Japonski koncept ičigo-ičie: Vsak trenutek je lahko edinstven

16. 3. 2019 | Vir: Jana
Deli
Japonski koncept ičigo-ičie: Vsak trenutek je lahko edinstven (foto: SHUTTERSTOCK)
SHUTTERSTOCK

Kolikokrat se zalotite, da tako hitite skozi življenje, da se ne spomnite, da bi zavonjali jutranjo kavo, da se ne spomnite niti, kaj ste jedli za kosilo, kaj šele, kakšni okusi so hoteli vzdražiti vaše brbončice, ne spomnite se ceste, po kateri ste se peljali, spomnite pa se neveščega voznika, ki vas je spravil iz tira …

Japonska umetnost doživljanja nepozabnih trenutkov, ičigo-ičie, uči o tem, kako se otresti preteklosti in prihodnosti, da bo vsak trenutek nekaj edinstvenega. Branje knjige Ičigo-ičie me je spomnilo na kakšnih 12 let nazaj, ko sem se v Etnografskem muzeju udeležila delavnice tradicionalne priprave japonskega čaja.

To je bilo obdobje, ko je vse kričalo o multifunkcionalnosti, sposobnosti početi več stvari hkrati, seveda s svetlobno hitrostjo … Mi pa smo se prav tedaj, ko je bilo tako zelo moderno delovati na več koncih hkrati, posvetili obredu, ki je spominjal na meditacijo in je trajal v neskončnost. Vsak detajl je bil podroben … in v tem je bil ves čar. Kako okusen je bil čaj po treh urah priprav in kako opojno je dišal, si lahko samo predstavljate.

Skrivnosti prisotnosti

Obred priprave in pitja zelenega čaja je navdihnil tudi Héctorja Garcio in Francesca Mirallesa, avtorja priljubljenega Ikigaia, da sta se lotila raziskave ičigo-ičieja in opisala japonsko umetnost življenja v zdajšnjem trenutku. Če vam je čuječnost blizu, boste opazili, da govorita prav o njej. Japonci so jo častili že od nekdaj, le pod drugim imenom. Od tod njihovo veselje ob cvetenju češenj, od tod vsi detajli in obredi, ki bogatijo njihova srca in njihova življenja.

Tako oni kot zahodni inštruktorji čuječnosti obljubljajo isto – bolj bomo pozorni na to, kar se nam dogaja tukaj in zdaj, lepše in predvsem polnejše bo naše življenje (brez hlepenja po še tem in onem, naj gre za materialne dobrine, potovanja, prebrane knjige ali celo ljubimce), bolj bomo umirjeni, manj stvari nas bo spravljalo v obup in bolj bomo lahko uživali svoje življenje. Tudi na čisto navaden dan, morda celo prenapolnjen z obveznostmi. Naslednjih 10 načel ičigo-ičieja nam lahko pomaga k takšnemu življenju že danes. Življenje je stvar zdaj ali nikoli.

1. Ne odrivaj lepih trenutkov. Morda ne bo več priložnosti, da jih doživiš; zenovski mojstri celo pravijo, da se priložnost ponudi samo enkrat. Če je ne izkoristiš, je za vedno izgubljena.

2. Živi, kot da se ti bo to zgodilo le enkrat v življenju. Zato se zavedajmo edinstvenosti in neponovljivosti srečanja s katerimkoli človekom, prav zdaj, uživajmo v njegovi družbi in se poslovimo od njega, kot da se vidiva zadnjič (torej nikakor ne sprta, v zameri ali z grdimi besedami).

3. Prestavi v zdaj. Potovanja v preteklost in prihodnost so pogosto boleča in skoraj vedno nekoristna. Tistega, kar se je zgodilo, ne moremo spremeniti. Ne moremo vedeti, kaj se bo zgodilo. Toda v tem trenutku se pojavljajo vse možnosti na svetu.

4. Naredi nekaj, česar nisi še nikoli. Že Einstein je rekel, da ne moremo pričakovati drugačnih rezultatov, če vedno ravnamo enako. Drugi način, da dosežemo nepozabni trenutek, je ta, da se predamo življenju in vedno dovolimo, da v nas vzcveti nekaj novega.

5. Vadi zazen. Sedite na blazino za meditacijo ali na stol ter preprosto opazujte čudež življenja. Že če samo malo stopimo z drvečega vlaka vsakdanjih obveznosti in hitenja, odpremo vrata dobremu počutju.

6. Čuječnost vključi v vseh pet čutov. Vadite umetnost poslušanja (ko nekdo govori, mu poskušajte slediti, se vanj potopiti, brez oblikovanja vprašanj ali skokov v njegovo besedo), gledanja, dotikanja, okušanja in vonjanja, da bo vsak trenutek še bogatejši. Tako bo življenje polnejše, mi pa pozornejši do drugih, krepili bomo empatijo in vpliv.

7. Zaznavaj naključja. Če smo pozorni na sinhronosti (saj veste: pomislite na prijateljico in tisti hip zazvoni telefon, ker vas kliče), lažje prepoznamo znake, ki nam jih pošilja usoda. Z dnevnikom, kamor zapisujemo trenutke vsakdanje čarobnosti, lažje sledimo nevidnim nitim resničnosti.

8. Spremeni vsakdanja srečanja v praznovanje. Ne čakajte na idealne okoliščine – počitnice, potovanja, rojstne dneve –, da doživite nekaj nenavadnega. Z ustrezno naravnanostjo je lahko vsak dan nedelja.

9. Če ti nekaj ni všeč, ustvari nekaj drugega. V človekovi naravi je, da se spreminja in premore moč, da začne znova, kadar mora. Če vas resničnost preveč dolgočasi, vam je preveč predvidljiva ali se vam zdi prenaporna, da bi živeli skladno z ičigo-ičiejem, ustvarite drugo.

10. Lovi lepe trenutke. Tako kot pri vsem drugem velja: bolj ko vadimo, obilnejša in velikodušnejša je nagrada. Splača se potruditi in Živeti!

Ne dovolite si oropati svojega trenutka

Héctor Garcia in Francesc Miralles sta raziskala, kaj je tisto, s čimer si pravzaprav krademo trenutke, minute, dneve, leta, Življenje.

- Projekcije. Potovanje uma v preteklost (ko smo jezni ali se predajamo bolečini) ali v prihodnost (ko nas je strah ali nas skrbi), nas ločuje od tega trenutka.

- Motnje. Če želimo v tem trenutku polno živeti, se naenkrat posvečamo le eni stvari. Ne beremo časopisa, ko jemo, ne brskamo po telefonu, medtem ko hodimo po gozdu, ne gledamo televizijskega programa, medtem ko kuhamo …

- Utrujenost. Če nismo spočiti ali če smo se preveč predajali delu, težko uživamo v sedanjem trenutku, ker smo zaspani ali tako miselno dejavni, da se ne zmoremo umiriti in uživati v trenutku. Poskrbimo, da ne bomo pretiravali v nedelu zase – poskrbimo zase.

- Nestrpnost. Če nestrpno pričakujemo dogodke, za katere v resnici še sploh ne vemo, ali se bodo zares zgodili, pozabimo živeti in uživati zdaj, v tem trenutku.

- Analiza. Želja, da bi razumeli, zakaj te tisto, kar doživljamo ali kar nas osrečuje, nam lahko takoj pokvari srečo. Veselja trenutka se ne da analizirati, lahko pa ga doživimo in v njem polno uživamo.

Ko vas je kdo močno prizadel

Življenje vsakogar je posejano tudi s trenutki, ki niso prijetni. In prav vsak izmed nas je že kdaj doživel kaj neprijetnega od sočloveka. Morda celo zelo grdega. Héctor Garcia in Francesc Miralles v takih trenutkih predlagata metabavano, budistično meditacijo, ki jezo preobrazi v ljubezen, razumevanje in prijateljstvo. Udobno se namestite in sledite petim korakom, ki vam bodo pomagali spet uživati v svojem življenju, še veliko več, čutiti in celo biti ljubezen, ki preseže zamere, ki grenijo duha.

1. Pošiljajte si toplino, prijaznost in dobro voljo. Ne razmišljajte, le občutite jih.

2. Pomislite na prijateljico ali sorodnico (ne tistih, ki so vas prizadeli) in poskusite začutiti še več ljubezni do nje.

3. Predstavljajte si eno od oseb, do katere ne gojite posebnih občutkov, in ji pošljite nežnost in človečnost. Sprejmite njeno človečnost.

4. Pomislite na nekoga, ki vam ni všeč ali ga celo ne marate. Prisilite se in mu pošljite enako toplino, dobroto in razumevanje.

5. V mislih povežite te štiri osebe (tudi sebe) in poskušajte negovati prijazne občutke do vseh štirih. Predstavljajte si, kako se ta ljubezen širi v vaše okolje, mesto, državo, svet.

Prisluhnite – in slišali boste

Avtorja knjige Ičigo-ičie opažata, da težko najdemo nekoga, ki posluša, kajti med sogovornikovimi besedami in tem, kar slišimo, je veliko filtrov in ovir:

Naše mnenje o človeku, ki govori.

Predsodki in ustaljeni koncepti o tem, kaj sogovornik pripoveduje.

Priprava na to, kaj bomo povedali, da sogovornik umolkne. »Zaradi tega poslušamo površno, tudi če sogovornika naravnost ne prekinemo,« opozarjata raziskovalca japonske umetnosti trenutka. Predlagata naslednje:</li> </ul> <ul> <li>Za pomembne pogovore izberimo pravi kraj – predvsem pazimo, da se izognimo vsakršnemu viru zvočnega onesnaževanja (pisarna z množico ljudi, prižgan televizor v dnevni sobi …).

Sogovorniku gledamo v oči, vendar vanj ne strmimo, pazimo, da mu je udobno ob nas. S tem mu pokažemo, da se nam zdi pomemben in da smo usmerjeni v ta trenutek.

Odpravimo miselne motnje. To pomeni, da ne obsojamo; poslušamo kot nevtralni poslušalec, kar nam bo omogočilo, da bomo slišali celotno sporočilo, sogovornik pa se bo počutil dobro.

Sprašujemo brez skakanja v besedo, saj to v sogovorniku vzbudi nemoč. Vsekakor se bo razveselil naših vprašanj, najbolj takšnih, s katerimi mu bomo pokazali, da ga poslušamo, npr.: »Hočeš s tem povedati, da …«

Ne dajemo nasvetov, če nas ne prosijo zanje. Če se nam zdi, da lahko pametno svetujemo glede nečesa, kar nam pripoveduje, rečemo: »Mi dovoliš nasvet?« ali pa rešitev ponudimo posredno: »Seveda sam veš, kaj je najpametneje narediti, jaz pa bi na tvojem mestu …« Tako sogovorniku izkažemo spoštovanje, mu naklonimo pozornost in okrepimo odnos. S tem pa izkažemo spoštovanje tudi samemu sebi in se v samem sebi počutimo bolje. Ko se počutimo dobro s seboj, pa znamo tudi bolj uživati življenje. Se vam zdi smiselno?

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord