Jurij Rihar (restavrator Thonetovih stolov): Stol mora imeti zgodbo

Jurij Rihar (restavrator Thonetovih stolov): Stol mora imeti zgodbo (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK) ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK
Vir: Jana
12. 3. 2019

Takoj ko stopiš v Riharjevo hišo v Podlubniku pri Škofji Loki, vidiš, da to ni navaden dom.

Takšnih ne delajo več, pomislim, kajti na stenah so umetniške slike, po tleh preproge, ob steni koncertni klavir, sredi ogromnega dnevnega prostora odprt kamin z mlinskim kamnom ..., predvsem pa Thonetovi izdelki vsepovsod: stoli, dvosedi, trosedi, gugalnik, obešalnik, otroški stol, toaletna mizica ..., res pravo pravljično Thonetovo kraljestvo.

»V tej hiši imam okrog 250 Thonetovih stolov, raje 300,« se pohvali lastnik te čudovite hiše, Jurij Rihar, upokojeni komercialist, sicer pa mojster za vse, ki daleč naokrog slovi kot največji poznavalec Thonetovih stolov in njihov restavrator. Med njimi so seveda poleg že restavriranih tudi takšni, ki še čakajo, da bodo prišli na vrsto. Povsod so, v hiši, v delavnici, okrog hiše ... Pod ostrešjem ima pravo skladišče stolov, ki so potrebni popravila. Jurij Rihar je nenehno na preži za novimi, seveda starimi kosi, ki jih je treba popraviti, kajti če bi bili novi, originalni Thonetovi ali Khonovi (Kohn je Thoneta povsem skopiral in mu dodal še svoje modele), bi bili veliko predragi.

Najraje ima takšne, ki so res precej uničeni, ker so potem seveda toliko cenejši. Hodi na sejme starin v Gradec, Videm, v Padovo, v Srbijo ... in brska. Lani novembra je imel na sejmu starin v Gradcu še posebno srečo, kajti pod roke mu je prišel najstarejši primerek s Thonetovim podpisom – kultni stol številka 14 iz prve serije, ožji od svojih naslednikov.

Štirideset let v zaščitnem papirju

Starost stola je mogoče presoditi tudi po njegovi obliki in načinu izdelave, kajti prvi primerki so bili skromnejši, z ožjim sedalom. »Pri stolih je bilo včasih podobno, kot smo zdaj navajeni pri avtomobilih – pri vsaki naslednji seriji oblikovalci kaj dodajo, spremenijo, popravijo, stol se pač razvija,« pripoveduje Rihar. Z restavriranjem se ukvarja, odkar je upokojen, njegov dedek Andrej Kregar je imel mizarstvo v Vižmarjah, tam je preživel otroštvo, v svojih aktivnih letih pa je prodajal pisalne stroje in računalnike ...

Mizarstva se je tako priučil kar sam, kot tudi mnogočesa drugega, saj je svojo hišo v Podlubniku sezidal tako rekoč sam, le za najbolj kompleksne stvari, kot je denimo ostrešje, je najel obrtnike. Je pa veliko hodil po svetu in marsikaj videl, si širil obzorje in tako se je navdušil tudi za genialno Thonetovo pohištvo.

Za zbiratelja, kot je Jurij Rihar, pa ni pomembna samo kakovost. »Vsak stol mora imeti zgodbo,« se zasmeji, potem njegova vrednost, vsaj s stališča zbiratelja, močno poskoči. Tako je pred časom v Radomljah našel dva Thonetova stola, ki ju je lastnik dobil v dar, ker pa je imel dovolj svojih, jih v štiridesetih letih nikoli ni odvil iz zaščitnega papirja za transport. Rihar ju je postavil na podest nad stopnicami: »Zame je tako zanimivo, da sta stola popolna nerabljena in že 40 let zavita, da sem se odločil, da ju bom tako tudi pustil.« Zraven stojijo še štirje zelo posebni Thonetovi stoli – trije predstavljajo »inštalacijo«, narejeno po vzoru neke francoske oblikovalke, ki je ob praznovanju 150-letnice kultne štirinajstice iz enega Thonetovega stola naredila tri.

Četrti stol pa je japonski poklon Thonetovemu jubileju (mimogrede, letos Thonetov stol št. 14 slavi 160 let), črne barve s krivljeno prečko med rogljema naslona, ki so ga v Thonetu (v novi tovarni v Frankenbergu) izdelali za japonski Muji. »Čez noč so jih razprodali, in ker sem si enega takega želel, pa se ga ni dalo kupiti, sem ga naredil kar sam,« prizna Rihar. Nekoliko ga je sicer prilagodil, saj ima raje pleteno kot trdo leseno sedalo, ki je všeč Japoncem.

Dedek, poglej na YouTube

Doslej je stole restavriral predvsem zase, kdaj pa kdaj za prijatelje, vendar se stoli kar kopičijo in zadnje čase razmišlja, da bi jih morda pa res lahko začel prodajati. Ne nazadnje so vsi originali, Thonetovi ali Khonovi večinoma, ročno narejeni, ročno pleteni. Pletenje ratana je strašno zamudno delo, v povprečju za sedalo ali naslon stola porabi od 20 do 30 ur. »Najbolj dragoceni so tisti stoli, pri katerih je veliko pletenja, dvosedi ali trosedi,« razlaga Rihar.

Velika pletena površina se je hitreje strgala, bogati ljudje pa stolov niso dajali popravljati, temveč so jih sežgali, zato jih je malo. Jurij Rihar v pletenju uživa, to je kot nekakšna terapija. Najprej si nastavi osnovo za pletenje mreže, ki jo imenuje »harfa«. Mrež je več vrst, pletene so lahko bolj ali manj na gosto. Po pletenju mrežo obšije, tako da jo zveže z obodom, videti je podobno, kot da bi nit vdeval v šivanko. »Tako stol dejansko 'zaklenem' in ga zapečatim z voskom,« pove.

Pletenja ga je pred kakšnimi 35 leti naučila gospa Fani iz Kamnika. Takrat je restavriral Thonetov trosed, last profesorja, arhitekta in znanega izdelovalca stolov Janeza Suhadolca, ki ga je ta nameraval zavreči, rekoč, da se stola ne da popraviti. »S Suhadolcem sva že dolgo prijatelja in tako se je začelo, popravil sem njegov trosed, ki je potem ostal meni.«

Od takrat je minilo precej časa, vmes je imel drugo delo, tako da se je restavriranja resno lotil šele pred dobrimi petimi leti, medtem pa je veščino pletenja pozabil. Pa ga je rešil vnuk, danes ima 11 let, ki je dedku svetoval, naj pogleda na YouTube. Danes dva od njegovih petih vnukov obvladata veščino pletenja, tako da se gospodu Juriju za naslednike ni treba bati. Pohvali pa se, da ima tudi druge učence, pri njem se radi oglasijo mlajši arhitekti, ni pa nujno, da so vsi iz »stroke«, najbolj zagnana je 50-letna gospa, ki je po poklicu sicer veterinarka. Včasih ga pokliče kdo, ki bi rad, da mu popravi raztrgano mrežo, pa ga Jurij povabi, naj se kar oglasi, ga bo naučil.

Prenesli padec s Štefanove katedrale na Dunaju

Pohištvo iz krivljenega lesa je bilo izdelano zelo racionalno in tako rekoč brez odpadka, kar bi morali še posebej ceniti danes. Za povrhu je bilo izjemno trpežno, saj naj bi Thonet njegovo kakovost nekoč preverjal tako, da je stole metal z vrha znamenite Štefanove katedrale na Dunaju, ti pa so zaradi prožnosti padec dobro prenesli. Pri Thonetu ga ne fascinira toliko dejstvo, da si je nekdo, ki se je imenoval Michael Thonet in je bil rojen leta 1796 v Boppardu na Renu, izmislil, čeprav seveda genialen, način za izdelovanje pohištva s pomočjo krivljenja lesa, temveč predvsem to, do kakšnih razsežnosti, tako v oblikovalskem smislu kot po količini narejenih izdelkov, je vse skupaj pripeljalo.

Thonetov patent za upognjeno pohištvo je veljal samo deset let, že leta 1869 so se načina proizvodnje pohištva po tej metodi lotili tudi drugi. Med najbolj uspešnimi je bilo podjetje Jacob & Josef Kohn. »Samo ta dva proizvajalca sta dnevno izdelala 11.000 tisoč kosov pohištva iz upognjenega lesa, si lahko predstavljate,« pripoveduje Rihar. Takrat je imel Thonet zaposlenih 5.500 delavcev, Kohn pa 6.500, torej skupaj 12 tisoč ljudi!

600.000 stolov št. 14 za Sankt Peterburg

Fascinantna je bila tudi izbira izdelkov, ki so bili na voljo. Leta 1904 je imel Thonet v svojem katalogu opisanih kar 1.500 različnih izdelkov iz krivljenega lesa, temu sta sledila še Kohn in množica drugih izdelovalcev upognjenega pohištva. Delal je tudi opremo za gledališča in koncertne dvorane po vsem svetu, opremil je Unionsko dvorano v Ljubljani, ki so jo po vojni seveda razmontirali.

»Uspelo mi je najti dva stola iz Unionske dvorane v Šentjoštu pri Horjulu, ki ju je nekdo hranil na podstrešju. Thonetovi stoli so potovali po vsem svetu, naložili so jih na vlak, z južno železnico so jih prek Ljubljane pripeljali do Trsta, potem pa na ladje pa v San Francisco, Chicago, Sydney in tako naprej.

»No, niso vsi šli čez Ljubljano, eno najbolj neverjetnih naročil je bilo, ko je nekdo iz Sankt Peterburga naročil 600 tisoč (!) stolov, to je bila tretjina Thonetove letne proizvodnje. Kot upokojenega komercialista me pri takšnem poslu zanima tudi, kako so potem blago, ki je prišlo z ladjo, plačali, kako so izterjali tiste, ki niso plačali ...« pripoveduje Rihar in nadaljuje: »Restavriranje je sicer lepa dejavnost, ampak najbolj me navdušuje zgodovina, kaj vse so pred nami že domislili, kako genialne stvari so delali.«

Maks Fabiani – prvi italijanski oblikovalec pohištva?

Ko je Kohn kot takrat največji Thonetov tekmec začel svojo zgodbo, je začel sodelovati z oblikovalci iz Wiener Werkstätte, z Josefom Hoffmannom, Wagnerjem, Loosom ... ki so poskrbeli za nove modele upognjenega pohištva. Pozneje je Thonet ubral isto filozofijo, zanj so delali najbolj prestižni oblikovalci, kot so bili Marcel Breuer, Le Corbusier, Mies van der Rohe, Aalto, Verner Panton ... Jurij Rihar pa je pred kratkim naletel na italijanskega proizvajalca, podjetje Antonio Volpe iz italijanskega Vidma, za katero naj bi delal Maks Fabiani, arhitekt in oblikovalec, rojen na Krasu italijanskemu očetu in avstrijski materi, ki je gimnazijo obiskoval v Ljubljani, visoko šolo na Dunaju, delal v Vidmu in se razglašal za Evropejca.

Pripisujejo mu, da je za podjetje Antonio Volpe oblikoval znameniti Dondolo, gugalnik št. 267, oblikovan kot jajce, in še vrsto drugih izjemnih kosov pohištva. Kot je zapisal avtor knjige Giovani Renzi, bi lahko Fabianija celo razglasili za največjega mojstra Thonetovega stila na prostoru nekdanje Avstro-Ogrske in prvega italijanskega oblikovalca sploh. Prav z njim naj bi se začelo italijansko oblikovanje pohištva. Fabianija so pozneje sicer razglasili za fašista, v resnici pa je delal za partizane, saj je s svojimi zvezami poskrbel za dobavo večine zdravil partizanski bolnišnici Franja. g

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri