Jana Kus Veenvliet: Tujerodne vrste niso vesoljci!

»Ne, mene se ni še prijelo, bodo pa moji otroci govorili tako,« odgovarja Jana Kus Veenvliet na vprašanje, ali je, sicer Ljubljančanka, že začela govoriti v bloškem dialektu. Leta 2004, dve leti potem, ko je v Ljubljani diplomirala iz biologije, sta se z možem preselila na Bloke. V vas Metulje oz. 'Metle', kot pravijo domačini, kjer lahko iz majhne hiše na robu vasi 'stopiš naravnost v naravo'. Zato pa njuna otroka, dveletni Erik in šestletni Lars, že zdaj obvladata še en jezik.

»Z mano se pogovarjata v slovenščini, z možem pa v nizozemščini,« pojasnjuje. »Nizozemsko sicer dobro razumem, govorim pa raje ne, ker ima nizozemščina veliko nam tujih glasov in izgovor sploh ni preprost.«

Paula, ki se je po petih letih, ko je bilo njuno življenje razpeto med njegovo rodno Nizozemsko in Slovenijo, preselil k nam, je spoznala še kot študentka. »Srečala sva se na nekem taboru biologov v Sloveniji in ugotovila, da sva bila samo nekaj dni pred tem v istem kraju na Poljskem, da sva hodila po istih poteh, da naju zanimajo podobne stvari. Sčasoma je naklonjenost prerasla v ljubezen.« S Paulom, ki je prav tako biolog in je bil pred selitvijo v Slovenijo visokošolski učitelj, sta bila enakega mnenja – nihče od njiju si ni želel živeti v mestu. In sta si poiskala hišo na Blokah ter jo sčasoma prenovila.

Po svoji poti

Jano so že v času študija zanimale naravovarstvene teme.

»Ker na biologiji ni bilo takega predmeta, sem v četrtem letniku obiskovala predavanja o gospodarjenju z naravnimi parki na oddelku za gozdarstvo. Takrat sem bila edina, naslednje leto pa je šlo po mojih stopinjah že šest biologov. Veliko sem se lahko naučila o tem, kako so oblikovana zavarovana območja, kako je z zakonodajo na tem področju, kako se pripravlja prijave na različne razpise ...«

Po študiju je vedela, kaj bi rada počela v življenju, a takih služb pri nas ni bilo.

»Da bi lahko izpeljala nekatere naravovarstvene projekte, sva z možem ustanovila svoj zavod in ga poimenovala Symbiosis. Prijavljala sva se na različne razpise in nekaj stvari nama je zelo lepo uspelo.« Tako sta denimo v letih 2008–2013 skupaj s partnerji izpeljala dva projekta o tujerodnih vrstah, ki so ju poimenovali Thuja in Thuja 2.

»Evropa se je šele pred približno 25 leti začela zavedati nevarnosti, ki jo pomenijo invazivne tujerodne rastlinske in živalske vrste, pri nas pa smo zaostajali še bolj. Še pred nekaj leti,« pove Kus Veenvlietova z nasmeškom, »so ljudje ob omembi tujerodne vrste mislili, da gre za vesoljce. Danes se kaj podobnega zgodi le še redko, danes vedo, da gre za vrste, ki smo jih prinesli od drugod, in da so se nekatere začele nenadzorovano širiti v naravno okolje.«

Našteje nekaj najbolj poznanih invazivnih tujerodnih vrst: japonski dresnik, ki vse bolj prerašča obrežja slovenskih potokov, kanadska in orjaška zlata rozga, orjaški dežen, tigrasti komar, nutrija ... Za te vrste velja, da je zvoniti po toči prepozno.

»Pogosto lahko le blažimo posledice, trajno odstraniti te vrste iz okolja pa je zelo težko, včasih povsem nemogoče. Povzročajo lahko veliko ekonomsko škodo, imajo posledice za zdravje ljudi in ogrožajo avtohtone rastline oziroma zmanjšujejo biotsko pestrost.«

Različna škoda

»Pri nas je veliko tujerodnih kmetijskih škodljivcev, na primer koruzni hrošč, ki zmanjšuje pridelek koruze, ali pa plodova vinska mušica, ki se na Goriškem loteva sadja, ko je še na drevesih, zaradi česar začne to gniti,« navede primer ekonomske škode. Na zdravje in počutje ljudi vpliva na primer ambrozija, ki jeseni povzroča seneni nahod. Tudi ljudje, ki prej niso bili alergični, lahko zaradi velike koncentracije njenega peloda v zraku razvijejo to alergijo.

»Ali pa orjaški dežen, ki smo ga s Kavkaza v Evropo prenesli kot okrasno rastlino, a se je marsikje razširil v naravo,« razloži. »V njegovem rastlinskem soku so snovi, ki porušijo strukturo DNK v celicah kože, tako da smo že po kratki izpostavljenosti soncu močno opečeni in nastanejo veliki mehurji. Rane se celijo zelo dolgo. Razrasel se je na primer v okolici ljubljanskega botaničnega vrta, kjer smo ga po šestih letih odstranjevanja letos že skoraj zatrli.«

Kus Veenvlietovo pa najbolj zanima vpliv invazivnih tujerodnih rastlin na biotsko pestrost.

»Te rastline, recimo japonski dresnik ali zlata rozga, običajno rastejo v zelo gostih sestojih. Skoznje svetloba ne more prodreti, zato rastje pod njimi povsem zamre. Številne invazivne rastline tudi izločajo v zemljo snovi, ki preprečujejo rast drugih rastlin. Težava je, ker se razraščajo na zelo velikih območjih.« Nadalje pojasni, da zaradi njih tudi izgubljamo nižinske travnike, kjer sicer živijo številne rastlinske in živalske vrste.

»Če na Ljubljanskem barju kmet opusti travnik ali njivo, se tam v nekaj letih razraste zlata rozga. Ko se odloči, da bo spet napravil njivo, jo napravi na novem travniku, saj je zlato rozgo zelo težko odstraniti.«

Korak naprej

Sogovornica pojasnjuje, da so se zadnja leta veliko ukvarjali zlasti z ozaveščanjem javnosti o tujerodnih vrstah.

»Zavedati se moramo, da omejevanje škode že razširjenih vrst pomeni stalne stroške,« pravi. »Bistveno ceneje je preprečiti prihod ali pa širjenje neke vrste.«

Reševanju te problematike je namenjen novi projekt LIFE ARTEMIS, ki so ga začeli letošnje poletje. V partnerstvu Gozdarskega inštituta Slovenije, Zavoda za gozdove Slovenije, Zavoda RS za varstvo narave in Zavoda Symbiosis bodo vzpostavili učinkovit sistem zgodnjega obveščanja za tujerodne vrste v naših gozdovih.

»Tako bomo lahko zaznali novo tujerodno vrsto kmalu po pojavu v Sloveniji in s hitrim ukrepanjem preprečili širjenje in škodo.«

Izobraževanja za različne skupine, tudi za prostovoljce, ki se bodo lahko vključili v obveščanje in s tem pripomogli k varovanju naših gozdov, načrtujejo za naslednje leto.

Na področju invazivnih tujerodnih vrst se tako stvari pri nas počasi le izboljšujejo, gotovo tudi po zaslugi z Zavoda Symbiosis in zakoncev Veenvliet. In se bodo čez leta morda tudi po zaslugi njunih otrok. »Pred kratkim smo se peljali skozi Ljubljano in nenadoma je začel starejši vpiti: 'Mami, mami! Glej invazivko!'« pove s tihim zadovoljstvom Kus Veenvlietova. Otroka, s katerima preživita veliko časa v naravi, kažeta veliko zanimanje za živi svet, hkrati pa starejši Lars že zelo dobro razume, da moramo ljudje skrbeti za ohranjanje narave, ki nas obdaja.

Besedilo: Marjan Žiberna Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord