Kako hollywoodski filmi vplivajo na otroke in najstnike?

23. 2. 2019 | Vir: Jana
Deli
Cory Monteith je pri 31 letih 
v Gleeju igral 19-letnika. (foto: PROFIMEDIA)
PROFIMEDIA

Filmi v sebi neizogibno nosijo vgrajeno sporočilo, ki ga lahko gledalec zavrne ali sprejme, pri dolgoročni izpostavljenosti določeni vrsti vsebin, ki nam na vsakem koraku razlagajo in osmišljajo življenje, pa se posledicam vpliva sporočil težko izognemo.

Pobeg od realnosti

Govorimo o medijih in tržnih kampanjah, bolj specifično pa si bomo pogledali vpliv komercialnih hollywoodskih filmov na otrokovo ali mladostnikovo dojemanje sveta in samega sebe. Glede na teorije in raziskave je že znano, da so hollywoodski filmi prenasičeni s ponavljajočimi se in preveč izrazitimi klišeji ter stereotipi ljudi, ki jih v takšni obliki le redko najdemo v družbi, vendar pa so v filmu z razlogom in služijo določenemu namenu. Stereotipi namreč delujejo kot kode za poenostavljanje resničnosti – tovrstni filmi nam omogočajo, da od realnosti zbežimo, za tisti čas pozabimo na vse drugo, hkrati pa na nas (še zlasti v času odraščanja) močno vplivajo s sporočili, kakšen svet je in kakšni bi morali biti mi sami.

Večina filmov, ki pride do nas, so ameriški filmi, ki pa s svojim vplivom, razvojem likov, montažo in drugimi filmskimi tehnikami širijo ameriško ideologijo prek stereotipov, ki odsevajo glavne ideje časa, v katerem je film posnet, torej k nam širijo ameriško kulturo. Ti filmi navadno poveličujejo ameriške sanje, ki danes temeljijo na dobrem videzu, denarju in uspešnosti v korporativnem svetu že pri zgodnjih dvajsetih letih, hkrati pa ohranjajo zastarele vzorce spolnih vlog in predvsem žensko pasivnost ter enodimenzionalnost likov LGBT in likov drugih ras ali kultur.

Samopodoba

Večina hollywoodskih filmov pri izbiri igralcev temelji na videzu, ki mora biti čim bolj atraktiven, saj prevladuje logika, da bodo lepi igralci v dvorane pripeljali občinstvo. Tako lahko na velikem platnu vidimo le gručo lepih ljudi, in to so tisti ljudje, ki so vredni zgodbe, prijateljstva in ljubezni, saj gre navadno za glavne like, medtem ko so igralci povprečnega videza potisnjeni v ozadje. Starejši smo, bolj nam postane jasno, kako zgrešena je ta podoba – medtem ko se otroci in najstniki ne zavedajo, da je ta izbrani krog lepih igralcev postavljen z namenom, predvsem pa da gre za igralce, ki včasih igrajo tudi 10 let mlajše like od sebe.

V Zlobnih dekletih je Rachel McAdams igrala najstnico, ko je bila sama stara 25 let, Benjamin McKenzie je bil star 28 let, ko je njegov srednješolski lik v The O. C. končeval gimnazijo, Cory Monteith je pri 31 letih v Gleeju igral 19-letnika. Telo, ki ga ima moški pri 28 letih, seveda ne more biti primerljivo s 17-letnikom, še sploh če ta igralec dnevno hodi v fitnes in so mu na voljo najrazličnejši 'pripomočki' za vzdrževanje videza, ne smemo pa pozabiti še na osvetljavo, ličila in vse priprave na snemanje. Vendar pa tovrstne reprezentacije izvajajo pritisk nad mladim občinstvom, postavljajo nerealne standarde in lahko globoko zaznamujejo njihovo samopodobo.

Ženska pasivnost in nemi liki

Pri reprezentaciji govorimo o tem, kako je ženska prikazana v večini filmov: navadno je objektificirana, prikazana kot šibkejša od moškega spola, pasivna, njeno življenje pa se večinoma vrti okoli moških in romanc. Medtem ko je moškemu ljubezen pri njegovih avanturističnih podvigih ovira, sta pri ženskah le moška predanost in ljubezen izpopolnitev njenega življenja. Velik del ženskih likov je tudi nerazvit, prikazuje jih kot enodimenzionalne in plehke, s čimer se gledalec težko poistoveti, a pošilja zelo močno sporočilo gledalcem o tem, kakšna naj bi ženska bila.

Prikazovanje žensk kot nežnih pasivnih bitij, katerih glavna vrednota je njihova lepota, življenjsko poslanstvo pa pridobiti ljubezen in se prilagajati moškemu, ki jih bo rešil in živela bosta srečno do konca svojih dni, še posebno mladim puncam sporoča, da naj bodo tudi same pasivne in da so nepomembni lik v svojem lastnem življenju. Čeprav polovico prebivalstva zavzemajo ženske, je večina protagonistov moških, zlasti če se dotikajo 'resnih' tem.

Moška vsemogočnost

Tudi prikazovanje moških stereotipov ne dela usluge mladim fantom: obdanost s simboli moškosti, ki obsegajo vse od dominance, fizične in psihične moči, lepotne privlačnosti, inteligence do neverjetne iznajdljivosti, šarmantnosti, dvigovanja samozavesti s spanjem s čim več ženskami – vse te nemogoče karakteristike so le težko podlaga za razvoj zdrave samopodobe in občutka kompetentnosti v družbi. Ob vsem tem je težko fantom odrasti v samozavestne moške, ki bi ženske spoštovali – tako kot gre lahko v obratno smer, zaradi tovrstnih reprezentacij lahko tudi ženska išče nedosegljive ideale in se znaša nad fanti, ki to niso. Seveda mediji niso edini, ki izvajajo takšen pritisk, so pa odraz naše družbe.

Rasni stereotipi in sprejemanje drugih ali drugačnih

Ameriški filmi so dandanes precej bolj dovzetni za vključevanje drugih ras in kultur, ne da bi se pri tem iz njih norčevali ali pa jih postavljali v zelo stereotipne slike, da pa so taki filmi tudi zelo zaželeni pri občinstvu in lahko prinesejo veliko denarja, priča že Črni panter. Pa vendar je njihova zastopanost v povprečju zelo majhna, tudi pri novonastalih filmih. Predstavljajte si v Ameriki živečega Indijca, Indijanca, Arabca, Azijca – večinoma prideta na plan le ena ali dve sliki, zelo stereotipni in enodimenzionalni. Čeprav v Sloveniji nimamo veliko rasne raznolikosti, se nestrpnost in sovraštvo poznata že samo pri migrantski krizi.

Nasilje

Otroci in najstniki, ki redno gledajo nasilne filme, so izpostavljeni slikam, ki lahko vodijo do manjše občutljivosti in empatije do drugih ter agresivnega vedenja. Raziskave so potrdile, da lahko otroci nasilje, ki ga vidijo v filmu, hitro prenesejo na svoje vrstnike, kar se pozna predvsem v ustrahovanju sošolcev v šoli in nasilnem obnašanju doma. Najmočnejši učinek dosežejo filmi, ki vsebujejo orožje in veliko streljanja. Poleg lastnega ustrahovanja drugih lahko tovrstne nasilne slike povzročijo tudi manjšo občutljivost za nasilne situacije v življenju na splošno, še sploh če prizore v filmu odigra njihov najljubši igralec, ki zavzema agresivno persono, saj lahko takšne situacije privedejo do identifikacije z likom in želje po prevzetju njegove persone.

Ko pride do posnemanja obnašanja in vplivov na otrokovo vedenje, so starši in medsebojni odnosi še vedno tisti, ki imajo na otroka največji učinek, vendar pa otroka v veliki meri oblikuje tudi zunanji svet. Z gledanjem nasilnih filmov, filmov, ki utrjujejo stereotipe, širijo strah, postavljajo nerealne lepotne in karierne standarde ter ohranjajo škodljive spolne vloge, se otroci in mladostniki učijo, kako svet deluje, s tem pa si ustvarijo sliko, kako naj bi delovali sami in ljudje okoli njih.

Nezavedno posvojijo vzorce, ki jih pogosto videvamo in za katere se zdi, da nam kreirajo realnost, zato je zelo pomembno, da so izpostavljeni tudi drugim filmskim vsebinam, žanrom in formam, saj je uravnovešenost tista, ki lahko da občutek širše slike, širšega razumevanja sveta, predvsem pa tako otrok ni izpostavljen le eni prevladujoči ideologiji, ki bi mu usmerjala življenje tudi v odraslosti. <

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografije: Profimedia

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju