Je dolgotrajno partnerstvo sploh mogoče?

Je dolgotrajno partnerstvo sploh mogoče? (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
6. 4. 2019

»Ne vidim se več s svojo partnerico. Nič več skupnega nimava.« Razlaga Miha (32 let). Jasna (45 let) čuti podobno: »V najboljših letih sem. Rada bi še kaj doživela. Možu se nič ne ljubi. Samo še prepirava se. Včasih se mi zdi, da ga sploh ne poznam.«

Vsak drugi ali tretji zakon razpade. Ko pogledam okoli sebe, vidim ogromno enostarševskih družin in t. i. sestavljenih, patchwork skupnosti, kjer živita partnerja skupaj z otroki iz prejšnjih zvez. Sodobni čas ponuja vse polno različnih modelov partnerstva. Od običajnega 'življenja na koruzi' do TLA (parov, ki so sicer skupaj, vendar živijo ločeno), poliamorije ... Zdi se, da so tradicionalna dolgotrajna partnerstva postala silno nemoderna. Je stabilne zveze povozil čas? Je dolgotrajno partnerstvo dandanes sploh možno? In zakaj bi se sploh trudili? Kaj nam o tem lahko pove sodobna psihološka znanost?

Zakon na preizkušnji

V zadnjem času so se koncepti zakona oz. partnerske zveze pomembno spremenili. Še pred 100 leti je za dober zakon veljalo, če je on ni tepel in je ona vestno izpolnjevala gospodinjske obveznosti. Kaj pa danes? Partnerja naj bi se dopolnjevala, podpirala in nadgrajevala drug drugega, bila naj bi prijazna, sočutna, zabavna, poklicno uspešna, družbeno angažirana, dobra starša in seveda ... super ljubimca. In to, se razume, nenehno, 24 ur na dan, 7 dni v tednu, vse do pozne starosti.

To so zelo visoki standardi. In vendar pogosto vse to pričakujemo od partnerske zveze. Ko naša idealizirana pričakovanja treščijo na realna tla, se pogosto odločimo za razhod. Najdemo novega partnerja, drugo pravljico, ob kateri na novo vzplamenijo naše romantične fantazije ... Uživamo v ljubezenskem koktajlu dopamina, serotonina, oksitocina, endorfinov, ki ga producirajo naši možgani v fazi zaljubljenosti.

Žal ima ta zelo omejen rok trajanja. Nekaj mesecev, v najboljših primerih do dve leti. Potem pa pride streznitev. Rožnata očala odpadejo. Partnerja vidimo v realni luči. In prav tako vidi v realni luči on nas. To je obdobje, ko se prvič srečamo z izzivom spreminjanja zaljubljenosti v ljubezen.

Zakaj bi se sploh trudili?

V današnjem času interneta, družbenih omrežij in seksualne svobode je izbire ogromno. Na prvi pogled se zdi nespametno vztrajati v neprijetnostih, ki jih prinese življenje v dvoje: od vsakodnevnega prilagajanja do čustvene bližine in usklajevanja vrednot ... Kako naporno – v primerjavi z neobvezujočimi t. i. odnosi 'prijateljev z ugodnostmi' in priložnostnimi avanturami za eno noč. In vendar raziskave ugotavljajo številne pozitivne učinke stabilnih zvez.

Ljudje v zadovoljujočih dolgotrajnih zvezah so srečnejši, bolj zdravi, imajo boljši imunski sistem, manj bolezni, povezanih s stresom, in živijo dalj časa. Videti je, da prav stabilen partnerski odnos med vsemi spremenljivkami najbolj pripomore k zadovoljstvu v zrelih letih, kar je pokazala tudi študija slovenske populacije. Očitno je tudi za srečo Slovencev v zrelih letih stabilen partnerski odnos pomembnejši kot finančni položaj, izobrazba in kraj bivališča.

Varljiva pričakovanja

Pri vztrajanju v zvezi nas ovirajo naše romantične predstave. Odraščali smo ob pravljicah o Sneguljčici in Pepelki, ki jih odreši pogumni princ. Ali pa ob Harryju Potterju, ki z magijo rešuje življenjske zagate. Naša pričakovanja so globoko prežeta s temi romantičnimi podobami. Tako smo po fazi zaljubljenosti osupli, ko nenadoma ugotovimo, da je naš partner še kaj drugega kot naša idealizirana predstava. Neredko stopamo v zvezo s pričakovanji, da nas bo partner osrečil. Včasih se zdi, da se v odnosu znajdejo štirje: odrasel moški in njegov ranljivi, otroški del ter odrasla ženska in majhna punčka v njej. In tako se po romantični fazi začne odigravati drama človeških razmerij.

Začnimo pri sebi

»Če bi me le imel rad, pa bi bila srečna ...,« verjame Lucija (25 let). To ni dobro izhodišče za varen, stabilen odnos. Samosprejemanje, ljubezen in spoštovanje so temelj, ki ga moramo najprej razviti pri sebi. Šele potem bomo lahko kakovostno zaživeli partnerstvo. Ko se srečata partnerja, ki sama sebe ne spoštujeta, je tako, kot da bi se srečala dva berača. Ko drug drugemu na skrivaj sežeta v žep, sta presenečena in ogorčena: »Kako! Saj ti tudi nič nimaš!« Iz takšnega srečanja ne more vzcveteti blagostanje. Šele ko sami razvijemo temeljni sprejemajoč, ljubeč odnos do nas samih, bomo pripravljeni za dvojino. Za vse izzive, ki jih prinese, in za vse darove, ki nam jih lahko da globoka, stabilna povezanost.

Priložnost za globinsko celjenje

Bližnji odnosi so tako zelo zahtevni, ker vstopamo vanje tudi z našimi ranljivimi, nežnimi deli. Vanje vnašamo otroška hrepenenja, predstave in želje, pa tudi svoje vrednote in ideale. Vsak izmed partnerjev prihaja v to zgodbo obložen s paketom svojih lastnih vsebin. Prav zaradi teh globljih plasti osebnosti, zaradi tega čustvenega dela smo v bližnjih odnosih tako ranljivi. In prav zato imajo ti odnosi tudi potencial, da se v njih globinsko zacelimo. V psihoterapiji govorimo o t. i. reparativni izkušnji, ki jo lahko omogoči varno, stabilno partnerstvo.

Raziskovalci so ugotovili, da imajo zadovoljujoče, dolgotrajne zveze mnogotere pozitivne učinke tako na same partnerje kot na njihove otroke in na širšo skupnost. Med raziskavami, ki so proučevale, kateri dejavniki pripomorejo k temu, da pari ostanejo skupaj, velja posebej omeniti delo dr. Johna Gottmana. Poglobljeno je proučeval več kot tri tisoč parov v različnih obdobjih skozi več kot 20 let. Zbral je komunikacijske in vedenjske vzorce, ki so značilni za t. i. uspešne pare, torej tiste, ki so zadovoljni v svojem dolgotrajnem partnerstvu. Te in druge študije so prispevale, da danes ljubezen in dolgotrajna partnerstva lahko bolje razumemo – tudi zunaj okvirja tradicionalnih romantičnih predstav.

Robert Sternberg v svoji triarhični teoriji ljubezni opisuje tri komponente partnerskih odnosov: strast, zavezanost in intimnost. Torej telesno poželenje, odločitev, da ostaneva skupaj in čustveno bližino. Odnosi se razlikujejo glede na to, česa je v določenem odnosu trenutno več. Očitno ni enoznačnega pravila, kaj naj bi v dobrem odnosu prevladovalo. Odnos se sčasoma spreminja. Morda bo na začetku več strasti, ki se sčasoma poglobi v intimnost, ta pa pozneje v zavezanost. Strast lahko znova oživi v prenovljeni obliki ... Odnosi so dinamični in imajo svoj organski razvoj.

Dober odnos ni naključje

Sodobne raziskave nam lahko pomagajo oblikovati strategije, ki prispevajo, da bo odnos dolgo časa živ in da bosta v njem cvetela oba partnerja.

1. Razvijajva se skupaj! Ljudje se ves čas spreminjamo. Zorimo. Vzorci, ki so za nas delovali pred leti, zelo verjetno sčasoma več ne bodo ustrezni. Tudi življenjske zahteve se spreminjajo. Zato je za partnerstvo zelo pomembno, da v teh življenjskih spremembah ohranjata stik. Skozi življenje sami sebe vedno znova redefiniramo. Prav tako je pomembno, da vedno znova redefinirava najino zvezo. Skupni pogovori o tem, ali je najino partnerstvo takšno, kot je, trenutno za naju še zadovoljivo, so pomembni pri ohranjanju živosti. Pogovori z odprtimi vprašanji, kot so: kako ti je v najinem odnosu, kaj ti je v najinem odnosu všeč, kaj ti manjka, kaj si želiš, so pomembni za ohranjanje življenjske kakovosti in povezanosti.

2. Poznaš moj ljubezenski zemljevid? Ali veste, katera je najljubša hrana vašega partnerja? Pa najljubši film? Katero barvo ima rada? In kaj so njene ali njegove življenjske sanje? Če ne, je to točka, ki jo velja nadoknaditi. Poznavanje partnerja, še prav posebno to, kaj ima rad, se je pokazalo kot pomembno za občutek bližine in povezanosti v paru.

3. Gradiva zaupanje. To je temelj za stabilen odnos. Začne se z iskrenostjo v vsakodnevnem življenju in se nadgrajuje. Zaupanje potrebuje čas, da se razvije. Odkriti, iskreni pogovori, kjer se čustveno odpremo, pomagajo graditi zaupanje. Zaupanje se dolgo gradi, lahko pa se hitro poruši. Zato je to zahtevna tema.

4. Vzemiva si čas za naju! Čas za partnerja je v vrtincu obveznosti največkrat na zadnjem mestu. Če želiva ohraniti odnos, je to treba spremeniti. Postaviva najin odnos višje na prioritetni lestvici. Ni zaman rek, da je treba usmeriti čas in denar v tisto, kar nam je pomembno. Načrtujta skupni čas. Torej čas brez otrok, ki ga posvetita zgolj vama. Privoščita si kaj, kar bo poživilo vajin odnos. Morda skupna masaža, romantična večerja ali vikend v toplicah?

5. Ohranjajmo svoja prijateljstva, hobije, interese! Pomembno je tudi gojenje življenja zunaj partnerstva. To vnaša nove impulze in živost v najin odnos.

6. Bodimo radodarni s pohvalami! Potrditve, zahvale, izrazi spoštovanja so hrana za odnos. Vse prepogosto jemljemo drobne stvari za samoumevne. Uspešni pari so s pohvalami radodarni. Vsak trenutek je pravi! Če ta hip ne najdete najdete ničesar, kar bi pohvalili na vaši partnerici ali partnerju to pomeni, da morate nastaviti mikroskop bolj na drobno.

7. Kritike in konflikti so zakamuflirane želje. Namesto da ob kritikah zavzamemo obrambno pozicijo, jih poskušajmo gledati kot vir informacij o tem, kaj si naš partner želi. Sleherni konflikt je možnost za zbližanje in spoznavanje, grajenje zaupanja in povezanosti. Če le uspemo odložiti svojo lastno reaktivnost in slišati partnerja. Pozor! Slišati še ne pomeni strinjati se. Strpnost do različnih stališč v partnerstvu je del zgodbe o uspehu.

8. Spoznajmo jezik ljubezni svojega partnerja! Vsak od nas doživlja in izraža ljubezen po svoje. Če je vaš način izražanja ljubezni vašemu partnerju tuj, se ne bo čutil ljubljenega. Zato je pomembno, da se naučita razumeti jezik ljubezni drug drugega.

9. Gojita živost med vama! Pari, ki skupaj preizkusijo kakšno novo stvar, so bolj zadovoljni. Tudi smeh, humor in razvedrilo so pomembna sestavina zadovoljujočega odnosa.

10. Poiščita spodbude za rast v odnosu! Če dobimo nov stroj, pregledamo navodila za uporabo. Pri partnerstvu pa mislimo, da bodo stvari spontano tekle same od sebe. Spontano gredo odnosi običajno žal le narazen. Uspešni pari redno vključujejo spodbude za partnerstvo. To so lahko različni seminarji, navdihujoča literatura o partnerstvu, videomateriali, delavnice ... Danes je na voljo dovolj kakovostnih materialov, ki vaju lahko spodbudijo, da se naravnata k oblikovanju bolj pozitivnih vzorcev.

11. Gojita zavezanost. Morda se sliši nekoliko staromodno, a raziskave so pokazale, da se veliko razhodov začne takrat, ko partnerja v mislih začneta primerjati svojega partnerja z drugimi. Pri drugih poznamo le drobec njihove osebnosti, drugo radi dopolnimo z našimi idealiziranimi predstavami ... Aktivira se nevrokemični koktajl v naših možganih in tveganje za skok čez plot se dramatično poveča. Zavezanost je pomembna pri ohranjanju zveze. Gre za notranjo mentalno naravnanost, odločenost, da ostanem s partnerjem – tudi v trenutkih, ko ne bo lahko. Seveda so tukaj izvzeta zlorabljajoča vedenja, a to je že drugo poglavje.

Nikoli ni ... prezgodaj

Za ohranjanje zdravega odnosa je torej potrebna skrb. Dobro je začeti čim bolj zgodaj. Zato sem zelo vesela, kadar se pri meni oglasijo pari na začetku svoje poti. Morda želijo le nekaj spodbud, nekaj majhnih izboljšav pri komunikaciji ali usklajevanja v novi življenjski situaciji, kot je rojstvo otroka. Zgodnje ukrepanje je vsekakor smiselno. Mnogo lažje je postavljati dobre temelje ali popravljati majhno škodo, kot pa se lotiti obnove, ko se je nabralo že 20 let ran in zamer.

Na splošno žal še vedno ukrepamo pozno. Pogosto prepozno. Če nas stiska pri srcu v manj kot nekaj urah pokličemo rešilca. Kadar pa škripa v partnerstvu, statistika kaže, da v povprečju poiščemo pomoč šele po sedmih letih. To pa je dolga doba, v kateri se nagrmadijo ruševine, ki jih je težje popraviti, kot bi bilo, če bi se lotili razpok že na začetku. Vendar tudi na krize v poznejših obdobjih partnerstva lahko gledamo kot na spodbude za rast.

Krize niso napake, temveč naravna sestavina odnosa. Predvsem pa so opozorilo, da dosedanje strategije za par več niso dobre. Življenje kliče po prilagoditvah, po rasti in razvoju. In skupaj ... sva močnejša. Tudi na poti iz krize v globljo povezanost, za več življenja in živosti!

4 apokaliptični jezdeci

Vedenja, ki kažejo, da je odnos v resnih težavah:

1 Kritiziranje – ponavljajoče se in usmerjeno na osebnost. Npr.: »Nikoli ne pospraviš za sabo. Res si zanikrn.«

Obramba je pogosta reakcija na kritiko; opravičevanje, pojasnjevanje, povratno obtoževanje partnerja. Npr. »Kaj pa ti, zadnjič si pustila vso kuhinjo v razsulu ...«

2 Zaničevanje je najusodnejši znanilec razpada zveze.

3 Zmerjanje, poniževanje, cinizem in ironija imajo za cilj razvrednotiti in prizadeti partnerja. Npr.: »Prideš domov in igraš te bedne igrice. Kot kak osnovnošolec! Le kako si lahko tako patetičen, kot da bi imela še enega otroka, ne pa moškega!«

4 Tihe maše in brezizrazen obraz: umik, ki je bolj značilen za moške. Tišina in odsotnost komunikacije postavi partnerja pred emocionalni zid in povzroči globoko frustracijo ter zamori odnos.

Če prepoznate, da uporabljate te načine, raje pobrskajte za boljšimi strategijami.

Kateri jezik ljubezni govorita?

Ljubezen izražamo na več načinov. Da bi se čutili ljubljene, morate poznati vajna jezika ljubezni. Kateri je vaš?

Besede potrditve, kot so pohvale, komplimenti, priznanja za opravljene naloge ali dosežke.

Usluge: drobna dejanja, ki jih naredimo za partnerja.

Posvečeni čas: čas, ko posvetimo pozornost nama.

Darila: drobne pozornosti, kjer s podarjenimi predmeti izrazimo, da smo mislili na ljubljeno osebo.

Dotiki: nežnosti, božanje, poljubi, telesna bližina.

Kaj pa vaš partner/-ica? Kateri je njen/njegov jezik ljubezni?

Namig: prisluhnite najpogostejšim pritožbam. V njih se skriva ključ, kako partner želi, da mu/ji izrazite ljubezen!

Besedilo: Dr. Tjaša M. Kos, Univ. Dipl. Psih. // Fotografije: Shutterstock, Primož Dolničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri