Einsteinova posebna teorija relativnosti pravi, da se je po prostoru nemogoče premikati hitreje kot s svetlobno hitrostjo. Toda ali bi bodoči vesoljski pionirji lahko iznašli rešitev za to težavo?
Ena rešitev bi bila izkoristiti učinek podaljšanja časa.
Čas teče počasneje za posadko na plovilu, ki se premika z relativistično hitrostjo, kar bi ji morda omogočalo potovanje do zvezd, ki so daleč mnoga svetlobna leta, čeprav bi se članom posadke zdelo, da so potovali le nekaj mesecev. Toda Einsteinova splošna teorija relativnosti pravi, da lahko 4D-sistem prostor-čas tudi ukrivljamo, kar nam ponuja drugačno rešitev: pogon warp.
Tega je leta 1994 prvi opisal mehiški fizik Miguel Alcubierre. Njegova zamisel tega pogona je bila zastavljena za vesoljsko plovilo v obliki žoge za ameriški nogomet, ki bi jo obkrožal velik obroč. Prstan bi okoli žoge ustvaril polje stabilnega sistema prostor-čas, ta bi se pred njim krčil, za njim pa raztegoval. Tako se plovilo znotraj balončka stabilnega prostora-časa ne bi gibalo z nadsvetlobno hitrostjo, bi pa se sam balonček, kar je dovoljeno in ne bi kršilo nobenega od Einsteinovih pravil.
Nasin znanstvenik Harold Sonny White je pokazal, da bi lahko ameriškemu krofu z luknjo podobno območje popačenega prostora in časa lahko zmanjšalo energetske potrebe pogona warp. Čeprav je pred njimi še veliko izzivov, je začela Whitova ekipa izvajati poskuse, kakšni so učinki tega pogona na mikroravni, ki bi nekega dne lahko delovali tudi širše.
Torej je še vedno upanje, da bo nekoč obstajala čisto prava vesoljska ladja Enterprise.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
