Ko sem po – priznam – dolgih letih vzela v roke knjigo Ivana Cankarja, se mi je zdelo, da na tega velikega slovenskega literata gledamo s povsem drugimi očmi.

Brez pritiska, neobremenjeno in predvsem po lastni volji sem odprla in brala. In kar se mi je morda nekoč v šolskih klopeh kar malce priskutilo, sem zdaj z veseljem prebrala. In ko ti nasproti pridejo ljudje, ki Cankarja poznajo do obisti, in pisatelja spoznaš še v drugi luči, tudi njegov odnos do žensk, ki mi ga je predstavila ddr. Irena Avsenik Nabergoj, so vsi razlogi za branje Cankarja na mizi.

Cankarjevo leto

Letošnje leto je Cankarjevo, posvečeno 100. obletnici njegove smrti, ob tem bodo po Sloveniji številne prireditve in dogodki. V Cankarjevem domu se je že začel festival Cankar o Cankarju, v sklopu katerega se bo zvrstila cela vrsta dogodkov. Med njimi tudi nova odrska postavitev Pohujšanja v dolini Šentflorjanski v koprodukciji SNG Drama, MGL in Cankarjevega doma na odru Gallusove dvorane. Januarja so se začeli tudi pogovorni večeri Marcela Štefančiča na temo Pohujšanja in njegove aktualnosti. V prvem večeru je gostil akademika dr. Janka Kosa, zanimivega sogovornika, ki je prava zakladnica znanja in med obiskovalci so bila tudi moja radovedna ušesa.

Izvedela sem, da je ljubljansko občinstvo pred dobrimi stotimi leti (1907) krstno uprizoritev farse Pohujšanje v dolini Šentflorjanski sprejelo zelo pozitivno, dijaki in študenti so cepetali od navdušenja, a kritiki so jo raztrgali z besedami: »konfuzno delo«, »Cankar povsem zgrešil«, »to je nesramno žaljenje našega naroda«. Cankar pa si je želel, da bi igralci ustvarili nekakšno razposajeno zlobnost v igri. Vseeno je Pohujšanje ena izmed največkrat upodobljenih dram na slovenskih odrih, nova uprizoritev pa se obeta že konec januarja. Bodo kritiki tudi tokrat tako neusmiljeni?

In kaj je v Pohujšanju danes še pohujšljivega in kje je njegova aktualnost? Zgodbe ne bom obnavljala, saj priporočam, da jo, kot sem jo sama, spet preberete. Prepričana sem, da boste v karakterjih prepoznali kakšno situacijo iz aktualnega časa. Ironičen, zabaven in intrigantski slog, v katerem je napisana farsa, dopušča možnosti lastne interpretacije. Marcel Štefančič je izvrstno potegnil paralele med Pohujšanjem v dolini Šentflorjanski nekoč in danes. Ko ga beremo danes, zlahka prepoznamo v njem duha današnjih dni: v zgodbi imamo ubogljivo ljudstvo, nove obraze, lažne novice in zraven še vse, kar v novicah beremo danes. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski nam da vedeti, da nič na našem svetu ni tako, kot se kaže. V farsi sicer ni politike, a Petrov lik pokaže, kako zmanipulirati ljudstvo.

V Pohujšanju prav tako ni povsem jasno, kdo je pravzaprav najbolj pohujšljiv oz. kdo je v dolino Šentflorjansko pohujšanje prinesel. Šentflorjanci so namreč že pohujšani, in to tako zelo, da pohujšajo celo hudiča samega.

Od pohujšanja do žensk

Ker ženske s svojimi čari veljajo za tiste, ki so bolj pohujšljive, me je zanimalo, ali sta nemara najvidnejša ženska lika v Pohujšanju – Jacinta in županja – tista, ki vodita v pohujšanje. »Seveda ne,« mi je povedala ddr. Irena Avsenik Nabergoj, velika poznavalka Cankarja.

»Pohujšanje zbujajo prebivalci doline Šentflorjanske, nikakor pa ne posamezne ženske. Še posebno ne Jacinta, ki Cankarju pomeni prispodobo njegove umetnosti, njegove literature. Zanjo Cankar ve, da je iskrena, da ponuja zrcalo moralne dvojnosti slovenskega človeka, razpetega med krščanske ideale in njegova notranja nagnjenja po večji svobodi, pa naj bo to svoboda izražanja političnega mnenja ali pa svoboda doživljanja v zadevah ljubezni, ki ostajajo v slovenskem človeku potlačena in si jih pred javnostjo ne upa priznati,« mi je razložila.

Šentflorjanci se ves čas trudijo ohranjati videz spodobnosti. »Tako se v pobožnem strahu, da bi se mednje ne naselil skušnjavec, župan domisli, naj se vsi rodoljubi privežejo na vrv, da ne bi zašli na kriva pota nečednosti. Kljub temu na skrivaj hodijo občudovat Jacinto, se ji klanjajo in ji poljubljajo nogo, toda v javnosti jo obrekujejo – podobno kot so Cankarjevo umetnost številni občudovali, toda kritiki so ji v časopisju očitali perverznost,« mi še pove Irena Avsenik Nabergoj. Ste tudi vi tu začutili dvojno moralo, ki jo zlahka prenesemo tudi v današnji čas?

Ob tolikšni simboliki za ženskimi liki me je toliko bolj zanimalo, kakšen je bil Cankarjev odnos do žensk in kako je prišel do izraza v njegovi literaturi. »Cankarjev odnos do žensk je bil izrazito pozitiven. Veliko vlogo je dal svoji materi Neži, ker je iskreno cenil in občudoval njeno pristnost in nesebično ljubezen, ki jo je spontano izražala do svojih otrok. Tudi drugi liki žensk v Cankarjevih delih so navadno tisti, ki kažejo neko trdnost, notranjo moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. Cankar je imel poseben čut tudi za tiste ženske, ki so jih moški zapustili, jih zavrgli, za tiste, za katere se živ krst ne briga, kakor bi jih ne bilo na svetu,« mi pove Avsenik Nabergojeva. Veliko takih žensk je videval v revnem delavskem predmestju Dunaja, kjer je živel in ustvarjal.

V Cankarjevi literaturi najdemo tudi nekaj drugačnih tipov žensk. V nasprotju z večino njegovih ženskih likov, ki izhajajo iz socialno nižjega sloja, s katerim se Cankar poistoveti, so tiste iz višjega, bogatejšega sloja, predstavljene v drugačni luči. So bolj racionalne, preračunljive in zvite, povsem jasno je, da jih pisatelj ne ceni.

A to še ni vse. Kot še doda Avsenik Nabergojeva, lahko v Cankarjevi bolj ljubezensko, erotično navdihnjeni literaturi zasledimo ženske tudi v drugih vlogah: dostojanstveno žensko, ki moškega telesno ne privlači, a mu pomeni moralni vzor, ter žensko, ki moškega tako privlači, da postane od nje čustveno in telesno odvisen. Ženska je tako ali svetnica ali fatalna zapeljivka.

Ženska je svetnica ali fatalna zapeljivka

Vse Cankarjeve ženske

Morda manj znano je Cankarjevo zasebno življenje in njegove ženske. »Za Cankarja osebno se zdi, da je v svojih delih pogosto poskušal razreševati svojo osebno razklanost. Sam se ni mogel odločiti za poroko, čeprav je svoji dunajski zaročenki Štefki Löffler že obljubil poroko in si zanjo izposodil potrebna finančna sredstva. Ni namreč čutil, da bi ga katerikoli odnos lahko potešil tako čustveno kot tudi čutno in duhovno hkrati. Potem ko je imel več žensk (Helena Pehani, Anica Lušin, Minka Lušin, Albina Löffler, Mici Kessler, Olga Franzot, Mici Pfeifer ...), je za njegovo nevesto v zadnjih letih njegovega življenja veljala učiteljica Milena Rohrmann. Cankarjeva naklonjenost do nje je zrasla iz prijateljstva. Nisem prepričana, ali bi se kdaj v resnici mogel odločiti za poroko,« je o Cankarjevih ženskah povedala ddr. Irena Avsenik Nabergoj. 

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: arhiv NUK, arhiv Cankarjev dom, Peter Uhan

11. februar 2018 Zanimivosti foto: arhiv NUK
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Liza

3-mesečna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 18,79 €

REDNA CENA: 22,10 €

NAROČITE ZDAJ

Liza

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 66,30 €

REDNA CENA: 88,40 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri