Jana Milovanović s projekti za begunce

Jana Milovanović iz društva Terra Vera je begunce povezala z lokalnimi umetniki, da so skupaj ustvarjali rokodelske izdelke in jih nato razstavili v ljubljanskem Kreativnem centru. »Izdelki združujejo raznolikost osebnega ustvarjalnega izraza posameznikov, bogastvo lokalne kulturne dediščine, različnih tehnik in načinov dela. Ob ustvarjanju so se razvili osebni stiki, nova poznanstva in sodelovanja, ki se nadaljujejo tudi onkraj te postavitve,« pripoveduje Jana, medtem ko v rokah drži čudovit kos nakita, ki je nastal na eni od delavnic z restavratorko in oblikovalko nakita Martino Obid Mlakar.

»Na migracijo sem gledala s pozitivnega vidika«

Kot etnologinja je Jana Milovanović sodelovala kot prostovoljka na meji, ko se je vzpostavila balkanska pot, in hitro so jo prešinile zamisli, kaj vse bi lahko ustvarjali z begunci. »V zvezi z begunci me je vselej zanimalo predvsem, kakšne veščine, znanja in nadarjenosti, kakšen človeški kapital prinašajo v Slovenijo. Na migracije vse od začetka gledam pozitivno in nemalokrat zaobidem dolge procedure skozi zavode za zaposlovanje, ker se tu pokaže veliko težav s priznavanjem izobrazbe in delovnih izkušenj. Sama se z ljudmi pogovarjam, družim, in tako hitro ugotovimo, kaj bi lahko počeli skupaj. Potem pa čim prej vzpostavim neposredne stike med lokalnimi ustvarjalci in begunci. Ne zanimajo me diplome in priznanja, temveč pripravljenost za delo in sodelovanje, motivacija. Jana je bila kot pobudnica projekta sicer že na začetku optimistična, a takšnih rezultatov vseeno ni pričakovala: »Steklo je tako, kot sploh nismo pričakovali – ne organizatorji ne umetniki!«

Od zamisli do realizacije

»Ko se mi utrne ideja, kaj bi lahko počeli z določenim človekom, povežem svoja znanja, vedenja ali poznanstva in iz tega vedno nastanejo zanimive stvari. Ko sem izvedela, da je Palmas mizar, sem kontaktirala z mladimi arhitekti, za katere sem vedela, da delajo zanimive, sveže stvari; ko sem videla, da iz Sirije prihaja veliko krojačev in šivilj, sem navezala stik z NTF, oddelkom za modno oblikovanje. Pri tem delu je bistveno povezovanje z organizacijami in ustanovami, pri čemer se v največji meri opiram na osebna poznanstva.

Kako nastajajo izdelki? »Najbolje se mi zdi to, da so izdelki dejansko rezultat soustvarjanja lokalnih ustvarjalcev s tistimi, ki prihajajo. Ne želimo, da so izdelki izraz umetnosti ali dediščine beguncev, ki bi jih lokalni ustvarjalci, kot je Martina Obid Mlakar, 'naučili' določenih tehnik. Združiti želimo vse – kulturno dediščino obeh okolij, ki naj oplemeniti vse vpletene v proces ustvarjanja. Proces poteka dvosmerno in vsi, ki so vanj vključeni, zvečajo svojo senzibilnost za estetiko določenega okolja, dediščine in avtorja.«

Od delavnice do službe

Bodo beguncem tovrstne delavnice pomagale najti tudi službo, se bodo lažje znašli tukaj? »Seveda. Pri naših projektih ne gre le za razvoj človeških kapacitet in usvajanje veščin, temveč tudi za razvoj zadružniške blagovne znamke. Poleg delavnic oblikovanja tekstilij in nakita smo organizirali tudi mizarske delavnice pa delavnice vizualnega pripovedovanja, na katerih so udeleženci ob mentorstvu ilustratorke Samire Kentrić izdelali igro spomina. To je bil prvi korak. Nisem si upala zastavljati daljnosežnih načrtov že na samem začetku in sem potrpežljivo prenašala populistične kritike; ustvarjalcem sem dala prostor, zagotovila okoliščine in opazovala, kaj bo nastalo. Vsekakor pa je ta projekt s svojimi rezultati močno presenetil tudi mene. Še vedno ne morem verjeti, kaj vse je nastalo iz teh nekaj tisoč evrov, ki smo jih dobili z Urada za komuniciranje. Zdaj sledi zadruga, ki bo omogočila, da te izdelke tržimo. Socialno podjetništvo torej. Iz projekta Craft Flow (www.craftflow.org) pravkar razvijamo blagovno znamko Akupara. Akupara v sanskrtu označuje (izvorno oz. pra-) želvo, ki na svojem oklepu s pomočjo štirih slonov nosi svet. Ime vsebuje močno simboliko; v procesih dela se je namreč vedno znova pojavljal motiv želve, ki v številnih družbah označuje modrost, umirjenost in dolgo življenje, odločnost in odpornost. Zdi se nam nadvse primerno za ponazoritev lastnosti, ki jih potrebuje vsakdo, ki se zateče v povsem novo okolje in v njem vzpostavlja novo življenje.«

Begunci – vodniki po mestu

Z begunci pripravljate tudi program odgovornega turizma Migrantours. »Smo partnerji v velikem evropskem projektu New Roots, v katerem begunce, priseljence in prosilce za azil usposabljamo za vodnike po mestu; pripravljamo ture s posebno zgodbo. Izhajamo iz primera dobre prakse iz Italije, veliko pa sodelujemo tudi z drugimi evropskimi državami: Italijo, Nemčijo, Veliko Britanijo, Belgijo, Nizozemsko ...

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: društvo Terra Vera

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord