Zanesljivo službo v šoli je zamenjala za nepredvidljivo potovanje. Namesto trdnih tal celine je izbrala poplesavajoče morje. Po desetletju življenja na jadrnici je postala prekaljena morska volkulja.
Vedno se je razlikovala od vrstnic. Namesto torbic so jo zanimale jame. Nakupovanje čevljev je zamenjala za jadranje. Hribe in plezanje je imela raje od dekliških oblekic. Potem je naredila diplomo, si kupila avto, dobila službo.
Rada je imela delo s šolarji v mehki pokrajini Dolenjske, dobro se je ujela s kolektivom. Pa vendar je v sebi čutila nemir. Pogrešala je morje. Primorka, pač. Čeprav je uživala v delu z otroki, si je priznala, da tega ne želi početi do konca svojih dni.
Kaj, torej? »Dejansko nisem imela odgovora. Vedela sem samo, da me vleče drugam. Na list papirja sem si zapisala cilje, ki bi jih rada dosega: želim si potovati in delati v turizmu. Najprej pa sem se morala naučiti angleščine, saj smo imeli v šoli samo nemščino. Zato sem se odločila, da grem v Avstralijo.«
Klic daljav
Prek organizacije, ki išče prostovoljne delavce v zameno za hrano in namestitev, je našla delo na neki farmi. »Ko sem delala na tistih poljih, ko sem pobirala jagode ali pulila plevel, sem pogledala svoje roke, umazane od zemlje, in si rekla, da tisočkrat raje delam to, kot sedim na nekem sestanku v zbornici,« prvi vonj po svobodi razlaga Jasna.
Čeprav je vedno rada sama potovala, so se našli trenutki, ko ji je bila osamljenost v breme. »Pride božič, pride novo leto, pridejo ti dnevi, ko so vsi z družinami. Jaz pa sama. Takrat sem izvedela za neki glasbeni festival in odšla tja delat kot prostovoljka. Tam so imeli papirnate metuljčke, na katere smo napisali svojo željo in jih na silvestrovo spustili v nebo. Na svojega metuljčka sem napisala, da si želim svoje potovanje deliti še z nekom. Takšno željo je takrat poleg mene v nebo poslal še nekdo. Tako sem spoznala Ricka,« smeje pripoveduje Jasna o prvem srečanju s svojim možem.
Rick se je takrat ravno odločil, da bo v Sydneyju prodal jadrnico, na kateri je živel, saj se je malo naveličal samotnih plovb. »Iskal je posadko do Sydneyja, jaz pa prevoz. Po nekaj dneh sva ugotovila, da nama je skupaj zelo fino, jadrnico sva obrnila proti severu in šla proti Koralnemu grebenu.«
Jadranje je vendar drago?
Nekaj mesecev sta Jasna in Rick skupaj plula po morskih prostranstvih, ko ji je Rick predlagal, naj ostane kar pri njem na barki. »Rekla sem mu, da nimam denarja, da pač tako živim. V branje mi je dal nekaj knjig, ki so mi odprle oči, da jadranje ni samo za bogataše, da gre tudi ceneje. Za začetek pa moram spremeniti način življenja in razdati svoje stvari,« se prelomnih spoznanj izpred desetletja spominja Jasna.
Zato se je vrnila v Slovenijo, prekinila razna zavarovanja in telefon, prodala avto, ki jo je do takrat pridno čakal pred hišo. Postala je redna prodajalka na bolšjih sejmih, kjer je prodala večino svojega imetja. »Takrat sem postala ne le bogatejša, ampak tudi lažja. Še vedno živim tako, da čim manj kupujem.« Nekaj malenkosti je prihranila za prijatelje, ki jih je obdarila na zabavi za svoj 30. rojstni dan. V zameno so ji napolnili škatlo s prispevki, s katerimi je kupila svoj prvi fotoaparat. S pogodbo o sodelovanju z navtično revijo v žepu in z izkupičkom prodanega imetja je bila pripravljena na novo življenje.
»Rick je v Avstraliji nato prodal svojo jadrnico in skupaj sva šla v nakup nove. Iskala sva tako, ki je bila dovolj poceni, da sva si jo lahko privoščila, in dovolj preprosta, ker je to pomenilo, da bo z njo manj težav. Tako sva našla Calypso. Je jadrnica, zato motor redko uporabiva. Nimava razsoljevalnika, ampak zbirava deževnico. Na obalo priveslava v kajaku. Nimam pralnega niti pomivalnega stroja. Hladilnik ponoči izklopim. Imava štiri sončne celice, ki zadostujejo za polnjenje računalnikov. Se da tudi tako. Vsako dodatno razkošje je seveda fino, vendar tudi drago. Prej ali slej se kaj pokvari. Ko greš na morje, ne moreš vzeti s seboj cele hiše in svojih pravil. Morje ima svoja pravila. Nama je najbolj pomembno, da sva avtonomna, da sama pridobivava vodo in elektriko. Še vedno pa seveda potrebujeva denar za vzdrževanje jadrnice in hrano, kar pomeni od 600 do 800 evrov na mesec.«
Denar zaslužita s pisanjem, Jasna ima svojo spletno stran Sailing Calypso, ustvarja Polinezijske novice, ki jih naročnikom tedensko pošilja po elektronski pošti, izdala je knjigo Moj svet sredi oceana, z Rickom sta napisala knjigo za jadralce z nizkim proračunom, ki je bila vrsto let najbolj prodajana knjiga o jadranju na Amazonu v Ameriki.
Sonce in dež ustvarjata mavrico svobode
»Po morju jadrava počasi, zato spoznavava čudovite ljudi in z njimi tkeva globoke vezi. Kot na primer s Paulom, ki naju je prvič, ko smo se zagledali, pozdravil s širokim nasmehom. Uro in pol smo sedeli in debatirali, čeprav je gluhonem in nepismen. S svojo prisotnostjo je razsvetlil vso barko. Več je stvari, ki jih nima, kot ima, a je srečen. Življenje na jadrnici nama je podarilo novo družino, v kateri me še nihče ni vprašal, kakšne šole sem končala, nihče me ni opomnil, da se mi pojavljajo prvi sivi lasje. Zanje je pomembno, da znam speči dober kruh, sem dobra gostiteljica, da spoštujem naravo, se odzovem klicu na pomoč, čeprav je proti vetru.«
»Kdor misli, da je moje življenje na jadrnici povsem brez skrbi, da vsak dan sije sonce, se moti. Pridejo dnevi, ko se dež zliva iz neba, ko sva sredi nevihte in me je strah, ko me sredi oceana zdeluje morska bolezen, ko nama zmanjkuje sladke vode. Pa suhi dok ladjedelnic je tudi nekaj, kar bi takoj črtala, če bi se dalo. Vsake toliko se javi še močno domotožje. To me je sprva begalo, potem pa sem ugotovila, da je to del paketa. V takih dneh mi daje moč svoboda. Zame je svoboda odločitev, da živim na morju z vsemi neprijetnostmi, ki jih prinaša. Na odprtem morju lahko svobodno diham. Svoboda zame je, da nimam finančnega dolga, da nimam telefona in interneta in sem dosegljiva, ko dosežem civilizacijo, vendar le, če mi je do tega. Ni življenja brez težav, vendar pa težave, za katere smo se sami odločili, niso težave. Vse pa se da lažje rešiti z nasmehom, še sploh če imaš v rokah ukulele,« se široko nasmeje.<
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Jasna Tuta, www.sailingcalypso.com
