen material in vzela s seboj, ne zavedajoč se, za kako pomembno odkritje gre.

• *Enigma: Napravo, podobno izpopolnjenemu pisalnemu stroju, so Nemci uporabljali za komuniciranje. Prenosna naprava z uporabo tipkovnice, kolutov in električnih impulzov šifrira in dešifrira sporočila in generira na milijone črkovnih kombinacij.

Z zadnjimi močmi sta priplavala do 16-letnega mornarja Tommyja Browna, ki ju je čakal pred ladjo, in mu izročila dragoceno najdbo. To je bilo Fassonovo in Grazierjevo zadnje dejanje. Skupaj s podmornico sta končala na dnu morja, obema pa so za njuno junaštvo posthumno podelili jurijev križ. Zaklad, kajti prav to je njuna najdba pomenila britanskim razbijalcem šifer, je priromal v Bletchley Park, podeželski dvorec sredi grofije Buckinghamshire, kjer so na začetku 2. svetovne vojne ustanovili sedež britanske obveščevalne službe. Tamkajšnji uslužbenci so vedeli, da imajo zdaj veliko več možnosti, da razvozlajo nemške mornariške kode s tajnim imenom 'morski pes' in vplivajo na potek 2. svetovne vojne.

Za dešifriranje nacistične kode je imel največ zaslug mladi matematik in posebnež Alan Turing, ki je v Bletchley Park prišel s Cambridgea pri 27 letih. Leta 1912 rojeni genij je nosil neurejena, če že ne razcapana oblačila, zaradi katerih so številni menili, da se oblači kot potepuh. Kadar se je nad čim še posebno navdušil, je v svoji gorečnosti, da bi izrazil paleto svojih misli, pogosto jecljal, na tamkajšnjem podeželju pa so ga pogosto videli na kolesu in s plinsko masko na obrazu, saj je bil alergičen na cvetni prah.

Naključnemu opazovalcu se je Alan Turing zdel tipičen primer posebneža in piflarja, med kolegi, ki so bili tako kot on brihtneži brez primere, pa je veljal za genija svojega časa. Zavezniki so vedeli, da Nemci za šifriranje svojih sporočil uporabljajo napravo Enigma, zato so dešifratorji v Bletchleyju hoteli čim prej odkriti ključ za kodo, ki jo je uporabljal ta stroj. Ekipe so svoje delo opravljale v montažnih hišah, od katerih je vsaka zaradi tajnosti imela svojo številko, in ne imena. V Hiši 8 so se osredotočali na nemške mornariške šifre. Vedeli so že, da so mornariški operaterji šifrirnega stroja Enigma pazljivejši od operaterjev kopenskih sil, zato so težje zaznavali njihove napake pri šifriranju.

Toda zdaj so ugotovili, da je sovražnik število možnih nastavitev močno razširil, saj so imeli z novo napravo Enigma na voljo kar štiri šifrirne kolute. Turing, ki je že izpopolnjeval poljske kodirne aparate Bomba*, je vedel, kako pomembno je imeti napravo, ki pospeši proces kodiranja tako, da mehansko preveri na milijone nastavljenih kombinacij. Pred vojno je namreč na Cambridgeu razvil zamisel o Turingovem stroju, nekakšnem superpisalnem stroju, ki bi prepoznaval simbole, pisal, brisal in samodejno brez človekove pomoči izvajal še vrsto drugih nalog. Ob proučevanju poljskih šifrirnih strojev in kopije stroja Enigma pa je Turing ugotovil, da potrebuje veliko več kot takšen hipotetičen stroj. Vrgel se je v proučevanje mehanizacije naprave Enigma, kolutov, sistema ožičenja in plošč ter iskal rešitve za izdelavo električnega sistema z vezjem, ki bi lahko dešifriral besedilo.

• *Bomba: Elektronska naprava, ki je z veliko hitrostjo preverjala na stotine možnih črkovnih kombinacij in tako zmanjšala število možnih nastavitev naprave Enigma za tisti dan.

Dobro je vedel, da je človeški dejavnik pri tem še vedno odločilen, predvsem matematično znanje, s katerim bi napravo Bomba usposobili do te mere, da bo lahko dešifrirala kodirana nemška sporočila. Zamisel o tem, da bi bil stroj sposoben hitro preverjati na milijone kombinacij, je bila res revolucionarna. Toda Turing je bil teoretik, in ne praktični razbijalec šifer, zato je Gordon Welchman, dešifrator in izjemen administrator, ki je delal v Hiši 6, najel Oliverja Lawna, matematika s Cambridgea, ki naj bi pomagal izdelati stroj po Turingovi zamisli. 18. marca 1940 je tako nastal stroj Victory, prva naprava Bomba, ki so jo postavili v Hiši 1, Welchman pa je pozneje z elektronsko diagonalno ploščo še izboljšal njeno moč in sposobnosti.

Medtem ko so sporočila nemških zračnih sil prek naprave Enigma dešifrirali in brali brez težav, je bilo šifriranje nemških mornariških sil veliko trši oreh. Leta 1941 so ob dveh pomembnih pomorskih bitkah v arktičnem krogu oziroma na Atlantiku pridobili kodne dokumente, s katerimi je Turing izračunal novo metodo. Ker je pri tem potreboval luknjičast papir, izdelan v bližnjem mestecu Banbury, je metodo poimenoval 'banburizmus'. Od poletja 1941 so v Bletchleyju lahko prebirali večino kodiranih sporočil nemške mornarice in s tem britanskim ladjam zagotovili ključno zaščito, toda kljub pomembnemu dosežku je nadaljevanje vojne dešifratorjem prineslo nove, še težje izzive.

Zgodba o Bletchley Parku in programu tajne službe za prepoznavanje kod se je začela avgusta 1938, ko se je na majhni podeželski železniški postaji na pol poti med Oxfordom in Cambridgeem sestala na videz povsem običajna skupina mož, namenjena na družabni dogodek v viktorijanskem podeželskem dvorcu Bletchley. Pod vodstvom kapitana Ridleyja naj bi se vsi skupaj ob koncu tedna udeležili tipične aristokratske podeželske aktivnosti, lova na divje živali. Toda to je bila le krinka. Možje, ki so se zbrali v odmaknjeni vili sredi podeželja, so bili ali člani britanske obveščevalne službe MI6, pripadniki vladne šole za kodiranje in šifriranje (GC & CS) ali pa priznani šolniki in akademiki, ki so postali dešifratorji, razbijalci šifer. Namen srečanja je bil ogled dvorca in njegove neposredne okolice, saj so hoteli oceniti, ali bi bil Bletchley Park v primeru izbruha vojne primeren za sedež operacij obveščevalne službe.

Ko se je zgodilo neizogibno in se je tudi Velika Britanija znašla sredi vojne, so se v Bletchley Park začeli zgrinjati možje in ženske z različnih koncev dežele in iz različnih družbenih okolij, odločeni narediti vse, da pomagajo svoji domovini dobiti vojno. Med njimi so bili matematiki, poznavalci klasičnih umetnosti, inženirji, pripadnice ženskih pomožnih zračnih sil in ženskih mornariških sil, jezikoslovci, tipkarji, administratorji in celo mlade dedinje in dediči, ki so jih nekaj mesecev prej prvič predstavili na kraljevem dvoru. Vsak izmed njih je postal majhen, a pomemben člen v veliki in prepredeni mreži uslužbencev Bletchley Parka, ki so delovali samostojno in strogo tajno, tako da se niso zavedali niti tega, da v drugih montažnih hišah poteka podobno delo, kot ga opravljajo sami. Ker so podpisali uradno listino o tajnosti, so vedeli le to, da je njihovo delo ključnega pomena za potrebe vojne in da o tem ne smejo nikomur črhniti niti besede.

Kljub njihovi nedvomni genialnosti pa niso bili Britanci iz Bletchleyja tisti, ki so naredili prvi korak k razrešitvi šifer. Ta čast je pripadla Poljakom, ki so leta 1932 prvič razvozlali šifrirno napravo Enigma. V tistem času se je šifra spreminjala le enkrat na nekaj mesecev, s prihodom vojne pa se je začela spreminjati vsakodnevno. Ker je bil napad na Poljsko le še vprašanje časa, so se Poljaki po pomoč pri dešifriranju sistema, ki je takrat operiral s kar 15 trilijoni možnih kombinacij, obrnili k Britancem. Kmalu zatem so v montažne hiše v Bletchleyju namestili ekipe vrhunskih razbijalcev kod, ki so jih vodili Dilly Knox, John Jeffreys, Peter Twinn in Alan Turing. Prvi uspeh, ki so ga dosegli, je bilo razkritje administrativnega ključa, ki so ga uporabljale nemške kopenske sile in ki je bil znan pod imenom 'zeleni', temu pa je sledilo razbitje 'rdečega' ključa, ki so ga uporabljale nemške zračne sile. Seveda je moralo dejstvo, da je Britancem uspelo korak za korakom razvozlati kode, ostati skrivnost, zato so si pri MI6 izmislili vohuna z imenom Boniface; Nemčija je vso vojno verjela, da so dešifriranja njihovih kod delo dvojnih agentov, ki so delali na terenu, in še sanjalo se jim ni, da obstaja ekipa vrhunsko izurjenih in inteligentnih posameznikov, ki jim je to uspelo storiti zgolj s svojo genialnostjo in vztrajnostjo.

Pri tem je treba omeniti tudi pripadnice ženskih mornariških sil, ki so z uporabo naprave Bomba opravljale garaško delo preverjanja vseh možnih kombinacij šifrirnega stroja Enigma in katerih delo je bilo naravnost neprecenljivo. Do leta 1942 so uspehi v Bletchleyju zaznamovali potek vojne v severni Afriki, kjer je obveščevalna služba Kraljevi mornarici posredovala podatke, na podlagi katerih jim je uspelo prekiniti vse poti, prek katerih je Rommel dobival svoje zaloge, general Montgomery pa je bil obveščen o vsaki njegovi potezi. Toda v začetku leta 1942 so Nemci začeli uporabljati veliko zapletenejšo napravo Enigma z dodatnim kolutom in število dešifriranih sporočil se je občutno zmanjšalo.

Prav to je bil za može in žene v Bletchley Parku eden največjih izzivov, s katerim so se srečali, toda po zaslugi junaškega dejanja prej omenjenih pomorščakov Fassona in Grazierja so razbijalci kod uspešno premagali tudi to oviro. Največji uspeh Bletchleyja je bil nedvomno razbitje nemških strateških šifer, s pomočjo katerih je Hitler komuniciral z Berlinom in s svojimi poveljniki na terenu. Čeprav so jih sprva dešifrirali ročno, je profesor Max Newman ugotovil, da potrebujejo nov tip naprave, ki bi bila sposobna preverjati in dešifrirati večje število prestreženih sporočil. S pomočjo Tommyja Flowersa, izjemnega mladega inženirja, zaposlenega pri britanski poštni službi, so takšno napravo tudi izdelali in jo poimenovali Kolos (Colossus)*.

• *Kolos: Elektromehanski računalnik. Praktična digitalna procesna naprava je uporabljala 150 zaklopk in je matematične izračune, ki so jih na roko računali več tednov, izračunala v nekaj urah.

Ta elektromehanski računalnik je postal del obvezne opreme, s pomočjo katere so načrtovali zavezniško invazijo na Evropo in operacijo Dan D. Leta 1938, ko so v Bletchley Park pod pretvezo lova prišli prvi izvidniki obveščevalnih služb, so lahko le upali, da bodo dešifratorji nekoč dosegali tako velike uspehe, bilo pa je tudi veliko takšnih, tudi v britanski vladi, ki so dvomili o učinku, ki naj bi ga razbijalci šifer imeli na strateško načrtovanje vojne. Toda pomen vloge, ki so jo odigrali Alan Turing in njegovi kolegi, je presegel okvire vojne in vplive zelo dobro čutimo še danes. Turingova zamisel o univerzalnem Turingovem stroju ni vplivala le na razvoj in izdelavo elektronskih naprav v Bletchleyju, temveč tudi na današnjo dobo računalnikov. In čeprav so za uspehe v Bletchleyju odgovorni prav vsi tam službujoči možje in žene, je bila Turingova genialnost zagotovo odločilna.

Vodilni zgodovinar in vojni dešifrator Asa Briggs o njem pravi: "V Bletchleyju smo potrebovali izjemen talent, genija. In Turing je bil genij." Od vseh sodelavcev, ki jih je imel v času svojega dela v Bletchleyju, je Turinga najbolj navduševal Tommy Flowers. Prvič sta se srečala leta 1939, ko je nadarjeni inženir Flowers začel delati pri projektu Enigma. Oba sta bila velika navdušenca in strokovnjaka na svojih področjih dela, zato sta spoštovala drug drugega. Turing je Flowersa včasih obiskal v njegovem laboratoriju v Dollis Hillu, kjer sta tudi prvič načela temo o izdelavi stroja, ki bi z uporabo elektromagnetov lahko dešifriral napravo Enigma. Čeprav njuna zamisel ni bila izvedljiva zaradi pomanjkanja tehnologije, je Flowers Turingove zapiske in načrte pozneje uporabil za izdelavo stroja Kolos. Za Turingovo genialno naravo se je skrival zapleten moški z osebnimi težavami. Bivši cambriški študent se namreč ni najbolje znašel v družbi, obenem pa je bil homoseksualec. Čeprav se je zaročil s svojo kolegico v Bletchleyju Joan Clarke, si je pozneje premislil in ji povedal za svojo istospolno usmerjenost.

V dobi, ko homoseksualnosti niso odobravali in je bila ta celo nezakonita, je bilo jasno, da je veljal za nerazumljenega odpadnika, ki so ga potrebovali izključno zaradi njegovih genialnih zamisli. V poklicnem smislu je Turing postal nekakšen vsestranski svetovalec za čedalje pomembnejše vojaške operacije. Novembra 1942 je prečkal Atlantski ocean z namenom, da se s političnimi veljaki pogovori o podmorniški krizi, ki jo je povzročila naprava Enigma, pa tudi zaradi elektronskega šifriranja govornih signalov med Rooseveltom in Churchillom. Za časa njegovega življenja mu niso nikoli priznali njegovih medvojnih podvigov, leta 1952 pa mu je grozila kazenska ovadba, ker je bil v razmerju z moškim in zaradi česar je moral nazadnje na hormonsko zdravljenje, s katerim naj bi zmanjšali njegovo spolno slo.

Leta 1954, pri 42 letih, so ga našli mrtvega na njegovem domu v Manchestru. Naredil naj bi samomor in se zastrupil s cianidom. Dandanes se Turinga spominjamo predvsem po njegovih številnih in različnih dosežkih. Leta 2009 se je britanski ministrski predsednik Gordon Brown v imenu vlade in državljanov opravičil za Turingov kazenskopravni pogon in mu izrekel javno zahvalo, ki so mu jo bile vsa ta leta dolžne zavezniške sile. Seveda pa ves svet dolguje tudi veliko zahvalo celotnemu osebju v Bletchley Parku, kjer so tamkajšnji uslužbenci opravljali svojo domovinsko dolžnost, medtem pa so se jim spremenila tudi življenja.

Mlado dekle, ki je v okviru ženskih mornariški sil pričakovalo služenje na morju, nazadnje pa pristalo sredi angleškega podeželja in poskušalo razvozlati nemška sporočila; mladenič, ki so ga kot šahovskega prvaka in študenta matematike povabili, da v pusti študij in pride v Bletchley; in tajnica, željna v vojnih razmerah prispevati svoj delež za domovino, ki so jo zaradi tekočega znanja nemščine namesto v London na uradniški položaj poslali v Bletchley. Bili so običajni ljudje, velikokrat šele najstniki, ki so svojo nadarjenost in svoje veščine uporabili za služenje domovini.

Prišli so prostovoljno, čeprav se marsikdo ni zavedal, v kaj se podaja, vsi pa so podpisali uradno listino o tajnosti svojega početja. Sprva jih je v Bletchley prišlo nekaj deset, potem nekaj sto, po grozljivih izkušnjah med bombardiranjem Londona, v Dunkirku in ob Dnevu D pa je v Bletchley Parku delalo kar deset tisoč neustrašnih, pametnih in sposobnih prostovoljcev. Ko so prvič stopili z vlaka na podeželski postaji in se znašli v Bletchleyju, ni nihče izmed njih vedel, da bodo postali del neverjetnih dosežkov, s pomočjo katerih so zavezniške sile premagale Hitlerjevo vojsko in nam omogočile življenje, kakršno živimo danes – v svobodi. Nihče izmed njih za to ni prejel zahvale, kaj šele odlikovanja, toda njihove zasluge bodo v naši zgodovini za vedno zapisane z zlatimi črkami.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec