Kaj pa, če bi Sovjetska zveza zmagala v vesoljski tekmi?

Christopher Riley, ki je sodeloval pri številnih dokumentarcih, kot so In The Shadow Of The Moon, First Orbit in Neil Armstrong - First Man On The Moon, je pod imenom @alifeofriley prisoten tudi na tviterju.

V nadaljevanju povzemamo zanimiv intervju iz revije Nepozabna zgodovina ...

Kaj bi se zgodilo, če bi Sovjetska zveza v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zmagala v vesoljski tekmi?

Morda bi na Luni ustanovili nekakšno stalno vesoljsko bazo, tako kot so [v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja] kolonizirali Zemljino orbito. Morda bi oni poskrbeli za stalno prisotnost na Luni, ne pa odšli tja za nekaj dni in se nikoli več ne vrnili, tako kot se je dejansko zgodilo pri Američanih. Vseeno pa je treba pri tem upoštevati tudi razpad Sovjetske zveze in kakšen vpliv bi korenite družbene spremembe imele na sam vesoljski program. To je vsekakor povzročilo velik upad finančnih vlaganj v sam vesoljski program, zaradi česar bi morda bili primorani zapustili bazo na Luni, s tem pa bi bili spet na istem, kot smo danes.

Je uspešna izstrelitev sovjetskega Sputnika leta 1957 v vesolje, prvega satelita, ki ga je naredil človek, navdihnila Američane, da so odšli na Luno?

Seveda, nedvomno. Tako imenovani Sputnikov učinek je imel pomembno vlogo pri uspehu misije Appolo 11. Ameriški predsednik Eisenhower je naročil izdelavo rakete Saturn V, s financiranjem univerzitetnih programov pa je poskrbel tudi za potrebno znanstveno znanje, ki je temelj samega vesoljskega programa. Mislim, da je bila v obdobju programa Apollo Amerika pametnejša od Sovjetske zveze, posledica tega pa seveda ni bila le dobljena tekma na Luni in s tem vesoljska tekma, temveč tudi kasnejši razvoj znanosti in tehnologije. S tem mislim na revolucijo v mikroračunalniškem procesiranju in navsezadnje tudi na internet in s tem povezano tehnološko revolucijo. Oba izuma sta pravzaprav predhodnika zgodnjih inovacij ameriške Agencije za napredne obrambne raziskave (DARPA), ki jo je financiral ameriški vladni program za hladno vojno. Naša sodobna družba torej temelji na pobudi, ki jo je sprožil Sputnikov učinek. Še vedno živimo od tega in obiramo sadove takratnih odločitev. To, kar je naredil Eisenhower, je bilo izredno pomembno.

Kdaj so Združene države v vesoljski tekmi pridobile prednost pred Sovjetsko zvezo?

Zonde [sovjetska vesoljska plovila] so leta 1968 krožile okrog Lune brez posadke, zato je treba pri tem opozoriti na ameriško misijo Apollo 8 [decembra 1968], ki je bila drzna in morda nepremišljena. Sprva je bilo mišljeno, da bodo v okviru misije Apollo 8 le krožili okrog Zemlje, namesto tega pa so ob izstrelitvi rakete nosilke Saturn V šli naravnost proti Luni, kar je bilo zelo pogumno dejanje. Tveganje se je obrestovalo, saj je prav ta misija poskrbela za zasuk v vesoljski tekmi in nenadoma so se Američani znašli v prednosti.

Se je v vesoljski tekmi zgodil še kakšen večji zasuk?

Katastrofa rakete N1 [sovjetske rakete, ki so jo kar štirikrat neuspešno izstrelili] je seveda za Sovjetsko zvezo pomenila velik poraz in zaostanek v vesoljski tekmi. A ni šlo le za raketno tehnologijo; sovjetske rakete so se zlahka kosale z ameriško raketo Saturn V in z njimi so bili, kar se tiče izdelave, več let v prednosti. Toda ključna je bila računalniška zmogljivost, v kateri je Sovjetska zveza močno zaostajala za Američani.

Koliko je Sovjetska zveza zaostajala pri računalniški zmogljivosti?

Plovila Sovjetske zveze so lahko krožila okrog Lune, toda z njimi še zdaleč niso bili sposobni pristati na njej. Ključen dejavnik pri Apollovem uspehu je bila nedvomno prav računalniška zmogljivost. Dejstvo, da so pri Nasi vložili velikanske količine denarja v izdelavo integriranih vezij, da so lahko izdelali mikro računalnike, ki so bili dovolj lahki in majhni, da so jih lahko namestili v vesoljska plovila [Apollo] in da so omogočili pristanek na Luni. Sovjetska zveza, kolikor mi je znano, v tistem času ni imela takšne mikroprocesne zmogljivosti. Njihovi računalniški sistemi jim zato najbrž ne bi omogočili uspešnega pristanka na Luni. To sicer ni bilo nemogoče, bilo pa je precej neverjetno.

So se v Sovjetski zvezi tega zavedali?

Menim, da so se zanašali predvsem na presojo svojih pilotov in upali, da jim bo uspelo tudi brez dovolj zmogljive računalniške opreme. Sovjetski pristop k vesoljskim poletom v šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bil, kar se tiče robotike in človeške zmogljivosti, tak, da so pri izstrelitvi bolj ali manj držali pesti in upali najboljše. Vsak se pri tem zanaša na srečo; pri vesoljskih poletih je sreča vedno povezana tudi s spretnostjo in tehnologijo, toda v Sovjetski zvezi so se pri tem nekoliko bolj zanašali na srečo. To pravim zato, ker so se preveč pehali za tem, da bi bili prvi v vsem, kar je povezano z vesoljsko tekmo v šestdesetih letih. Bili so na primer prvi, ki so v kapsulo spravili tri ljudi, to pa jim je uspelo le zato, ker so jim odvzeli napihljiva oblačila za vzdrževanje pritiska in so tako lahko tri ljudi nagnetli v kapsulo za dve osebi. Takšno početje je bilo seveda lahkomiselno. Najbrž so se zavedali, da v računalništvu capljajo za Američani, toda po mojem mnenju so mislili, da jim bo vseeno uspelo in da bodo piloti sposobni ročno pristati na Luni.

Kako drugačna bi bila Sovjetska zveza, če bi jim uspelo, da bi na Luni pristali prvi?

Pri tem je treba omeniti njihov odziv, ko sta se na Zemljo vrnila Gagarin [aprila 1961] in Valentina Tereškova [prva ženska v vesolju, junija 1963], pa tudi drugi junaki vesoljskih poletov, ki so Sovjetsko zvezo postavili v sam svetovni vrh. Menim, da bi sovjetske astronavte, ki bi se uspešno vrnili z Lune, prav tako hvalili in občudovali povsod po svetu, kot so ameriške. Če pomislite na turnejo, na katero se je poleti 1969 odpravila ekipa astronavtov z Appola 11 po vrnitvi z Lune in v 30 dneh obiskala kakih 40 držav, pri čemer se je na milijone ljudi povsod po svetu zgrinjalo na ulice, da bi jih videli. Kamorkoli so šli, so jim pripravili parado, in podobno bi se zgodilo tudi s sovjetskimi astronavti. Ali bi to v materialnem smislu vplivalo na sovjetsko zgodovino in na družbene spremembe v osemdesetih in devetdesetih letih, pa ne morem reči. V šestdesetih bi bil tak dosežek izjemen, vprašanje pa je, ali bi to imelo kakšen večji vpliv na razvoj dogodkov v širšem smislu.

Kateri sovjetski kozmonavt bi po vašem mnenju lahko prvi stopil na Luno?

Prvo ime, ki se omenja v zvezi s tem, je Aleksej Leonov, ki je [marca 1965] prvi opravil sprehod po odprtem vesoljskem prostoru, se pri tem uspešno spopadel z vsemi težavami in preživel misijo. Sodeč po njegovem pisanju in intervjujih, ki jih je opravil kasneje, sklepam, da je tako menil tudi sam. In prav je tako.

Bi še vedno razglasili, da Luna pripada 'vsemu človeštvu', kot so to storili Američani?

Če prisluhnete govorom takratnega sovjetskega predsednika Hruščova, so poudarjali, da je bil Gagarinov polet namenjen vsem. Bistveno je bilo to, da je šlo za sovjetsko darilo vsemu svetu oziroma človeški zgodovini. Prepričan sem torej, da bi [če bi pristali na Luni] storili enako. Ne vem pa, ali bi pri tem izobesili zastavo UN, kot so prvotno predlagali Američanom, ki so se raje odločili za svojo zastavo s črtami in zvezdami, ali pa bi se tudi Sovjetska zveza raje odločila, da zaplapolata srp in kladivo. Sklepam, da bi v tla raje zapičili svojo zastavo, govore in spominske plošče pa bi prevevala ista čustva [kot pri Gagarinovem podvigu].

Katere bi lahko bile njihove prve besede na Luni?

No, [Neil] Armstrong je imel pri izbiri besed popolno svobodo, tako kot vse druge posadke Apolla 8. Sami so se odločili, kaj bodo prebrali ali povedali, in nihče se ni vtikal v to. Njegova mama mi je lani povedala, da je Armstrong veliko razmišljal o tem in da je imel na voljo veliko možnosti. Kaj bo dejansko povedal ob tako pomembnem in prelomnem dogodku, pa se je odločil, ko se je spuščal po lestvi na površje Lune. Glede na moje poznavanje sovjetske družbe in njenega delovanja v tistem času, bi v Sovjetski zvezi gotovo skrbno izbrali besede. Gagarinov govor, preden je vstopil v raketo [ob prvem poletu v vesolje aprila 1961], je bil izredno lepo in poetično sporočilo svetu, zanj pa so ga napisali v zvezni vladi. Zato menim, da bi tudi za prvega kozmonavta na Luni govor napisali tisti, ki so bili v sovjetski vladi odgovorni za pisanje govorov.

Menite, da bi uspešen pristanek na Luni lahko preprečil razpad Sovjetske zveze?

Ne. Če pomislite, kaj je takšen uspeh prinesel Ameriki, je bilo jasno, da so s tem dobili vesoljsko tekmo, država sama pa se je kmalu naveličala zapravljati denar za vesoljski program, tako da so ga po nekaj misijah, ki so sledile Apollu 11, preprosto odpravili. Uspeh Appolove misije ni ne v pozitivnem ne v negativnem smislu vplival na kasnejše družbenopolitične smernice v ZDA, zato sklepam, da bi se podobno zgodilo tudi v Sovjetski zvezi. Kot sem omenil, bi ta čas zmagoslavja v Sovjetski zvezi najbrž izkoristili za to, da bi na Luni zgradili nekakšno bazo in jo upravljali, v Zemljini orbiti pa bi zagotovo zgradili vesoljsko postajo. To bi trajalo, dokler jih ne bi prehiteli politični in družbeni dogodki, ki bi dobili prednost pred vesoljskim programom.

Bi ZDA poskušale nadigrati Sovjetsko zvezo in pristati na Marsu?

Lepo si je zamišljati, da bi nas vesoljska tekma pognala še dlje po našem Osončju in nekako je res, da se je hladna volja v smislu rožljanja z orožjem nadaljevala tudi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Bi ZDA šle še dlje zato, da bi dokazale svojo prednost? Možno. Ne pozabimo, da je takratni podpredsednik ZDA Spiro Agnew v času, ko je Apollo 11 odhajal na Luno, dejal, da bodo do leta 1980 pristali na Marsu! Načrtov je bilo torej veliko; [ameriški raketni znanstvenik] von Braun je pripravil cel kup konceptov, kako bi prilagodili in preoblikovali Apolla in ga poslali še dlje v vesolje. Lepo si zamišljati je, da bi s strojno opremo, ki jo je imel Apollo, lahko človek pristal na Marsu.

Bi jim uspelo?

Ne vem. Štiri milijone človeških let je trajalo, da so na Luno spravili 12 Američanov. Štiristo tisoč ljudi je za to delalo celo desetletje. Menim, da bi to število lahko pomnožili s sto ali morda s tisoč, da bi lahko stopili na Mars. Bilo bi zelo težko. In še vedno je.

V čem bi bilo sodobno raziskovanje vesolja drugačno, če bi Sovjetska zveza prva pristala na Luni?

Če – in to je zelo velik in malo verjeten če – bi Sovjetska zveza prva pristala na Luni in bi Američani odšli na Mars, bi preskočili stopnjo vesoljskih postaj. Mednarodno vesoljsko postajo so zgradili zato, da bi upravičili izdelavo plovila Space Shuttle, zato se najbrž ne bi odločili za to pot. Najverjetneje bi poskušali stopiti še na kakšen drug planet v Osončju. Če bi že takrat tekmovanje spremenili v sodelovanje in bi države delovale kot skupnost, bi najbrž tudi zgradili nekaj podobnega vesoljski postaji, nekakšen laboratorij, ki bi bil bodisi na Luni bodisi na Marsu, in ne v Zemljini orbiti kot zdaj. Vesoljski podvigi bi bili drugačni od vesoljskih postaj in poletov s shuttli, kakršnim smo priča danes.

Vse to, skupaj z nazornimi grafikami in jasno časovno premico, bi si lahko že pred tedni prebrali v reviji Nepozabna zgodovina. V kolikor bi si želeli biti v tesnejšem stiku s takšnimi in podobnimi vsebinami, vam (tudi zaradi znantnega popusta za naročnike) toplo pripročamo, da se nanjo naročite ;)

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži