Jadranka Ivanković (društvo Projekt Človek) o delu z zasvojenimi mladostniki

Kako teorija o mladih in različnih zasvojenostih deluje v praksi, smo se pogovarjali z Jadranko Ivanković, socialno pedagoginjo in vodjo omenjenega programa. Dobili sva se na Slovenski 19 v Ljubljani, kjer se v starih meščanskih prostorih uspešno spoprijemajo s sodobnimi težavami mladih in spreminjajo življenja številnih mladostnikov. Na bolje. Leta 2017 je bilo v program za otroke in mladostnike vključenih 377 ljudi.

Kdo so mladi, ki pri vas poiščejo pomoč?

Lani je k nam prišlo 112 mladostnikov in 265 ključnih/bližnjih oseb. Zadnjih pet let ta številka raste. Večje je število mladostnikov, več je tudi bližnjih oseb (starši, sorodniki, prijatelji, svetovalni delavci in ljudje iz institucij, s katerimi sodelujemo). Mladostniki obiskujejo naš program pri nas od nekaj mesecev do več let. Nekdo potrebuje samo pogovor, da naredi pozitiven preskok, mi rečemo klik, spet drugi potrebuje daljšo obravnavo usmerjanja in podpore. Večinoma so pri nas otroci, mladostniki, od 13. do 22. leta. Ampak leta niso ovira, lahko je mladostnik tudi starejši.

S kakšnimi težavami pridejo?

Razlogi so zelo različni, čeprav se definiramo kot pomoč za mladostnike, ki eksperimentirajo z drogo, oziroma za pomoč mladostnikom, ki občasno uporabljajo določene substance (npr. marihuana). Lahko pride do izpada iz šolskega sistema, ki ni nujno v povezavi z drogo. Lahko gre za mladostnika, ki je prišel iz nekega drugega okolja, pa se ni vklopil, ne zna jezika, in ker se ne znajde, pride k nam. Pomagamo mu z učno pomočjo iz slovenščine in tudi drugih predmetov. Na nas se obrnejo tudi starši, ki pri mladostniku odkrijejo znake depresije, ali ko se mladostnik samopoškoduje, ima težave z vrstniki, ki so do njega nasilni, ali sam postane fizično ali verbalno agresiven. Program je namenjen odraščajočim mladim, ki se razvijajo in želijo nekaj narediti zase in za ljudi okrog sebe. Vsaka oseba, ki začuti, da ima določene težave, lahko vedno pokliče, z njo se pogovorimo in ocenimo, kako velika je težava. Vedno obstajajo možnosti za pomoč, za nas je bistveno, da človek ne ostane sam s težavo.

Kako ljudje pridejo do vas?

Na spletni strani društva Projekt Človek (www.projektclovek.si) imamo kontaktne telefonske številke, elektronski naslov, kamor nam ljudje lahko pišejo, nas pokličejo. Tudi če bi nekdo potrkal na vrata brez predhodne najave, ga ne bi odslovili. Starši nas najdejo prek spleta, znancev ali prijateljev, ki so bili vključeni v naš program, velikokrat pa jih do nas napotijo druge organizacije oziroma institucije. Sodelujemo s šolami, dijaškimi domovi, vzgojnimi zavodi, stanovanjskimi skupnostmi, lahko gre za ukrep sodišča prek centra za socialno delo. Kanali pristopa so zelo različni. Čakalna doba je pri nas kratka, saj menimo, da mora človek, ki se obrne po pomoč, to dobiti v čim krajšem času. To je od enega dneva do enega tedna.

Staršem je najtežje poklicati. Kaj bi jim svetovali?

Če začutijo, da je nekaj narobe, in če se občutek večkrat ponovi, je to lahko razlog za klic in pogovor. Vsak zase si mora odgovoriti: ali imam pogum, da pokličem in pridem na pogovor? Verjamem, da je težko narediti prvi korak. Starši upajo, da bo čas spremenil določene stvari na bolje, da ne bodo potrebovali pomoči od zunaj, ampak ko gredo stvari predaleč, se obrnejo na nas. Kadarkoli lahko pokličejo ali pridejo na pogovor, da preverijo svoje občutke. To ni nikoli neumno. Naj ne čakajo, da dobijo dovoljenje, da zaprosijo za pomoč ali mnenje.

Starši potem pripeljejo mladostnika?

Ko pride družina k nam, na začetku najprej pridejo le starši. Navadno so starši pomembna osnova za sodelovanje z mladostnikom. Če pridobiš starše, je večja možnost, da se pridobi tudi mladostnik. Težko je pričakovati, da bo mladostnik, star 15 ali 17 let, prepoznal vse svoje težave, da jih bo sploh imenoval težava. Vstopna točka so starši in mi, svetovalni delavci, ki mladostnika spodbudimo, da se vključi v naš program. Ko pride vsa družina, izvedemo prvi pogovor, pridobimo osnovne podatke o družini in se dogovorimo o poteku sodelovanja. Po nekaj srečanjih vidimo, kje so težave v določeni družini, in proces se začne.

Sprememba se ne zgodi čez noč. Kaj čaka mladostnika in starše, ko privolijo v vaš program?

Z mladostnikom se pri nas dobivamo enkrat na teden, saj smo ugotovili, da je redna obravnava v nekem krajšem časovnem obdobju najbolj učinkovita. Zakaj? Ker se mladostniku v enem tednu zgodi toliko stvari, kot se nam odraslim v pol leta. Zelo je v redu, če je svetovalni delavec na tekočem, spremlja mladostnikovo razpoloženje, čustveno stanje, njegova doživetja, misli, dogodke, stiske – z njim plavamo in ga usmerjamo. Mladostnik hodi enkrat na teden na individualni pogovor in enkrat tedensko na skupino za mladostnike. Zasvojenost je družinski problem, zato to ni samo stvar mladostnika, ampak celotne družine – starši hodijo na skupino za starše, kjer imajo priložnost, da govorijo o sebi, kaj se njim dogaja ... vsak udeleženec tega programa ima svoj prostor, ki je namenjen, da se posveča predvsem sebi in odnosu z družinskimi člani/pomembnimi osebami, ki sodelujejo v programu. To je zelo pomembno, ker je pri nas zasvojenost še vedno stigmatizirana.

Kako si pridobite zaupanje ranljivih mladostnikov?

Zaupanje je treba zgraditi. Iskrena sem že takoj na prvem pogovoru. Prva in osnovna stvar je, da nama ni treba drug drugega imeti rada, ampak da drug drugega spoštujeva. Mladostnik mi mora dati priložnost. Če si takoj sestavi neko sliko, kakšna naj bi bila, če se zapre, bova težko karkoli naredila oziroma dosegla. Mladostnika prosim, naj mi da to priložnost, čeprav me ne pozna in mi ne more zaupati. Pri gradnji zaupanja pomaga, da je svetovalni delavec to, kar je. Se pravi, da ponudi mladostniku občutek varnosti, da je tukaj zanj, da ni samo strokovna oseba, ampak je v prvi vrsti človek. In da je v tem odnosu iskren. Ljudje hitro zaznajo, kdaj smo pristni. Da stojimo za tem, kar mislimo, doživljamo in izražamo. Čutijo, ali je to resnično, ali prihaja iz globine duše ali je zaigrano. Čustvo sreče, žalosti, se ne da zaigrati. Zaupanje se vedno ustvarja na podlagi neke pristnosti. Osnova je stik, ustvarjanje prostora, v katerem se oba dobro počutiva.

Je lažje spremeniti mladostnika kot starše?

Zagotovo je lažje spremeniti mladostnikovo mišljenje, saj ta nima zgrajenih, ukoreninjenih vzorcev razmišljanja kot odrasli. Mladostnik je bolj elastičen, dovzeten za spremembe, ker je še vedno v procesu dozorevanja in osebnostnega razvoja. Odrasli se tudi razvijamo, a že imamo določene korenine, in te je težko iztrgati, preusmeriti oziroma se naučiti drugače. Mladostniki vpijajo svet bolj živo kot mi, ker mi z leti otopimo, določenih stvari ne opazimo, medtem ko je njim vse novo in zanimivo. Vsak človek je v življenju mladostnika pomemben. Čeprav gre samo za enkratno izkušnjo, lahko mladostnik zase iz nje nekaj potegne.

Ali starši pridejo prepozno?

Za starše smo morda rešilna bilka, a vedno jim pravim, da so rešilna bilka oni sami. Moja naloga je, da opazujem, spremljam in sem njihovo ogledalo, ampak jim hkrati povem, da ima vsak človek moč v sebi, da spremeni svojo življenjsko situacijo. Če te moči ne čuti, ga naučimo, kako do nje priti. Morda so na neki točki življenja izgubili to moč ali je niti ne prepoznajo. Vedno jim rečem – vašega otroka ne morem rešiti, lahko pa mu pomagam, da reši samega sebe, verjamem v njegov potencial, vidim, da ima določene talente – to je osnova spoštovanja – da človeku ne jemlješ njegove moči, a hkrati nisi njegova bergla. Vse, kar človek potrebuje, že ima v sebi. Nekatere stvari je treba malo popraviti, druge zamenjati, tretje pa zgraditi.

Del programa so tudi redna, nenapovedana urinska testiranja.

Tako je, različno, nenapovedano jih testiramo. To je pogoj za sodelovanje v našem programu. Če pride k nam mladostnik zaradi težav z marihuano, mu zaupamo in ga testiramo samo za to snov. Lahko pa jih testiramo za različne psihoaktivne substance. Ampak urinski test ni nekaj, kar je v ospredju našega dela. Predvsem sta to odnos in zaupanje. Spodbujamo iskrenost: če se mladostnik pri nas nauči zaupati, dobi izkušnjo, da bo, ko bo jutri naredil nekaj narobe, vedel, da ni treba pred tem bežati, ampak da lahko uspešno razreši svojo težavo, da ji je kos in da se ne bo počutil manjvrednega. Vsakemu izmed nas je najtežje pogledati v svoje napake, biti to, kar smo. Govoriti je zelo preprosto, ampak v praksi je to težko. Vsi imamo točke, kjer smo močni, pa tudi mesta, kjer nismo. Naučimo jih, kako s tem ravnati.

Starši pravijo, da je najhuje, če otrok ne hodi v šolo in ostane doma. Kako mu lahko pomagate?

Pri nas lahko hodi na učno pomoč, tudi če šole ne obiskuje redno. Mladostnik je še v rednem šolskem sistemu, ampak ne obiskuje pouka – da ne bi bil prepuščen samemu sebi, se pride k nam učit za dve, tri ure s svetovalnim delavcem ali se vključi v različne programe, kot je projekt učenja mladih (PUM), v produkcijsko šolo, ki je prilagojena mladostnikom, da ne izgubijo statusa dijaka ali učenca – različne možnosti obstajajo. Najhuje je, da mladostnik ostane doma ali na ulici. Tam ne bo pobral nič dobrega.

Pomembno je, da ne pustimo mladostnika samega v tem, čeprav je odklonilen ali ambivalenten (bi pa ne bi delal za šolo). Največja frustracija za mladega človeka je, da nima stika z vrstniki. Čeprav so v šoli določene težave s tem mladostnikom, se zavzemamo, da poskusimo vse, kar se da, da ne pride do izpada iz šolskega sistema. Ko gre enkrat mladostnik iz tega sistema, je vrnitev zanj veliko težja in stresna. Zato si želimo tesnega sodelovanja z različnimi institucijami, se pravi, da se pomenimo z matično šolo, centri za socialno delo in iščemo alternativne vzgojno-izobraževalne programe. Na timskih sestankih pregledamo, kaj se da narediti, je še kakšna možnost, da bi mladostnik ohranil stik s šolo. Lahko je tudi na pedagoški pogodbi nekaj časa, da vmes malo dozori, se opolnomoči, morda popravi kakšno oceno, dobi občutek uspešnosti, da bo zmogel, in se naslednje leto redno pridruži vrstnikom.

Kaj storite, ko ugotovite, da je mladostnik že popolnoma zasvojen?

Če gre za zasvojenost, mladostnika preusmerimo naprej v naš sprejemni center, kjer je dinamika bolj intenzivna in drugačna, morda je potrebno, da se vključi v kakšno stanovanjsko obliko programa. Večinoma delamo z mladostniki, ki se omamljajo, to ni nujno zasvojenost, ampak je lahko pot do zasvojenosti. Večina mladostnikov, ki pride k nam, ne pride preventivno, ker so že nekaj uporabili. Če gre za občasno uporabo, recimo kajenje marihuane, in da mladostnik še vedno funkcionira v svojem okolju, je primeren za naš program. Če je to mladostnik, ki beži od doma, si je nakopal dolgove, ker ima neobvladljivo potrebo po drogi, če pride zaradi tega do popolnega razpada šolskega sistema, to presega naše zmožnosti. Nato iščemo zanj, skupaj z družino, neke druge poti in rešitve ter ga preusmerimo.

Pravite, da mladostniku prepuščate odločitev, kaj bo naredil s svojim življenjem ...

Ne solimo jim pameti. Če človeka spoštujem, bom spoštovala tudi njegove odločitve, ki se meni ne zdijo v redu. Ampak je fino, če mladostnik sliši še kakšno drugo mnenje, vedno upaš, da bo morda 'kliknilo'. Če ne zdaj, čez leto dni, morda pet. Nekoč se bo spomnil, kaj mu je nekdo želel povedati. Tudi ko se mladostnik naredi, da vas ne potrebuje, je fino, da vemo, da nas zelo potrebuje, pomembno je le, kako bomo pristopili. Ne silimo v prostor mladostnika, omogočimo mu, da se počuti, da zmore, da obvladuje svoje življenje, da mu mi ne govorimo, kaj in kako. Pogovarjajmo se, določene meje in pravila je treba postaviti, ampak hkrati mu je treba dati možnost, da postane enakopraven sogovornik. Povejmo svoje mnenje, potem pa jih vprašamo, kaj oni mislijo o tem. Ni nujno, da je moje mnenje vedno najboljše za mladostnika. Ves čas je treba preverjati in tudi ni narobe, če stvari vidimo drugače ali pa ne vidimo rešitve. Spoštovati je treba različna stališča – mladostnik ima morda svojo pot, ki jo mi vidimo kot neproduktivno, a se lahko izkaže, da je zanj prava.

Kaj naredite, ko pridejo k vam starši, ki ne morejo več? Otroka bodo postavili pred vrata.

Pomembno je, da ima delavec moč, da staršem, ko so na tleh, ponudi roko in jih potegne s tal – da jim da možnost, da govorijo o svojih občutkih, kako ne zmorejo več. Ko se malo umirijo, pa lahko začnemo z vprašanjem, ste res vse naredili, preden ga boste postavili pred vrata. Kaj pa ta možnost ... Verjamem, da je v vsaki družini, ki je prišla sem in poskušala nekaj narediti glede svojih težav, prišlo do premika oziroma koraka naprej. Človeška energija, ki jo dajemo drug drugemu, je največ, kar imamo. S tem se ne moreta primerjati ne droga ne sedenje za računalnikom, ker naši možgani potrebujejo bližino. Obstaja naravna potreba po pripadnosti, pristnosti, toplini. Pogled v oči, nasmeh, objem, tega ne more nič zamenjati. Ravno tako je z mladostniki in starši. Ti so lahko brez moči, mladostnik tudi, svetovalni delavec pa ne. Ta mora videti izhod. Če se oni zlomijo, sem jaz tukaj zanje, da se postavijo. Če se delavec ne počuti močnega, išče podporo drugega sodelavca. Moramo biti usposobljeni, da zdržimo pritiske. Smo kot umetniki, ti oblikujejo svojo sliko, mi pa oblikujemo človeka.

Besedilo: Lidija Petek Malus // Fotografije: Goran Antley, Shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ