V mestu, kot je Maribor, kjer je visoka brezposelnost stalnica, se prej ali slej razvijejo dejavnosti, s katerimi poskušajo ljudje izboljšati svoj položaj ali celo rešiti svojo eksistenco.
Na plan prihajajo na pol pozabljena in premalo cenjena znanja, oživljajo ročne spretnosti, ki ne zahtevajo posebnih delovnih pogojev in veliko zagonskih sredstev.
Večji izziv kot ustvarjanje pa je prodaja teh izdelkov. Zato sta za vse ustvarjalce iz Maribora in okolice nadvse dobrodošli trgovinici v središču mesta, ki jim ponujata stalni prodajni prostor in hkrati poskrbita za pestrejšo ponudbo glavne sprehajalne ulice.
Med spominki in turističnimi informacijami
»Destinacijska trgovina ARTmijeMAR deluje na Gosposki ulici že dve leti, zadnje leto kot samostojna zadruga,« pravi Katja Duh, predsednica zadruge, in dodaja: »Ponujamo izdelke slovenske domače in umetnostne obrti v različnih tehnikah, iz različnih materialov, ponudbo smo pred kratkim zaokrožili še s prehranskimi izdelki.« Trenutno sodelujejo z več kot 90 ustvarjalci, ki na njihovih policah brezplačno predstavljajo svoje izdelke. Z njimi imajo sklenjeno konsignacijsko pogodbo, od vsakega prodanega izdelka si trgovina vzame provizijo.
»Nekateri naši ustvarjalci so obrtniki, nosilci certifikata domače in umetnostne obrti, veliko jih ima registriran popoldanski s. p. ali osebno dopolnilno dejavnost. Res pa je, da vsega ne vzamemo v prodajo, ker res skrbimo, da so izdelki kakovostni. Zaradi visoke brezposelnosti se danes veliko ljudi ukvarja z ročnimi deli, vendar žal nimajo vsi ustrezne kakovosti.«
Trgovina sodeluje z Zavodom za turizem Maribor in deluje tudi kot turističnoinformacijski center. »Poleti so turisti skoraj 70 odstotkov vseh naših strank. Dobri kupci so predvsem Skandinavci, ki zelo cenijo ročno izdelane stvari, pa Avstrijci in Nemci. Rusom ročni izdelki niso zanimivi, medtem ko Azijci v trgovino skoraj nikoli ne zaidejo,« dobro pozna navade turistov Katja Duh. V promet gredo predvsem izdelki z zgodbo, recimo noži za pisma iz lesa vinske trte ali lokalne značilnosti, kot je bučno olje.
Unikatnost
»V državah severne Evrope so trgovine, kjer ustvarjalci za določen čas zakupijo police ali obešalnike, na katerih prodajajo svoje izdelke, precej pogoste,« razlaga Nina Šraj, lastnica Galerije kreativnih, ki je ta koncept prinesla v Maribor. Tudi davčna politika je do ljudi, ki poskušajo z ročnimi spretnostmi izboljšati svoj položaj ali poskrbeti za eksistenco, na severu bolj prijazna.
»Številni se res trudijo, da bi se v tem nestimulativnem okolju pobrali in njihova volja, pozitivna energija se kažeta tudi v izdelkih. V naši trgovini damo priložnost vsakemu ustvarjalcu, za selekcijo poskrbi trg. Pogosto delujemo tudi kot svetovalni center in jih opremljamo z informacijami o registraciji dejavnosti in podobno, ki bi jih morali dobiti pri uradnih ustanovah,« je kritična Nina Šraj. Okoli 60 stalnih ustvarjalcev se predstavlja v Galeriji kreativnih, kupce pa prepričajo predvsem z izvirnostjo, unikatnostjo, inovativnostjo. Poleg domačinov so pri njih zelo pogosto tudi turisti. Nekateri so postali že stalne stranke, saj jih redno, mesečno obiskujejo.
»Navdušeni so nad idejami, kreacijami, nekaterim je izrazito všeč določen tip izdelkov. Venezuelci recimo pokupijo vse kvačkane in pletene izdelke. Na splošno pa je največje zanimanje za izdelke iz lesa in nakit.«
- »Delo z lesom je krasno, pomirjajoče,« pravi Vojko Vodopivec, eden prvih, ki je svoje izdelke prinesel v Galerijo kreativnih. Predstavlja se s kolekcijo nakita iz lesa, od prstanov, obeskov, brošk do lesenih metuljčkov. Kemik, trenutno brez zaposlitve, s svojim hobijem poskrbi za postranski dohodek in poudarja, da se od tega ne da živeti. »Zato nam sodelovanje s tovrstno trgovino veliko pomeni, imajo zelo dostopne cene razstavnih prostorov, predstavljeni smo širši javnosti.
- Branka Kadić v Galeriji kreativnih predstavlja nakit iz zadrg. »Rože, zapestnice, broške, obroče za lase, metuljčke za valeto – vse se da narediti iz zadrg,« pravi ustvarjalka. »Imam službo, v kateri sem v nenehnem stiku z ljudmi, ki so se zadnje čase zelo spremenili in znajo biti zelo neprijetni, zato potrebujem nekaj, kar me sprošča, in sprošča me, če se ukvarjam z ročnim delom, ki zahteva veliko natančnosti in potrpljenja. Ene čistijo, ene pa šivamo,« se smeji. »Vsak prodan kos mi dvigne samozavest in poboža dušo. Če bi gledala samo skozi oči zaslužka, tega ne bi nikoli delala – zašiti moram vsak zobček zadrge posebej, v vsak izdelek vložim ogromno dela, vendar pa želim, da so izdelki dostopni vsem, zato je cena usklajena s trenutnimi razmerami.«
- S polstenimi izdelki se v ARTmijeMARu predstavlja Metka Babič. »Polstenje mi predstavlja najprej velik užitek, šele nato dodaten dohodek.« Z njim zapolnjuje vrzeli, ki nastajajo med eno in drugo začasno zaposlitvijo. »Polstenje zahteva veliko časa, v en par copat je vloženega osem ur trdega dela, in cene, ki jih dosegamo v Mariboru, so vsaj za 20 odstotkov prenizke. Ne predstavljam si, da bi lahko fizično naredila in prodala toliko izdelkov, da bi od tega živela.« Velika škoda je, da država ne prepozna potenciala kreativnosti v delu, ki ga ljudje opravljajo z veseljem. Preštevilni ustvarjalci na neki točki obupajo, zato si Metka predvsem želi, »da bi bila država malo bolj mila z davki«.
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: Aleksander Leon Cvikl in arhiv trgovinic
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
