Jana Pristovšek o medsebojnih odnosih: Zakaj spreminjamo druge?

Nihče nas ne more rešiti pred lastnimi občutki.<br />
Jana Pristovšek, bioenergetska svetovalka (foto: PRIMOž KRANJC) PRIMOž KRANJC
29. 10. 2018

Avtorica knjig Čarobni odnos in Osem moških, zakaj pa ne?, po izobrazbi medicinska sestra, svoje poslanstvo že vrsto let uspešno uresničuje z energijskim delom in svetovanjem ljudem v stiski.

Področje dela Jane Pristovšek so medsebojni odnosi. Ugotavlja, da je danes daleč največja težava beg pred lastnimi (neprijetnimi) čustvi in iskanje hitrega zadovoljstva, oboje pa predstavlja oviro za pristen, ljubeč in harmoničen partnerski odnos.

Ko govorimo o medsebojnih odnosih, se tematiki otroštva ni mogoče izogniti, kajti poznano je, da se do šestega ali sedmega leta starosti oblikuje celotna človekova osebnost in izkušnje, ki jih je do takrat imel, močno vplivajo na njegovo življenje tudi v odrasli dobi. Kaj se dogaja v otroštvu nekoga, ki pozneje kot odrasla oseba v odnosih (še posebej partnerskih) trpi na različne načine?

Poznate zgodbo o slončku in verigi? Slončka z verigo okrog noge pripnejo na kol. Slonček vleče, cuka, poskuša znova in znova, a veriga in kol sta močnejša od njega. Sčasoma se vda in ne poskuša več. Čez leta slonček odraste v velikega slona. Še vedno je z isto verigo priklenjen na isti kol. Ne glede na to, kako je velik in močan, se ob pogledu na verigo in kol v sebi počuti majhnega. V sebi je še vedno slonček, ki ne more izruvati kola in pretrgati verige. Podobno je z nami. Izkušnje preteklosti ustvarijo prepričanje, da ne zmoremo. V nas je občutek, da nismo dovolj močni in sposobni. Postane nas strah. Ljudje pa na strah in nemoč odreagiramo različno.

Nemočen človek se počuti ogroženega, ker nima občutka moči, se mu zdi, da kazanja moči ni nikoli dovolj, zato gre v skrajnosti in pretirava z večnim 'prav' – vedno je po moje, jaz sem sposoben in išče napake v drugih – jih ponižuje, maltretira in postane čustveni manipulator. Ki rani ljudi, ki bi jih moral imeti rad. A te kratkotrajne zadovoljitve še vedno ne napolnijo praznine v njem, zato vzorec takšnega obnašanja še naprej ponavlja. Še vedno se počuti kot slonček.

Strah in občutek nemoči se včasih razrasteta do te mere, da ljudje postanejo preveč zaščitniški, bojijo se množic, ne upajo več v trgovino, ne vozijo se z letali, bojijo se noči, ko vse postane še hujše, nastopi tesnoba, strah pred strahom in slej ko prej pride do paničnega napada, bolečin v želodcu, mišicah in hrbtu. Počutijo se kot mali slončki, ki sta jih veriga in kol premagala, a se morajo kljub temu znajti v velikem svetu. Neprestano so pod stresom.

Ta veliki svet pa nam žal ne dela usluge in nam na vsakem koraku ponuja odvisnosti, ki nas peljejo še bolj stran od sebe in svoje srčike (pred televizijo, v nakupovanje, alkohol, droge itn.) in težav ni in ni konec ...

In tako imamo ljudje danes še eno težavo: nismo se sposobni spoprijeti s svojimi čustvi, in sicer zato, ker ves čas iščemo izključno srečo. Pa vendar stanja sreče ne moremo občutiti, če ne poznamo tudi žalosti. Ljudje pa bi neprestano želeli občutiti le srečo. Samo zamislite si, da bi sonce sijalo nepretrgoma 24 ur?! Saj bi umrli od žeje, ker ne bi bilo dežja in vode, ne bi bilo teme in tudi ne časa za počitek – povsem bi pregoreli od norenja. V partnerskem odnosu je podobno – ni vedno lepo. Dovolj je, da je dovolj dobro in ne more biti ves čas evforično.

Da, zdi se mi, da smo danes tudi v odnosih prišli tako daleč, da iščemo samo še 'tisto pravo', ki je seveda popolno. Če ni, potem ni 'pravo' in je treba iskati drugje. A ironija je, da se zgodba ponovi tudi drugje …

Iščemo idealno. A idealno je šele takrat, ko smo mi pripravljeni in dovolj močni, da se soočimo v odnosu tudi s stanjem, ki ni vedno prijetno. Ko nam v življenju ni več dobro, začnemo najprej spreminjati druge. Povemo, zahtevamo, izsilimo, ker hočemo, da se ljudje vedejo in delajo tako, da se bomo počutili dobro. Zapletamo se v igre, borbe, izgubljamo moč in se izčrpamo. Prej ali slej ugotovimo, da tako ne gre in začnemo t. i. delo na sebi. Takrat zanihamo na drugo stran. Kot nismo bili v ravnovesju, ko smo pričakovali rešitev od drugih, tako nismo v ravnovesju, ko postavimo sebe na prvo mesto. Zato med tema dvema stanjema nekaj časa nihamo, glede na količino energije odločitve. Oboje pa je težko.

Kako lahko končno zaživimo svoj pristni odnos do drugega in verjetno tudi do sebe?

Z zavedanjem, s katerim preprečimo in tudi časovno skrajšamo ekstremna nihanja, ki niso v korist nam in ljudem, ki jih imamo radi. Zavedamo se takrat, ko počistimo največje stiske, ko preteklost ne boli več, ko potolažimo sebe, ko pozdravimo srce, ko se ne bojimo več, kaj bo prišlo na dan. Negativnih, slabih občutkov torej ni, so le neprijetni občutki. Šele ko si dovolimo čutiti, ko si priznamo, da čutimo, kar smo do zdaj zanikali, lahko to spremenimo. Takrat pride zavedanje. Takrat smo lahko pošteni do sebe in počistimo še tisto nekaj malega, kar je ostalo. Življenje se umiri. Ko smo v harmoniji, ni več silnih energij čustev, ki nas ugrabijo in delajo z nami vse, kar želijo. Ni več dram.

V odnosu se skoraj zagotovo v neki točki vprašamo »ali me ima rad/a«, »tega ne bi počel, če bi me imel-a res rad-a …«

Kaj pomeni imeti rad? Ljudje govorimo različne jezike ljubezni. Nekdo pravi, da vas ima rad, a se njegova dejanja ne skladajo s temi besedami? Ko imaš nekoga rad, te osrečuje njegova sreča, ti je pomemben. Vendar tukaj nastopijo tudi naša pričakovanja in so tista, ki ustvarjajo razočaranja v odnosih. V sebi nosimo sliko, kako nas mora druga oseba osrečiti, in če nas ne tako, smo razočarani. Ne čutimo, da smo ljubljeni. Ko smo prepričani, da nas mora druga oseba osrečiti, menimo, da nam to pripada, in je samoumevno, tega ne cenimo in prava ljubezen se na takšen način težko rodi. Kaj torej pomeni imeti rad? Osebo cenimo in všeč nam je nekaj v osebi (ne na osebi!), nekaj v njej občudujemo. Zavedamo se in cenimo tisto, kar nam daje.

Pričakovanj imamo lahko veliko. Kako se jih rešimo?

Rešitev obstaja, vendar ni rečeno, da je takšna, kot si jo mi želimo. (smeh) Postanimo si zdravo pomembni. To pomeni, da se spoznavamo: kaj so naše šibke točke, ali si dovolimo brskati po sebi, priti do občutkov, čustev, misli, ki niso ustrezne v našem svetu vrednot, si jih priznati in se ob tem ne počutiti slabo, nevredno, krivo. O njih premisliti, si postaviti tisoč vprašanj: Od kod takšno prepričanje? Ali mi koristi? Ali želim ta občutek ali čustvo obdržati v sebi? Zakaj ga zadržujem? Kakšno varnost mi ponuja? Kako bi se počutil, če se ga ne bi več oklepal? Kakšno iluzijo mi zagotavlja? Zakaj se oklepam?

Kaj je nepogrešljivo potrebno za dober partnerski odnos?

Za dober odnos je med drugim potrebna komunikacija. Nihče ne zna brati naših misli. Dokler ne povemo, druga oseba lahko le ugiba, kaj želimo, kaj si mislimo. Preden pa spregovorimo, se moramo najprej pogovoriti s sabo. V nasprotnem primeru lahko odreagiramo impulzivno, smo kot voda v podrtem jezu, ki ruši vse pred sabo, ali pa smo nedostopni – to ni komunikacija, to je odlaganje težkih čustvenih energij na drugega, in dokler ne pride do umiritve in pogovora, ne kaže dobro.

Ko torej želimo drugi osebi povedati, zakaj nas kakšna stvar moti, ji povejmo potem, ko smo se pogovorili s sabo in ko smo ugotovili pravi vzrok. Vsakodnevne malenkosti, ki se jih konec dneva niti ne spomnimo več, gradijo ali podirajo odnos. Zato spoznajte sebe, svoje občutke, vprašajte se, ali so uravnoteženi, kaj vam sporočajo, kaj bi bilo pametno, da počistite sami, in kako boste osebi, ki jo imate radi, sporočili, kaj želite, kaj vam je pomembno, kaj vas osrečuje, kaj vaju zbližuje ali oddaljuje.

Za konec bi rada nekaj besed spregovorila tudi o t. i. novodobni duhovnosti in tehnikah za osebno rast, ki nekaterim morda ustvarjajo lažen občutek dela na sebi s poveličevanjem pozitive. Zdi se mi, da je mnogokrat premalo življenjska in se ne loti dovolj resno 'dela na sebi'?

Kaj pa je duhovnost? Duhovnost je prav življenje in koliko smo se pripravljeni soočiti s seboj. Duhovnost ni ločena od življenja. Duhovnost ni povezana s tem, na koliko delavnic gremo, koliko »zvončkov slišimo zvoniti«, koliko meditiramo itn. Kako naj pomaga meditacija, če človek ni zmožen osnovnih veščin v medsebojnih odnosih? Kaj je meditacija? Je odsotnost misli in je stanje »samo biti tukaj in zdaj«.

In če želimo samo biti, moramo najprej predelati občutke oz. neprijetna stanja (žalost, krivdo, strahove, zamere, slabo samopodobo, občutek, da nismo dovolj dobri, itn.) in hkrati ne smemo hlepeti za super dobrimi občutki, kajti samo super dobri občutki niso harmonija in ravnovesje. A veste, nihče nas ne more rešiti pred lastnimi občutki in duhovnost lahko postane samo drugačna oblika bega in zasvojenosti. Danes ljudje hodijo na delavnice in iščejo višje stopnje ljubezni, ko pa pridejo domov k partnerju, se niso zmožni soočiti z najbolj osnovnimi zadevami. Tu je treba začeti.

Besedilo: Mojca Koprivnikar // Fotografije: Shutterstock, Primož Kranjc

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri