Jesper Juul: »Agresivnost je danes postala nevaren tabu!«

Jesper Juul: »Agresivnost je danes postala nevaren tabu!« (foto: profimedia) profimedia
5. 2. 2017

V zadnjih petnajstih letih se je v naših vrtcih in šolah veliko spremenilo.

Po razredih in hodnikih danes tava polno smehljajočih se otrok, na katere prežijo panični učitelji, pedagogi in starši. Ti bodo histerično staknili glave skupaj v trenutku, ko kakšen od otrok v njihovi oskrbi ne bo naravnost žarel od veselja ali pa bo - bog ne daj - izrazil notranjo stisko na 'družbeno nesprejemljiv' način.

V primerih še do včeraj povsem normalnih frustracij, odpora, jeze in besa, jim taisti odrasli namreč naenkrat ne bodo znali več pomagati. Še huje. Te 'novo mejne' otroke znajo le še diskriminirati.

Slednje je priznanega družinskega terapevta in avtorja knjižnih uspešnic Jesperja Juula tako razjezilo, da je o tem enostavno moral napisati knjigo. In to kakšno!

  • »Agresivnost je danes postala tabu. Podobno se je še pred kratkim dogajalo s človeško spolnostjo, ki so jo obravnavali samo z moralnimi predsodki; profesionalnosti ali humanega odnosa do spolnosti se preprosto ni dalo zamisliti. Novi tabu – tabu agresivnost – pa bi utegnil postati še veliko nevarnejši od tabuja spolnosti, čeprav je slednji s tem, ko je ljudem zagrenil poželenje, veselje in bližino, povzročil veliko škode. Novi tabu postavlja na kocko duševno zdravje otrok ter njihovo samospoštovanje in zaupanje vase.«

V kolikor se ob branju teh vrstic čudite, da se je družinski terapevt postavil v bran nečemu, česar kot dobri starši in pedagoški delavci ne bi želeli videti nikjer – ne doma, ne v šolah in vrtcih in ne na delovnih mestih, naj kar takoj razložimo.

Agresivnost otrok

Obstajata dve vrsti agresivnosti. Ena je destruktivna in upravičeno neželena, druga pa je konstruktivna in povsem normalna.

Ali povedano drugače:

1. Destruktivna agresivnost je tista, ki ne bogati življenja nikogar in v civilizirani družbi ne pomeni nikakršne pridobitve.

  • »Če devet let star šolar verbalno ali celo telesno napade svojega učitelja ali svoje starše, je popolnoma jasno, da potrebujeta pomoč obe strani. Fantu je treba pomagati natančno ugotoviti, za kakšno frustracijo gre in kako bi jo lahko izrazil na manj destruktiven način (ki pa je vedno tudi samodestruktiven). Odrasla oseba pa potrebuje pomoč pri tem, da se nauči postaviti osebne meje in jih braniti z osebno avtoriteto in samospoštovanjem.«

Izvor: Destruktivne energije se običajno prenašajo iz generacije v generacijo (pri čemer Jesper nima v mislih genetike), prave vzroke besa, jeze, nasilja in sovraštva pa pomagajo odpravljati družinska terapija, sistemska teorija in nevrobiologija.

2. Konstruktivna agresivnost pa je sama po sebi neproblematičen čustveni izraz, ki zgolj komunicira notranjo stisko in je del normalnega čustvenega spektra vseh ljudi.

  • »Med odraščanjem gre otrok skozi milijarde procesov učenje. V prvih letih ti procesi največkrat vodijo v frustracijo – mešanico žalosti in jeze. Če otroku namenimo dovolj časa in če čuti, da ga sprejemamo, se bo naučil razlikovati obe čustvi in ju integrirati. Pri osmih do desetih letih starosti bo tako vedel, kako je lahko žalosten zaradi svojih omejitev in kako lahko svojo jezo spremeni v ciljno usmerjeno ambicijo.«

Izvor: Pri otrocih gre skratka zgolj za učne procese, ki se bodo vtisnili v njegove možgane in postali vedenjski vzroci, ki bodo pripomogli k temu, da bo otrok razvil zdravo samospoštovanje. Konstruktivna agresivnost je dejansko kot spolnost in ljubezen: vse troje nam omogoča polno življenje, bogati naše odnose ter vodi v globlje razumevanje in boljše življenje.

Kako se nam je torej lahko zgodilo, da slednje po novem ne zna prepoznati niti stroka, vsi po vrsti pa smo jo pričeli sistematično izrivati iz našega zasebnega in javnega življenja?

Agresivnost odraslih

»Do leta 1960 je bila najbolj priljubljena in največkrat priporočana metoda vzgoje otrok agresivni kriticizem, ki ni poznal nobenih kompromisov,« nas v knjigi Agresivnost: nov in nevarni tabu spomni Jesper Juul. »Tej tradiciji smo se postopoma odrekli, čeprav se mnogim staršem ni bilo lahko odpovedati absolutni moči. Tako še vedno naletimo na starše, ki – četudi samo na tiho – verjamejo, da telesna kazen ni le nujna, temveč tudi koristna. Celo v deželah, kot so skandinavske, kjer le malokdo vztraja pri takem prepričanju, obstajajo starši, ki le z veliko težavo sprejemajo dejstvo, da je vzgoja otrok mogoča povsem brez agresije – tudi verbalno. Približno 55 odstotkov staršev dovoljuje, da 'tu in tam' telesno kaznuje otroke.«

Takšna tradicija vzgoje seveda ni bila brez posledic. Mnogi odrasli, ki so danes stari 50 in več let, so namreč v precej klavrnem duševnem stanju.

  • »In če prištejemo še ljudi, ki trpijo zaradi zelo pogostih psihosomatskih simptomov, in tiste, ki uživajo legalno dovoljene droge, se število žrtev močno poveča.«

T.i. 'dobri stari časi' (ko so ženske in otroci morali držati jezik za zobmi) so bili glede na kazalnike zdravja posameznika in družbe v obče vse kaj drugega kot dobri. Zato je po svoje razveseljivo, da današnji starši, vzgojitelji, učitelji in pedagogi z otroki in mladostniki ravnajo drugače. Problem je le, da jih večina med njimi (še) ne zmore integrirati svojih lastnih agresivnih čustev.

»S tem imajo težave predvsem ženske, katerih predhodnice dolga stoletja – niti v otroški niti v odrasli dobi – niso smele izražati agresivnih čustev,« je še jasen Jasper Juul, ki je mnenja, da ljudje, ki nimajo popolnega dostopa do svoje agresivnosti in z njo ne znajo ravnati, ne morejo uspešno opravljati veliko stvari, med drugim npr. ne znajo določiti svojih osebnih meja tako, da bi jih drugi spoštovali.

A kakorkoli že, ta 'nov tip staršev' ima zaenkrat zgolj nekaj opcij. Ena od njih je splošno veljavno mnenje, da 'otroci potrebujejo meje', za katerega pa je Juul mnenja, da gre zgolj za postmoderen 'stari' način vzgoje s pravili in (čeravno neprimerno blažjimi) kaznimi, medtem ko drugi vzpostavlja komplet smernic, ki od vseh deležnikov zahtevajo, da se drugim vedno približamo na neagresiven način. Jasper Juul slednje sicer pozdravlja, a z naslednjim zadržkom: »Dovoljujem si, da jemljem ta dosežek kot most med tem, kar je bilo, in tem, kar bo še prišlo, med staro in novo paradigmo.«

Ujeti vmes!

Zdaj, ko je za nami že štirideset let preizkušanja te nove paradigme, je namreč po mnenju Jesperja Juula že mogoče reči, da nje učinki niso najbolj prepričljivi.

Ta novoromantična kultura je ljudem namreč naložila nečloveško breme. Biti neprestano samo ljubezniv, prijazen, razumevajoč, blag in nežen predstavlja generaciji, ki se je morala najprej otresti privzgojenega strahospoštovanja pred avtoritetami, le še en, čeravno drugačen duševni zapor. Njihova tokratna 'družbena vloga' je sicer obarvana v priljudnejše tone, še vedno pa zanemarja vso ostalo pisano paleto povsem naravnih in zdravih človeških čustev – vključno z agresivnostjo.

»Je mogoče, da so se starši, vzgojitelji in pedagogi umaknili v drugo eksistenčno sfero, v kateri vlada samo ljubezen? Ne, nikakor! Privzeli so samo drugačen način govorjenja in vedenja, ki po svoji obliki ne velja za agresivnega. Lahko pa bi ga imenovali nasilje prijaznosti in korektnosti. To je tista vrsta prikrite agresivnosti in verbalnega nasilja, ki jo starejši in zgovornejši odkrito in z lahkim srcem širijo na račun mlajših in manj zgovornih – in sicer brez vsakega tveganja, saj resnično naravo te oblike agresivnosti razkrivajo le izkušnje šibkejših. In ker informacije šibkejših po navadi ne slišimo, kaj šele, da bi jih jemali resno, se nasilje prijaznosti in korektnosti nadaljuje. A prav ta oblika nasilja najmočneje prizadane integriteto otrok,« je upravičeno ogorčen Jesper Juul, ki upa, da je končno prišel čas, ko bomo v medčloveške odnose vnesli več svetlobe in pristnosti.

  • »Da bo odnos med odraslimi in učenci postal zdrav, konstruktiven, produktiven in bo učiteljem v izziv, se ga moramo lotiti drugače: zazveneti mora cela paleta čustev, ki jo nosimo v sebi, vsa 'poezija' - vključno z razdraženostjo, frustracijo, besom, jezo in sovraštvom. Le na ta način, samo če bomo svoja raznovrstna čustva izrazili in si jih izmenjali, lahko dozorimo in odrastemo. Dejstvo, da je vsak človek prevzel neko vlogo, ne pomeni nujno, da mora vsak živeti in delati kot igralec.«

Priporočamo v branje!

AgresivnostKnjiga Jesperja Juula Agresivnost je izčrpno čtivo na precej perečo, a toliko bolj pomembno temo izražanja frustracije, jeze in agresivnosti pri otrokih in odraslih, ki bi jo morali prebrati vsi dobromisleči vzgojitelji, učitelji in pedagoški delavci, marsikaj pa zna razložiti tudi staršem nadobudnih šolarjev in najstnikov.

Urednica nemške izdaje knjige Ingeborg Szollosi je prepričana, da je Jesper Juul knjigo napisal zato, ker je bil 'besen', kar je resnici na ljubo mogoče zaznati v praktično vsaki vrstici.

Da ima avtor prav, pa mu pritrjuje še četica terapevtov, ki so v svojih knjigah že potrdili, da ljudje agresivnost zelo potrebujemo pri svojem osebnem razvoju. Med njimi so bili George R. Bach in Herb Goldberg, Raymond Battegaya, Dolnad W. Winnicott in Jan Uwe Rogge. Od Juula jih razlikuje le eno: ta v svojih delih tega ne le analizira, temveč zahteva! Poziva neposredno tiste, ki imajo usodo 'agresivnih' otrok in mladostnikov v svojih rokah – vzgojitelje, učitelje, pedagoge, terapevte in starše, naj se že vzamejo v roke in enkrat za vselej prenehajo iz otrok in mladostnikov delati žrtve svojih lastnih projekcij.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri